Jedro

Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da ga nosi tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist, ter tisti, ki dejstvo zatrjuje, in ne tisti, ki ga zanika. Dokazno breme o pravnoposlovnem razmerju pravdnih strank je bilo na tožeči stranki.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 66560/2013 z dne 29.4.2013 razveljavi v 1. in 3. odstavku še za znesek 14.846,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot jih določa italijansko pravo, od 21.12.2008 ter za izvršilne stroške v višini 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot jih določa italijansko pravo, od 15.5.2013, in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

II. Tožeča stranka sama nosi pravdne stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti njene stroške v znesku 2.014,47 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 1.355,29 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 66560/2013 z dne 29.4.2013 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. odstavku tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 14.846,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot jih določa italijansko pravo, od 21.12.2008 do plačila ter izvršilne stroške v višini 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot jih določa italijansko pravo, od 15.5.2013 (I. točka izreka), v preostalem delu, to je za znesek 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.12.2008 ter za zakonske zamudne obresti, kolikor presegajo zakonske zamudne obresti po italijanskem pravu od zneska 14.846,80 EUR pa sklep o izvršbi razveljavilo ter tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.108,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot jih določa italijansko pravo (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sklep se je v I. in III. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je razveljavitev, podrejeno spremembo izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo po tem, ko je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožena stranka s tožečo stranko sklenila kupoprodajno pogodbo, in sicer s posredovanjem družbe A. d.o.o. Ta zaključek je utemeljilo predvsem na izpovedi priče priče S., glede na to, da nobena od pravdnih strank v spis ni vložila ponudbe ali predračuna, iz katerega bi izhajalo, kdo je predračun v konkretnem poslu izdal. Ker je ugotovilo, da tožbeni zahtevek po italijanskem pravu ni zastaran, je odločalo še o višini zahtevka in dogovoru glede znižanja kupnine ter tožbenemu zahtevku ugodilo, kot je to razvidno iz izreka izpodbijane sodbe.

6. Pritožnik ugotovitve izpodbijane sodbe glede pravnoposlovnega razmerja pravdnih strank, utemeljeno graja z navedbami, da je sodišče prve stopnje svoje zaključke utemeljilo zgolj na izpovedi priče S., direktorja A. d.o.o., povsem pa je spregledalo dokaze tožene stranke. Kljub temu, da v verodostojnost pričanja tožene stranke ni podvomilo, njegove izpovedi ni obravnavalo, povsem pa je izostala dokazna ocena listinskih dokazov, zlasti tistih, s katerimi je tožena stranka dokazovala, da je istovrstno blago že kupila od A. d.o.o. in ne od tožeče stranke.

7. Višje sodišče pritrjuje pritožbenim opozorilom, da zgolj na podlagi pričevanja S. ni mogoč zaključek, da je tožena stranka kupno pogodbo sklenila s tožečo stranko. Tožeča stranka v spis ni predložila nobenega listinskega dokaza, ki bi dokazoval, da je bodisi ponudbo, bodisi predračun za konkreten posel toženi stranki izstavila ravno tožeča stranka, ne pa A. d.o.o., kot je bilo to v prejšnjih dveh dobavah. Tožena stranka je namreč izrecno zanikala, da bi s strani tožeče stranke prejela ponudbo ali predračun, izrecno pa je zanikala tudi prejem izstavljenega računa. V odsotnosti kakršnekoli listine (razen vtoževanega računa), zlasti ponudbe ali predračuna za konkreten posel, sodišče prve stopnje ni dalo nobene teže temu, da je predhodno ponudbo in predračun izstavil A. d.o.o. in ne tožeča stranka. Še več, zaslišani S. je celo izrecno povedal, da občasno (sami) kupijo blago pri tožeči stranki in ga nato prodajo; ali so tako storili tudi v tem primeru pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.

8. Pritožbenega opozorila so utemeljena tudi glede zaključka, da izjava gospe B. iz A. d.o.o. o tem, da bo “videla, če se da kaj narediti“ pomeni, da je o tem morala povprašati tožečo stranko. Kaj takega ne izhaja niti iz navedb pravdnih strank niti ni tega potrdil dokazni postopek, isto pa velja za zaključek, da bi v primeru, da bi bil prodajalec A. d.o.o. in ne tožeča stranka, ga. B. sama imela mandat glede pogajanj o ceni. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo niti do navedb in dokazov tožene stranke v delu, v katerem navaja, da se ji je družba A. d.o.o. predstavila kot uvoznik panelov iz I., da je ni obvestila o tem, da naj bi šlo za posredništvo ali kakršen drug pogodbeni odnos s tožečo stranko, prav tako A. d.o.o. tožene stranke ni seznanila s pogodbo o zastopanju. Neodgovorjena so ostala toženčeva opozorila, da je tudi v fax sporočilu, ki ga je tožena stranka prejela od ge. B. s podatki za nakazilo v Italijo, tožeča stranka opredeljena kot proizvajalec in ne prodajalec.

9. Pritožba utemeljeno opozarja, da zaključek izpodbijane sodbe o tem, da je tožena stranka s plačilom avansa na račun tožeče stranke sprejela njeno ponudbo, temelji na izpovedi priče, saj tega tožeča stranka ni niti trdila niti dokazovala. Tožeča stranka razmerja s A. d.o.o. niti ni opredelila, zaradi česar sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da zgolj iz pričevanja S. sklepa, da je šlo za posredništvo. To velja še toliko bolj, ker je tožena stranka zatrjevala in dokazovala, da je z A. d.o.o. predhodno že sodelovala in pri njej istovrstno blago ves čas kupovala, ter v dokaz svojih navedb predložila ponudbo in predračun, ki se nanašata na predhodne dobave. V tem primeru, ko je tožena stranka izrecno zanikala, da bi bila v pogodbenem odnosu s tožečo stranko, je dokazno breme o tem na njej, ne pa na toženi stranki.

10. Tožeča stranka je v dokaz svojih navedb predložila zgolj račun, ki sam zase ne dokazuje pravno poslovnega odnosa s toženo stranko, tega pa ne dokazujejo niti mednarodni tovorni listi. Glede slednjih je tožena stranka pojasnila, da jih ni nikoli prejela (prav tako ne vtoževanega računa), niti ni na njih njenega podpisa kot prejemnika blaga. Na konkretne ugovorne navedbe tožeča stranka ni odgovorila, zlasti ni pojasnila, na podlagi česa je izstavljen račun ter kdaj ga je poslala toženi stranki. Če je bila tožeča stranka tista, ki naj bi na podlagi povpraševanja tožene stranke izdala predračun, potem je bila ona tista, ki bi ga morala predložiti, pa tega ni storila. Prav tako ni pojasnila, zakaj v tovornih listih ni podpisa prejemnika, na kar je tožena stranka izrecno opozorila. Dokazno breme o pravnoposlovnem razmerju pravdnih strank je bilo v tej zadevi na tožeči stranki, ki tega bremena ni zmogla, zaključki izpodbijane sodbe o tem, da je v konkretnem primeru šlo za kupno pogodbo med tožečo in toženo stranko, pa deloma temeljijo na napačni in pomanjkljivi dokazni oceni, deloma pa na ugotovitvah, ki jih nobena od pravdnih strank ni zatrjevala.

11. Višje sodišče soglaša s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni pravilno porazdelilo materialnega dokaznega bremena: tožeča stranka v tem postopku nosi dokazno breme za svoje trditve, da je bila glede vtoževane terjatve v pravno poslovnem odnosu s toženo stranko. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da ga nosi tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist, ter tisti, ki dejstvo zatrjuje in ne tisti, ki ga zanika. Tožeča stranka je zatrjevala, da je bila prodajalec blaga, ki ga zaračunava z vtoževanim računom. Tožena stranka se je pred tožbenim zahtevkom branila tako, da je trditveni podlagi tožeče stranke nasprotovala z navedbami, da ni bila tožeča stranka prodajalec, pač pa je bila to družba A. d.o.o., tako kot pri predhodnih dobavah istovrstnega blaga.

12. V zvezi z zbiranjem procesnega gradiva velja razpravno načelo (7. člen ZPP): razen izjemnih primerov, je zbiranje procesnega gradiva, ki ga predstavljajo predvsem trditve o dejstvih in dokazi zanje, dolžnost strank. Splošno pravilo iz 212. člena ZPP je, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. S tem pravilom sta definirani procesno trditveno in dokazno breme in sicer ne kot procesna dolžnost stranke do sodišča ali do nasprotne stranke, pač pa do same sebe: navajanje relevantnih dejstev in predlaganje učinkovitih dokazov povečujejo možnosti stranke za uspeh v pravdi. Določa ga materialno pravo. Je procesni izraz materialnega trditvenega in dokaznega bremena in je del procesnega prava. Materialno dokazno breme določajo pravila o tem, kateri stranki v škodo je treba upoštevati nedokazanost posameznega pravno relevantnega dejstva. Tožeča stranka v tem postopku z ničemer ni dokazala, da je ona prodajalec blaga, ki ga zaračunava z vtoževanim računom. Tak zaključek ni mogoč niti na podlagi izvedenega dokaznega postopka, še zlasti ne na podlagi pričevanja S. kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje, saj njegovo pričevanje ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage tožeče stranke.

13. Višje sodišče zato v nasprotju s sodiščem prve stopnje šteje, da tožeča stranka ni dokazala, da je tožena stranka z njo sklenila kupoprodajno pogodbo. Podlage za vtoževani račun tako ni, zaradi česar je višje sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe (358. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Sprememba sodbe je narekovala spremembo tudi glede pravdnih stroškov. Le-te je dolžna toženi stranki povrniti tožeča stranka, in sicer po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka na podlagi istega zakonskega določila do povračila svojih pravdnih stroškov ni upravičena.

15. Izrek o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbene stroške tožene stranke je sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško tarifo.