Jedro

Za status ŽVN - begunca je treba v upravnem postopku dokazati okoliščino, da je oseba dejansko pobegnila pred vojnim nasiljem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 157/99-6 z dne 10.6.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.4.1999. Z njo je bila v revizijskem postopku odpravljena odločba Upravne enote M. z dne 8.4.1998, s katero je bil tožniku za obdobje od 7.4.1941 do 14.5.1945 priznan status žrtve vojnega nasilja - begunca in odločeno, da se mu navedenega statusa in iz njega izhajajočih pravic ne prizna. V razlogih izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje sledilo ugotovitvi tožene stranke, da tožnik ni dokazal, da izpolnjuje pogoje iz 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97 in 43/99 v nadaljevanju ZZVN), veljavnega v upravnem postopku, po katerem se za žrtev vojnega nasilja - begunca šteje ob pogojih iz 1. člena navedenega zakona oseba, ki je v obdobju od 6.4.1941 do 15.5.1945 pobegnila pred vojnim nasiljem nemških, italijanskih ali madžarskih okupacijskih sil (1. odstavek 2. člena) oziroma oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo (2. odstavek 2. člena). Navedeno določbo je po presoji sodišča prve stopnje treba razlagati tako, da lahko pridobijo status žrtve vojnega nasilja le osebe, ki so bile zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov izpostavljene neposredno grozečim nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja. Iz K., kjer je tožnik z družino živel pred zatrjevanim pobegom pred neposredno grozečim nasiljem (do 7.4.1941), je nemški okupator pričel izseljevati slovenske prebivalce šele avgusta 1941. Tožnik tudi ni dokazal za verjetno, da bi bila njegova družina na seznamu za likvidacijo, to pa tudi ne izhaja iz zgodovinsko znanih dejstev. Zato je tožena stranka pravilno ugotovila, da v obravnavani zadevi ni dokazano, da bi tožniku grozilo vojno nasilje, pred katerim je pobegnil oziroma da je pobegnil pred prisilno izselitvijo ter ravnala v skladu z določbami ZZVN, ko je odločila, da tožnik glede na navedene zakonske določbe do uveljavljanega statusa žrtve vojnega nasilja - begunca ni upravičen.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ugotovitev, da ni dokazal neposredno grozečega nasilja, pred katerim je z družino dne 7.4.1941 pobegnil na Hrvaško, ni pravilna. Splošno znano je, da se je okupator znašal nad slovensko inteligenco in njenimi družinskimi člani. Njegov oče je bil inženir, mati pa učiteljica, zato je bila družina na seznamu Heimatdiensta. Nemci so območje Krškega začeli izseljevati avgusta 1941, iz potrdila Arhiva Republike Slovenije pa izhaja, da bi bil dejansko prisilno izgnan dne 14.4.1943. Navedena dejstva in okoliščine dokazujejo zatrjevano vojno nasilje, pred katerim se je z družino odselil v Z. Njegovemu očetu je bil za obdobje begunstva od 7.4.1941 do 14.5.1945 priznan status žrtve vojnega nasilja. Zato meni, da je do uveljavljanega statusa žrtve vojnega nasilja - begunca upravičen. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in mu prizna stroške postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikovo tožbo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. Za izpolnjevanje pogoja iz 1. in 2. člena ZZVN je potrebno v vsakem primeru posebej ugotoviti izpostavljenost nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom, ki morajo biti dejansko podani. Za pridobitev statusa begunca zahteva ZZVN obstoj konkretnega nasilja s strani okupatorja, ki je bilo neposredno povzročeno osebi, ki uveljavlja status in pravice žrtve vojnega nasilja, oziroma ji je neposredno grozilo. Da v obravnavanem primeru ni izkazano, da bi bil tožnik pred odhodom dne 7.4.1941 na Hrvaško izpostavljen takšnemu nasilju oziroma da bi pobegnil pred prisilno izselitvijo je bilo, glede na dejansko stanje kot izhaja iz upravnih spisov, pravilno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno ter procesno pravo in se pravilno sklicevalo na zgodovinske vire, ko je pritrdilo stališču tožene stranke, da okupator slovenskih prebivalcev z območja Krškega v obdobju tožnikovega pobega še ni prisilno izseljeval. Na drugačno odločitev o zadevi ne vplivajo v pritožbi uveljavljani ugovori. Iz odločbe Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji, Podružnica M. z dne 13.7.1973, izhaja, da je bilo tožnikovemu očetu obdobje od 7.4.1941 do 14.5.1945 na podlagi določb tedaj veljavnega Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju in 334. člena Statuta Skupnosti- pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji (Uradni list SRS, št. 1/73) všteto v pokojninsko dobo, zato ne drži, da mu je za navedeno obdobje priznan status žrtve vojnega nasilja po določbah ZZVN.

Sodišče je odločalo le o zakonitosti v upravnem sporu izpodbijanega upravnega akta, zato na podlagi določbe 3. odstavka 23. člena ZUS trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.