Jedro

S tem, ko je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo razlike plače, je - kar je navedlo tudi v uvodu sodbe s poimenovanjem sodbe - odločilo o njegovem temelju. Ker ima tak izrek ima obliko izreka, ki je značilen za vmesno sodbo, sodišče druge stopnje ne bi smelo razveljaviti vmesne sodbe sodišča prve stopnje zaradi bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da sodba sodišča prve stopnje glede višine posameznih tožbenih zahtevkov nima razlogov. Ker se je sodišče druge stopnje s tem, ko je obravnavalo tudi temelj tožbenega zahtevka, spustilo v obravnavanje stvari same, razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje ni bila pravilna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Tožena stranka in stavkovni odbor treh članov, ki so predstavljali dva sindikata, so v zvezi s stavkovnimi zahtevami dne 14.8.2003 sklenili sporazum, v katerem so se - med drugim - v točki 2f) dogovorili, "da se plače delavcev od avgusta 2003 do sprejema podjetniške kolektivne pogodbe brezpogojno mesečno uskladijo s 40 % rasti plač v RS, kot je ta uradno urejena, in sicer na izhodiščno vrednost točke meseca julija 2003 (728,50 SIT)" (v nadaljevanju: Sporazum).

Tožniki so s tožbo zahtevali, da jim tožena stranka na podlagi Sporazuma, od katerega je samovoljno odstopila dne 4.2.2004, plača iz naslova razlike plač za meseca februar in marec 2004 določene zneske. S pripravljalno vlogo z dne 22.6.2005 so tožniki spremenili tožbeni zahtevek še na plačilo zneskov za mesece april, maj, junij in julij 2004. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da se "tožbenemu zahtevku po plačilu razlike v plači med dejansko izplačanimi plačami tožnikov in plačami, obračunanimi po sporazumu z dne 14.8.2003, ugodi". Po opravljeni glavni obravnavi (pet narokov, zaslišanje prič in nekaterih tožnikov) je ugotovilo, da med strankama ni bilo doseženo soglasje za prenehanje veljavnosti Sporazuma. Za odstop od Sporazuma niso bile podane spremenjene okoliščine po 112. do 115. členu Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, v nadaljevanju: OZ). Tožena stranka je v listini o odstopu od Sporazuma z dne 4.2.2004 navedla finančne razloge, ne pa dejstva, da si predstavniki sindikatov niso prizadevali za sklenitev kolektivne pogodbe delodajalca (v nadaljevanju: KPD). Datum, ki je določen v 3. točki Sporazuma, sam po sebi ne pomeni prenehanja njegove veljavnosti.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je na podlagi prvega odstavka 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) za popravo nepravilnosti mogoče šteti le dopolnjevanje ali preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje in popravo napak, ki niso obsežnejše. V konkretni zadevi ne gre za manjšo procesno napako, temveč za kršitev, ki jo je mogoče odpraviti le s ponovljenim postopkom pred sodiščem prve stopnje. Takšno stališče je utemeljilo z ugotovitvijo, da so tožniki s tožbo uveljavljali dajatvene zahtevke. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje dejansko odločilo o zahtevku, ne samo o temelju. Vendar glede same višine sodba nima razlogov. Zato je podana uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 do 36/2004, v nadaljevanju: ZPP). Ta je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov.

Zoper sklep sodišča druge stopnje - Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju: VDSSL) - je tožena stranka vložila pritožbi po dveh zastopnikih. Ker gre za pritožbo zoper en sklep VDSSL, je Vrhovno sodišče pritožbi štelo kot eno vlogo. V prvi pritožbi je uveljavljala razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagala je razveljavitev izpodbijanega sklepa oziroma zavrnitev zahtevka. V zvezi z vsebino 30. člena ZDSS-1 je navajala, da bi sodišče druge stopnje lahko samo odločilo o tožbenem zahtevku. Tega stališča ni obrazložila. Navajala je tudi, da sta obe sodišči zmotno razlagali vsebino Sporazuma, ne da bi pri tem upoštevali določbe OZ, na primer 9., 82., 331. in 334. člena, nista pa tudi upoštevali, da je bila veljavnost Sporazuma omejena in da je prenehal veljati dne 29.2.2004. Namen strank je bil, da se KPD sklene do 29.2.2004. Ker KPD ni bila pravočasno sklenjena, je tožena stranka lahko odstopila od Sporazuma. Druga pritožba formalno uveljavlja razlog 30. člena ZDSS-1 in v zvezi s tem med drugim navaja, da je VDSSL sicer sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, hkrati pa je obrazložilo temelj tožbenega zahtevka. To pomeni, da je kršilo dolžnost, da izvede dokazni postopek in odloči s sodbo. Ker se je sodišče druge stopnje spustilo v obravnavanje temelja zahtevka, razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje ni dopustna. V ostalem pritožba navaja okoliščine, ki se nanašajo na vsebino in razlago Sporazuma.

Po določbi 366. člena ZPP, v zvezi z 19. členom ZDSS-1, in odločbo US RS št. U-I-55/04-10 in Up-90/04-15 z dne 6.4.2006, sta bili pritožbi poslani nasprotni stranki, ki je predlagala zavrnitev pritožb. Pritožba je utemeljena.

Iz vsebine prvega odstavka 30. člena ZDSS-1 izhaja, da VDSSL v načelu ne sme razveljaviti sodbe sodišča prve stopnje, ampak mora pomanjkljivosti, ki jih glede na navedeno določbo lahko popravi, samo odpraviti. Po drugem odstavku navedenega člena je zoper sklep VDSSL, s katerim je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu vrnilo zadevo v novo sojenje, dovoljena pritožba, če je sodišče druge stopnje tako odločilo "v nasprotju s prejšnjim (torej prvim) odstavkom". To sodišče je v zadevah, v katerih je zavrnilo pritožbo zoper sklep o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in potrdilo izpodbijani sklep VDSSL (sklepa: VIII Pri 3/2006 z dne 14.3.2006 in 41/2006 z dne 30.1.2007) sprejelo stališče, da mora pritožnik v pritožbi, ki jo vloži na podlagi drugega odstavka 30. člena ZDSS-1, navesti razloge, ki kažejo na to, da je VDSSL pri razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje kršilo določbo prvega odstavka. Če takšne kršitve v pritožbi niso navedene, pritožba ne more biti uspešna. Zato je to sodišče pomen in smisel prvega odstavka 30. člena razlagalo le v tistih zadevah, kjer so bile pritožbe vložene na njeni podlagi in tudi tako utemeljene (sklepi: VIII Pri 7/2005, 4/2006, 11/2006, 16/2006, 19/2006).

Bistveno za odločitev v tej zadevi je - ker je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena zaradi kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP - ali je pravilno stališče VDSSL o značaju izreka sodbe sodišča prve stopnje (odločitev o zahtevku, ne samo o temelju). To bi naj pomenilo, da sodba sodišča prve stopnje glede same višine posameznih tožbenih zahtevkov nima razlogov, kar bi naj pomenilo navedeno bistveno kršitev določb postopka. V prvem odstavku 315. člena ZPP je določeno, da v primeru, če tožena stranka izpodbija tako podlago kakor tudi višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločitev, lahko izda sodišče, če je to smotrno, najprej samo sodbo o podlagi tožbenega zahtevka. Tožniki so v tožbi in v pripravljalni vlogi z dne 22.6.2005 navedli tožbene zahtevke, ki se nanašajo na posameznega tožnika, v sodbi sodišča prve stopnje pa o takšnih zahtevkih ni odločeno. S tem, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo razlike plače, je - kar je navedlo tudi v uvodu sodbe s poimenovanjem sodbe - odločilo o njegovem temelju, torej podlagi. Tak izrek ima obliko izreka, ki je značilen za vmesno sodbo po navedeni določbi ZPP (čeprav je v praksi pretežno uveljavljena ugotovitvena oblika izreka), zato ni podana bistvena kršitev določb postopka, ki jo ugotavlja VDSSL. Navedeno sodišče torej ni imelo razloga za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje, kar pomeni, da bi moralo postopati po tretjem odstavku 30. člena ZDSS-1. Določbi prvega in drugega odstavka 30. člena ZDSS-1 dopuščata pritožniku, da v bistvu uveljavlja le formalne razloge za nezakonitost odločitve VDSSL, pri čemer se lahko opira tudi na načelo smotrnosti. V pritožbi so takšni formalni razlogi navedeni. Navedeni so tudi razlogi, ki kažejo, da se je sodišče druge stopnje s tem, da je obravnavalo tudi temelj tožbenega zahtevka, dejansko spustilo v obravnavanje stvari same, kar pomeni, da tudi s tega vidika pogoji za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje niso bili podani (prvi odstavek 30. člena ZDSS-1).

V zvezi z značajem in oblikovanjem izreka sodbe pri vmesni sodbi (315. člen ZPP) je to sodišče odločilo in sprejelo stališča v številnih zadevah (na primer: sodbi II Ips 791/95 z dne 11.6.1997 in II Ips 592/2000 z dne 28.6.2001; sodbi VIII Ips 167/2003 z dne 17.2.2004 in VIII Ips 289/2004 z dne 5.4.2005; sodba in sklep VIII Ips 218/2004 z dne 18.1.2005; sklepa VIII Ips 12/99 z dne 11.5.1999 in VIII Ips 266/2002 z dne 24.4.2003 in drugim). Primerjava stališč v navedenih revizijskih zadevah z vsebino izreka sodbe sodišča prve stopnje pokaže, da je v njem odločeno o temelju, torej o podlagi tožbenega zahtevka, ne pa o njegovi višini, ker sodišče prve stopnje z njim o višini posameznih zahtevkov tožnikov ni odločilo.

Vrhovno sodišče je po obrazloženem na podlagi drugega odstavka 30. člena ZDSS-1 v zvezi s 3. točko 365. člena, v zvezi s 366. in 355. členom ZPP, izpodbijani sklep razveljavilo. VDSSL bo moralo ponovno odločiti o pritožbi tako, da bo opravilo glavno obravnavo in nato odločilo (tretji odstavek 30. člena ZDSS-1, 358. člen ZPP).