Jedro

Sodišče mora tudi v izreku sodbe navesti, da je uporabilo institut actiones liberae in causa oziroma določbo tretjega odstavka 16. člena KZ, sicer prekrši določbe četrtega odstavka 364. člena v zvezi s prvim odstavkom 359. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega L.R. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni je dolžan plačati povprečnino v znesku 700 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 20.2.2004 L.R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena KZ in mu izreklo kazen dve leti zapora ter zavrnilo obtožbo, da naj bi obsojenec storil kaznivo dejanje zapustitve poškodovanca v prometni nesreči po prvem odstavku 329. člena KZ. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 2.3.2006, ob reševanju pritožbe obsojenčeve zagovornice, po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je v izrečeno zaporno kazen vštelo plačano denarno kazen v znesku 130.000,00 SIT, preračunano v 13 dni zapora. Pritožbo obsojenčeve zagovornice je zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica dne 24.4.2006 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vložnica predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi, ter da do svoje odločitve odloži izvršitev pravnomočne odločbe.

3. Vrhovna državna tožilka A.M. v odgovoru, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Kršitev kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP po mnenju tožilke ni podana, vložnica pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, saj s tem, ko v izreku sodbe institut actiones liberae in causa ni naveden, v obrazložitvi pa je, ne more biti podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe.

B.

4. Vložnica v okviru zatrjevane kršitve materialnega prava iz 2. točke 372. člena ZKP navaja, da iz izvedenskega mnenja izvedenke dr. A.V. izhaja, da obsojenec v trenutku zapustitve oškodovanke zaradi akutne vinjenosti ni bil sposoben razumeti pomen svojega dejanja in ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja. Obsojenec torej ni bil prišteven, zaradi česar ni kazensko odgovoren. Obsojenčeve prištevnosti ni moč ločiti na trenutek, ko je povzročil prometno nesrečo in trenutek, ko je s kraja nesreče odpeljal, kar naj bi po mnenju vložnice pomenilo, da je bil obsojenec neprišteven in kazensko neodgovoren tudi v trenutku, ko je povzročil prometno nesrečo. Čeprav je pravilna ugotovitev, da obsojenčeve neprištevnosti v konkretnem primeru ni mogoče ločiti na trenutek povzročitve prometne nesreče in trenutek zapustitve oškodovanke, saj gre za kratko obdobje, v katerem je bil obsojenec ves čas neprišteven, pa ni moč pritrditi stališču zahteve, da obsojenec zaradi neprištevnosti ni kazensko odgovoren za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti. Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo, zakaj je obsojenca kljub njegovi neprištevnosti spoznalo za kazensko odgovornega glede kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena KZ. Sodišče je uporabilo določilo tretjega odstavka 16. člena KZ, ki določa, da je kazensko odgovoren storilec, ki si je z uporabo alkohola sam povzročil neprištevnost, pa je bila pred tem glede kaznivega dejanja podana njegova krivda, ki jo zakon določa za kaznivo dejanje (institut actiones liberae in causa). Obravnavano kaznivo dejanje se lahko stori iz malomarnosti. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je obsojenec v času, preden se je spravil v stanje neprištevnosti, ravnal z zavestno malomarnostjo do kasneje storjenega kaznivega dejanja, saj se je dobro zavedal, da se bo po odhodu iz gostilne z avtomobilom odpeljal proti domu in da lahko pri vožnji pod vplivom alkohola povzroči prometno nesrečo. Svoj zaključek je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, sledilo mu je tudi pritožbeno sodišče, ki je pritožnici pojasnilo, da zakon za kaznivo dejanje zapustitve poškodovanca v prometni nesreči po prvem odstavku 329. člena KZ določa krivdno obliko naklepa, zato to kaznivo dejanje ne more biti storjeno iz malomarnosti.

5. Vložnica uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj naj bi obstajalo nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe. Nasprotje vidi vložnica v tem, da je v izreku sodbe navedeno, da je obsojenec storil kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena KZ, v obrazložitvi sodbe pa je navedeno, da je sodišče uporabilo določbo tretjega odstavka 16. člena KZ. Po mnenju vložnice bi moralo sodišče to zakonsko določbo vnesti tudi v izrek sodbe.

Zatrjevanega nasprotja med izrekom in razlogi sodbe ni. Sodišče je obsojenca spoznalo za kazensko odgovornega za storitev kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče (izrek). V obrazložitvi je navedlo razloge, zakaj je obsojenec kazensko odgovoren kljub neprištevnosti v času povzročitve prometne nesreče (tretji odstavek 16. člena KZ). Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP torej ni podana.

6. Utemeljen je očitek zahteve, da bi bilo potrebno tudi v izreku sodbe navesti, da je sodišče uporabilo institut actiones liberae in causa oziroma določbo tretjega odstavka 16. člena KZ. Pri tem pa ne gre za absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo izrecno uveljavlja vložnica, temveč za kršitev določbe četrtega odstavka 364. člena v zvezi s prvim odstavkom 359. člena ZKP. V skladu s temi določbami kazenskega postopka mora izrek sodbe, s katero je obtoženec spoznan za krivega, med drugim obsegati dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja, in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona (1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP) ter zakonsko označbo kaznivega dejanja in katere določbe kazenskega zakona je sodišče uporabilo (2. točka istega člena).

Izrek pravnomočne sodbe v opisu kaznivega dejanja ne vsebuje okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na dejstvo, da je bil obsojenec v času storitve kaznivega dejanja zaradi akutne alkoholiziranosti v stanju neprištevnosti, ki si ga je z uživanjem alkohola sam povzročil, pri čemer se je pred tem zavedal, da se bo kasneje z avtomobilom odpeljal domov in da lahko pri vožnji pod vplivom alkohola povzroči prometno nesrečo. V izreku sodbe tudi ni navedeno, da je sodišče ob ugotavljanju subjektivnega elementa kaznivega dejanja, torej storilčeve kazenske odgovornosti, uporabilo določbo tretjega odstavka 16. člena KZ. Takšna pomanjkljivost v izreku izpodbijane sodbe predstavlja kršitev določbe četrtega odstavka 364. člena v zvezi s prvim odstavkom 359. člena ZKP.

Po določbah prvega odstavka 420. člena ZKP se lahko zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred njo, vloži zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev tega zakona pa le, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 424. člena ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To pomeni, da mora vložnik zahteve, če želi s pravnim sredstvom doseči pričakovani cilj, kršitve zakona, na katere se sklicuje, tudi utemeljiti. Vložnica, ki smiselno uveljavlja kršitev iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, z ničemer ni utemeljila, v čem naj bi uveljavljana kršitev določb kazenskega postopka vplivala na zakonitost sodbe.

7. Ker je zahteva zagovornice obsojenega L.R. za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

8. Obsojenec je zaposlen in nima preživninskih obveznosti, zato je Vrhovno sodišče odločilo, da je dolžan plačati povprečnino v znesku 700 eurov. Drugi stroški v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom niso nastali.