Jedro

Če v izreku sklepa o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja v zdravstvenem domu nista navedena njegovo periodično preverjanje ter skrajni rok trajanja iz drugega in tretjega odstavka 70.a člena ZKP, izrek posebej ni nerazumljiv in še manj protisloven. Kvečjemu je posredi kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ki je predmet preizkusa šele, ko bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso bile ugotovljene in ko je sodna odločba tudi glede odločilnih dejstev vzdržala.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega M. J. se ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje obdolženemu M. J. zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena v zvezi z drugim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), po 70.a členu KZ-1 izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki bo izvajan v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo Univerzitetnega kliničnega centra M.. V izvrševanje ukrepa je bil obdolženemu po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštet čas odvzema prostosti in pripora od 10. 11. 2020 od 13.42 ure dalje, po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je bil obdolženi oproščen vrnitve in plačila stroškov tega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter nagrade in potrebnih izdatkov postavljenega zagovornika.

2. Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da sklep spremeni in obdolžencu izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti.

3. Pritožbeni preizkus je pokazal naslednje.

4. Čeprav je po navedbi v 1. točki pritožbe razumeti, da pritožnik uveljavlja le posamezno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, je sodišče druge stopnje po pritožbeni obrazložitvi ugotovilo, da dejansko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, potem bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ter na koncu še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka tega člena. Pravi namreč, da sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti sklepa na ugotovitve izvedenca psihiatra, ki ga je postavilo pred Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v L. (v nadaljevanju Komisija), da v izreku sklepa ni navedeno trajanje varnostnega ukrepa, da v opisu kaznivega dejanja obdolženčevo izvršitveno ravnanje ter prepovedana posledica nista v zadostni meri konkretizirana, da v sklepu ni nobenih razlogov glede ugotovitev izvedenca psihiatra in Komisije, ki kažejo na kratkotrajnost oziroma začasnost izrečenega varnostnega ukrepa ter da bi sodišče prve stopnje moralo na narok vabiti še izvedenca psihiatra iz Komisije, ki ji je zaupalo izvedenstvo, ne samo v zvezi z obdolženčevo prištevnostjo, ampak tudi v zvezi z izbiro primernega varnostnega ukrepa psihiatričnega zdravljenja.

5. Navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP niso podane. Res je, da je napadeni sklep delno oprt na izvedensko mnenje izvedenca psihiatra, ki ga je sodišče prve stopnje postavilo pred Komisijo, vendar mnenje ni bilo pridobljeno s kršitvijo z Ustavo določenih pravic in svoboščin, česar pritožnik končno niti ne zatrjuje in ne v okoliščinah iz prvega odstavka 251. člena ZKP, ko je posebej določeno, da se tedaj sodna odločba na takšen izvid in mnenje ne sme opirati. Ker po pritožbeni obrazložitvi kakšen drug nedovoljen dokaz ni znan in ker takšnega dokaza sodišče druge stopnje samo pri preizkusu iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP ni zasledilo, je jasno tudi, da izvedensko mnenje izvedenca psihiatra ni bilo pridobljeno na podlagi nedovoljenega dokaza in ga je torej sodišče prve stopnje smelo uporabiti. In to pri dokazovanju na glavni obravnavi, kot pri dokazni oceni v razlogih sklepa, po katerih hkrati ni nobenega dvoma, da je težišče ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z obdolženčevo prištevnostjo in izbiro primernega varnostnega ukrepa psihiatričnega zdravljenja na izvedenskem mnenju Komisije kot Zavoda, ki mu je bilo izvedenstvo zaupano po že pridobljenem izvedenskem mnenju izvedenca psihiatra. Pomeni, da je zaradi odsotne protipravnosti pri pridobitvi izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP dejansko izključena, neuveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena pa tudi, saj je sklep še vedno v pretežni meri oprt na izvedensko mnenje Komisije, ki ga z izvedenskim mnenjem izvedenca psihiatra v navedenem postopku niti po oceni sodišča druge stopnje ni mogoče nadomestiti.

6. Če v izreku sklepa o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja v zdravstvenem domu nista navedena njegovo periodično preverjanje ter skrajni rok trajanja iz drugega in tretjega odstavka 70.a člena ZKP, izrek posebej ni nerazumljiv in še manj protisloven. Kvečjemu je posredi kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ki je predmet preizkusa šele, ko bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso bile ugotovljene in ko je sodna odločba tudi glede odločilnih dejstev vzdržala. V zvezi z izrekom sklepa se sodišče druge stopnje ni strinjalo niti s pritožnikovo oceno opisa dejanja, v katerem so obdolženčeva izvršitvena ravnanja, kot so zaušnice, brce, kričanje ipd. dovolj nazorna in hkrati tako določna navedena, da jih je mogoče povezati z ustreznim izvršitvenim ravnanjem iz zakonskega opisa dejanja. Ker storilčev naklep ni njegov sestavni del je konkretizacija usmerjenosti obdolženčevega ravnanja v podrejenost oškodovankinega položaja kot prepovedane posledice odveč. Še zlasti, ker te ne gre nujno ali vedno razumeti kot storilčevega cilja, ampak kot dejansko nastali položaj, v katerem je žrtev postala objekt izvajanja nasilja, ki se mu ne more ali se mu ne zna izogniti (gl. nazadnje sodba Vrhovnega sodišča R Slovenije I Ips 6998/2017 z dne 17. 6. 2021). Končno, po razumljivih razlogih sklepa v 10. točki obrazložitve in po enkrat že ugotovljenem, je sklep v pretežni meri oprt na izvedensko mnenje Komisije, ki se je do nujnosti izbranega ukrepa in potrebnega trajanja izrecno opredelila.

7. Po drugi strani pritožnik utemeljeno opozarja na pomen navzočnosti izvedenca oziroma strokovnjaka iz Komisije, ki kljub zapovedi iz drugega odstavka 492. člena ZKP na glavno obravnavo ni bil vabljen. Res je sicer, da ne gre za osebo, katere navzočnost na glavni obravnavi je obvezna in res je, da je bilo izvedensko mnenje Komisije tudi s pritožnikovim soglasjem na glavni obravnavi prebrano, s čemer je v rednem kazenskem postopku izostalo izvedenčevo vabljenje po drugem odstavku 340. člena ZKP konvalidirano. Toda vloga izvedenca v postopku za izrek katerega od varnostnih ukrepov obveznega psihiatričnega zdravljenja je širša in razen vprašanja obdolženčeve prištevnosti zajema še druga vprašanja, kot so vprašanje procesne sposobnosti in že omenjeno vprašanje izbire ustreznega ukrepa. Gre za vprašanja, ki jih sodišča ne rešujejo zgolj na podlagi preteklih okoliščin, ampak dodatno po oceni okoliščin in dejstev v času trajanja postopka za izrek varnostnega ukrepa. Eno takšnih je po utemeljenih pritožbenih zatrjevanih tudi dejstvo, da se obdolženi nahaja v priporu. Dejstvo je pomembno, kajti po pisno izdelanem izvedenskem mnenju Komisije ni znano, ali je pri obdolženemu v priporu od 10. 11. 2020 potekalo kakršno koli zdravljenje in ne, ali je glede na trajanje pripora in glede na ugotovljeni potrebni čas zdravljenja iz mnenja z hkratnim odvzemom prostosti, slednje sploh smiselno. Ker gre za nosilno vprašanje izbire med varnostnima ukrepoma obveznega psihiatričnega zdravljenja, ki se izvajata na dva različna načina, je vpliv ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP dejansko pravilnost sklepa izkazan ter je bilo pritožbi v tem delu slediti.

8. Preostalih izpodbojnih razlogov zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev kazenskega zakona sodišče druge stopnje ni preizkušalo. Najprej zaradi predpisane posledice iz prvega odstavka 392. člena ZKP in nato zaradi novega sojenja, v katerem bo moralo sodišče prve stopnje po pravilno izvedenem postopku odločilna dejstva iz opisa dejanja še enkrat ugotoviti in nato uporabiti pravo, kot je za obravnavani primer v KZ-1 predpisano.