Jedro

Pri kaznivem dejanju omogočanja uživanja mamil predstavlja izvršitveno dejanje vsako ravnanje storilca z mamilom, ki ga namerava izročiti drugemu, da ga ta zaužije. Izročitev mamila drugemu pomeni dokončanje poskusa, zaužitje mamila s strani oškodovanca pa dokončanje očitanega kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega N.G. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni N.G. je dolžan plačati povprečnino v znesku 600 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 30.8.2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 3.4.2008, N.G. spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil po prvem odstavku 197. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ. Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo treh let. Višje sodišče je pritožbo zagovornika obsojenega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega N.G. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da jo vlaga iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP, pa tudi iz razloga po 427. členu ZKP ter zaradi kršitev 28. in 29. člena Ustave RS. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter v celoti razveljavi izpodbijani sodbi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene. Navaja, da v izreku opisanih dejanj obdolženca ni mogoče šteti za nekazniva pripravljalna dejanja, kot smiselno zatrjuje zahteva, saj predstavlja začetek izvrševanja znakov kaznivega dejanja pri izvršitveni obliki dajanja mamila vsako ravnanje storilca z določeno količino mamila, ki jo namerava izročiti drugemu, da jo ta zaužije. V delu, v katerem zahteva navaja, da ni dokazov za naklep ter da sodišče v predmetni zadevi ni uspelo dokazati, da bi obsojenec B.K. dejansko omogočil uživanje mamila, pa gre za uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razloga, ki ni dopusten.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Zahteva uveljavlja kršitev 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP, ki določa, da je kršitev materialnega zakona podana vselej, kadar je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje.

7. Navedba vložnika, da iz opisa ne izhajajo vsi zakonski znaki poskusa kaznivega dejanja po prvem odstavku 197. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ, ker je poskus kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil storjen le, če druga oseba poskusi mamilo oziroma ga zaužije v takšni količini, da zanjo nima predvidenega učinka, kar iz konkretnega opisa ne izhaja, sama posest mamila pa ni protipravna, ni utemeljena.

8. Pri kaznivem dejanju omogočanja uživanja mamil po prvem odstavku 197. člena KZ pomeni izvršitveno dejanje vsako ravnanje storilca z mamilom, ki ga namerava izročiti drugemu, da ga ta zaužije. Iz konkretnega opisa izhaja, da je obsojeni od neznane osebe z imenom „Č.“ kupil 4,79 grama heroina z namenom, da ga polovico izroči B.K., ki mu je prispeval denar za nakup droge, vendar pa je dejanje ostalo pri poskusu, saj so ga na Bencinskem servisu P. istega dne legitimirali policisti in mu drogo zasegli, še preden jo je del uspel izročiti B.K., da bi jo zaužil. V izreku sodbe opisano ravnanje obsojenca ima vse znake poskusa kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil, saj je iz njega razvidno, da je obsojenec že kupil mamilo, katerega je nameraval izročiti B.K., da bi ga ta zaužil in prav s tem namenom ga je tudi hranil oziroma prenašal v trenutku, ko je bil zaustavljen s strani policistov, kar izkazuje obsojenčevo voljo uresničiti prepovedano posledico, to je omogočiti B.K. zaužitje mamila. Predhoden dogovor med obsojenim in K. o nakupu heroina, izročitev denarja s strani slednjega, nakup heroina in njegovo prenašanje so neločljivo povezani s samo izročitvijo mamila K., s čimer bi mu obsojeni omogočil njegovo zaužitje. Poleg tega je izpostaviti, da so policisti obsojenega in K. zaustavili tik pred nameravano predajo mamila, saj sta se imenovana že družno odpravljala na WC na Bencinskem servisu, kjer bi skupaj zaužila heroin in kamor je obsojeni poleg zaseženega mu heroina odnesel tudi dve injekciji. V izreku opisano dejanje obsojenega predstavlja nedokončan poskus očitanega kaznivega dejanja. Izročitev mamila drugemu, kar vložnik navaja kot pogoj za obstoj poskusa, pomeni dokončanje poskusa, zaužitje mamila s strani oškodovanca pa dokončanje očitanega kaznivega dejanja. Zmotno je stališče vložnika, da je za poskus storitve kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil potrebna pripravljenost drugega, da od storilca mamilo sprejme in ga zaužije. Ravnanje oškodovanca oziroma zaužitje mamila z njegove strani je namreč pomembno le pri dokončanem kaznivem dejanju po prvem odstavku 197. člena KZ.

9. Podana pa ni niti kršitev 395. člena ZKP, saj je Višje sodišče v sodbi presodilo pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obstoj poskusa kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil, ocenilo, da je podana protipravnost obsojenčevega ravnanja in da ima ravnanje obtoženca, opisano v izreku sodbe vse znake očitanega mu poskusa kaznivega dejanja, svoja stališča pa je v razlogih odločbe tudi ustrezno obrazložilo.

10. Z navedbami, da ne obstajajo dokazi, da je obsojeni poskusil dati B.K. heroin, niti dokazi o obsojenčevem naklepu drugemu omogočiti zaužitje heroina ter da je bil obsojeni v kritičnem obdobju zaradi močne zasvojenosti zmožen celotno drogo porabiti za lastne potrebe, vložnik zahteve izpodbija dokazno oceno nižjih sodišč in ponuja lastno oceno izvedenih dokazov, utemeljuje torej zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

11. Glede na določbo prvega in drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti iz razloga, ker po oceni vložnika obstaja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni odločbi. Le Vrhovno sodišče lahko ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki uveljavlja kršitev procesnega ali materialnega zakona, ugotovi takšen dvom in sprejme v 427. členu predvideno odločitev, česar pa Vrhovno sodišče v konkretnem primeru ni ugotovilo in se je glede dejanskega stanja v celoti oprlo na zaključke nižjih sodišč.

12. Zatrjevane kršitve po prvem odstavku 420. člena ZKP niso podane, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega N.G. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

13. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določbo tretjega odstavka 92. člena ZKP.