Jedro

V predmetnem postopku je sodišče o delu tožbenega zahtevka odločilo s sodbo, o delu tožbenega zahtevka in pravdnih stroških pa je bila sklenjena sodna poravnava. Postopek pred sodiščem prve stopnje se je torej zaključil s sodno poravnavo.

Ker sta se pravdni stranki dogovorili, da naj sodišče sodišče odloči o stroških postopka upoštevaje končni uspeh v pravdi, je potrebno o stroških celotnega postopka sprejeti enotno odločitev.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v toliko spremeni, da se znesek 7.995,57 EUR nadomesti z zneskom 9.922,25 EUR, znesek 3.259,90 EUR pa z zneskom 3.490,44 EUR.

II. Pritožbi, tožeče stranke v preostalem delu, tožene pa v celoti, se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 73,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške v višini 7.995,57 EUR, na račun Okrožnega sodišča v Celju pa del sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 3.259,90 EUR, v primeru zamude oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sklep s pravočasnima pritožbama izpodbijata obe pravdni stranki. Tožnica uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, toženka pa pritožbenih razlogov ne navaja. Obe pritožnici se v pritožbah protivita prvostopni presoji uspeha pravdnih strank v postopku, ki je ugotovljen v deležu 73,67 % za tožnico ter 19,03 % za toženko. Tožnica trdi, da je njen uspeh pravilno znaša 76,84 %, upoštevaje plačan nesporni del odškodnine, oziroma 88,42 % upoštevaje, da je po temelju v zadevi uspela v celoti. Toženka pa trdi, da je tožnica, upoštevaje uspeh glede zahtevka na plačilo rente za izgubo na osebnem dohodku (100%) in glede zahtevka za plačilo rente zaradi povečanih potreb (36,62 %), v postopku pred sodiščem prve stopnje uspela le v deležu 66,01 %. V zvezi z uspehom pred drugostopnim sodiščem pa izpostavlja, da tožnica v pritožbenem postopku niti delno ni uspela s pritožbo, saj pritožbeno sodišče odškodnine ni zvišalo, delna razveljavitev zavrnilnega dela sodbe pa ne predstavlja tožničinega uspeha oziroma je ta zgolj minimalen. Zato meni, da bi bila glede pritožbenih stroškov pravilna odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. V obeh pritožbah je predlagana sprememba oziroma razveljavitev izpodbijanega sklepa z vrnitvijo v ponovno odločanje. Toženka še predlaga, da se z odločitvijo o pritožbi zoper končno odločitev o stroških počaka do odločitve o reviziji, ki jo je vložila zoper pravnomočno sodbo. Obe pritožbi priglašata pritožbene stroške.

3. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

4. Za toženkin predlog, da naj sodišče druge stopnje počaka z odločitvijo o pritožbi zoper končno odločitev o stroških iz razloga, ker je vložila revizijo, ni pravne podlage.

5. Po četrtem odstavku 163. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče o zahtevi za povrnitev stroškov odloči v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. ZPP določa pravila, po katerih sodišče odloča o tem, kdo v končni posledici nosi stroške postopka. V predmetnem postopku je sodišče o delu tožbenega zahtevka odločilo s sodbo, o delu tožbenega zahtevka in pravdnih stroških pa je bila sklenjena sodna poravnava. Postopek pred sodiščem prve stopnje se je torej zaključil s sodno poravnavo. Za primer sklenitve sodne poravnave prvi odstavek 159. člena ZPP določa, da vsaka stranka krije svoje stroške, če v poravnavi ni drugače dogovorjeno.

6. Pravdni stranki sta se s sodno poravnavo glede pravdnih stroškov dogovorili, da bo o zahtevkih za povračilo le-teh odločilo sodišče s posebnim sklepom v skladu z načelom uspeha v pravdi.

7. Ker sta se pravdni stranki dogovorili, da naj sodišče sodišče odloči o stroških postopka upoštevaje končni uspeh v pravdi, sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je odločilo ločeno o stroških, nastalih pred prvostopnim sodiščem ter stroških, nastalih pred sodišičem druge stopnje. Glede na dogovor je potrebno o stroških celotnega postopka sprejeti enotno odločitev.

8. Tožnica je v pravdi delno uspela. Po drugem odstavku 154. člena ZPP so okoliščine primera merilo, ki v takem primeru sodišču narekujejo izbor ustrezne metode pri odločanju o povrnitvi stroškov. Odločitev o pravdnih stroških namreč ne sme biti zreducirana zgolj na matematično operacijo, ampak mora biti odraz kvalitativne stroškovne odločitve, torej takšne odločitve, ki bo razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična.

9. Tožnica neutemeljeno izpostavlja, da bi bilo potrebno pri odločitvi o stroških upoštevati dejstvo, da je uspela s temeljem zahtevka. Ta namreč v predmetni zadevi ni bil sporen. Ker odločanje o temelju zahtevka na višino stroškov v predmetni zadevi ni vplivalo, ta okoliščina ne more biti podlaga za odločitev o stroških.

10. Upoštevaje okoliščine primera, ki jih je kot relevantne ugotovilo sodišče prve stopnje, je metoda, katero je za izračun uspeha izbralo prvostopno sodišče (aritmetična sredina uspeha z zahtevkom na plačilo rente ter uspeha z ostalimi zahtevki) povsem ustrezna. Toženka se zato neutemeljeno zavzema za izračun aritmetične sredine na podlagi uspehov glede rente za izgubo na osebnem dohodku, glede rente zaradi povečanih potreb ter glede ostalih zahtevkov. Takšno drobljenje zgolj enega od zahtevkov namreč ne bi ustrezno odražalo razmerja med posameznimi zahtevki in zato tudi na takšen način izračunana aritmetična sredina ne bi bila razumna.

11. Tožnica utemeljeno opozarja, da je potrebno poleg prisojenega zneska upoštevati še delno izpolnitev zahtevka, saj so bila plačila opravljena po vložitvi tožbe, tem plačilom ustrezno pa je tožnica tudi skrčila tožbeni zahtevek. Odločitev o stroških je zaradi delne izpolnitve zahtevka potrebno opreti tudi na prvi odstavek 156. člena ZPP.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica z zahtevkom na plačilo rente uspela v deležu 83,64 %1. Pravilnosti te ugotovitve pritožbi nista izpodbili. Z zahtevkom na plačilo denarne odškodnine za preostale oblike škode je tožnica, upoštevaje zneske zahtevane, plačane in prisojene denarne odškodnine2, uspela v deležu 74,12 % (uspela je z zneskom 273.954,87 (= 66.640,00 + 207.314,87) EUR od 369.604,87 EUR). Aritmetična sredina obeh delnih rezultatov 83,64 % ter 74,12 % znaša 78,88 %, kar predstavlja tožničin končni uspeh v pravdi. Toženkin končni uspeh v pravdi znaša tako 21,12 %3. 13. Pritožbi ne izpodbijata prvostopne ugotovitve, da potrebni pravdni stroški, nastali pred sodiščem prve in druge stopnje, za tožnico znašajo 13.879,38 (= 9.980,25 + 3.899,13) EUR in 4.857,00 (= 141,00 + 4.716,00) EUR za toženko. Tožnica je upoštevaje to odmero upravičena do povrnitve 10.948,05 EUR (= 78,88 % od 13.879,38 EUR), toženka pa do 1.025,80 EUR (= 21,12 % od 4.857,00 EUR).

14. Toženka je tako na podlagi pravilno izračunanega uspeha v pravdi dolžna povrniti tožnici 9.922,25 (= 10.948,05 – 1.025,80) EUR ter plačati sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 3.490,44 EUR (= 78,88% od 4.425,00 EUR).

15. Pritožbi tožnice je bilo potrebno delno ugoditi zaradi pravilne uporabe materialnega prava in izpodbijani sklep o stroških delno spremeniti (3. točka 365. člena, prvi odstavek 366. člena in peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti. Prav tako je bilo potrebno zavrniti celotno pritožbo toženke. Niso bili namreč podani niti uveljavljani razlogi, niti kakšen od razlogov, na katere mora pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi paziti uradoma. V tem še izpodbijanem obsegu je bilo potrebno sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena, prvi odstavek 366. člena, drugi odstavek 350. člena in 353. člen ZPP).

16. Glede na to, da je s pritožbo delno uspela, je tožnica v sorazmerju s pritožbenim uspehom upravičena do povrnitve potrebnih stroškov, ki so ji v zvezi s tem pritožbenim postopkom nastali. Toženka pa ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, ker s pritožbo ni uspela (prvi in drugi odstavek 165. člena ter prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP).

17. Tožnica je v predmetnem pritožbenem postopku uspela v deležu 35 %. Zahtevala je namreč zvišanje uspeha za 14,78 (= 88,42 – 73,67) %, uspela pa ga je zvišati za 5,24 (= 78,88 – 73,67) %.

18. Potrebni stroški tožnice, odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in Zakonom o sodnih taksah, znašajo 211,20 EUR (= 50,00 EUR po Tar. št. 3220 nagrada za postopek + 10,00 EUR po Tar. št. 6002 pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev + 13,20 EUR po Tar. št. 6007 davek na dodano vrednost + 138,00 EUR sodna taksa). Tožnica ni upravičena do pavšalnega zneska za fotokopiranje, saj po 1.b točki Tar. št. 6000 ta nagrada stranki pripada le v primeru, če je bilo treba izdelati več kot 100 strani. Upoštevaje pritožbeni uspeh je tožnica upravičena do povrnitve zneska 73,92 EUR (= 35% od 211,20 EUR). V kolikor ji toženka v danem roku tega zneska ne bo povrnila, je tožnica upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1 Tožnici je bila prisojena v celoti zahtevana renta za izgubo na dohodku v višini 1.437,96 EUR mesečno. Od zahtevane rente za povečane potrebe v višini 500,00 EUR mesečno pa ji je bilo prisojenih 183,08 EUR mesečno. 2 Zahtevek Plačano Prisojeno/sodna poravnavaNepremoženjska škoda 225.000 62.640 (reval.) 91.360Izguba na dohodku 105.448,91 / 105.448,91Prevozni stroški 930,92 300 630,923.640,80 / 3.640,80 Tuja nega in pomoč 29.550 3.700 2.000 Masaže 800 / / Študij 3.096 / 3.096 Zdravljenje 1.138,24 / 1.138,24Σ = Vsota 369.604,87 66.640 207.314,87 3 Pritožbi izračuna deleža uspeha v pravdi na stotinko natačno nista izpodbijali. Zato je pritožbeno sodišče moralo takšnemu načinu izračuna uspeha slediti.