Jedro

Iz Tabele invalidnosti tožene stranke (v nadaljevanju: Tabela) izhaja, da je po točki I.5 Tabele zavarovanec upravičen do zavarovalnine za hemiparezo glede na stopnjo le-te do 50%, po točki

I.7a pa je za postkontuzionalni sindrom z objektivnim nevrološkim izvidom po klinično ugotovljeni kontuziji možganov upravičen do zavarovalnine v višini 20%. V tabeli invalidnosti tožene stranke sta tako ti dve postavki ločeni, zaradi tega pa je po presoji pritožbenega sodišča potrebno zavarovancu priznati zavarovalnino po vsaki izmed njih tudi v primeru ko je hemipareza posledica kontuzije možganov po točki I.7a Tabele. Slednje dodatno potrjuje okoliščina, da je zavarovanec ki je utrpel hemiparezo, ki ni posledica kontuzije možganov, glede na njeno stopnjo upravičen tudi do 50% zavarovalnine.

Nelogične in v nasprotju z jezikovno razlago Tabele so zato pritožbene navedbe o tem, da je hemipareza kot posledica kontuzije možganov vključena v postkontuzionalni sindrom po I.7a točki tabele, za kar je bila tožeči stranki zavarovalnina v celoti priznana in izplačana. Po takšnem razlogovanju navedenih določb tabele bi bil zavarovanec, ki bi utrpel najtežjo obliko hemipareze, ki pa ne bi bila posledica kontuzije možganov (ali kakšne druge poškodbe, v katero bi bila po razlogovanju tožene stranke hemiparzea tudi lahko vključena) upravičen do 50% zavarovalnine, zavarovanec, ki pa bi utrpel hemiparezo najhujše stopnje, a kot posledico kontuzije možganov, pa bi bil za takšno hemiparezo in za vse ostale posledice kontuzije možganov upravičen le do 20% zavarovalnine po točki I.7a Tabele.

Sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede odločitve o tem, ali je tožeča stranka upravičena do zavarovalnine iz naslova anosmije. Iz V.38 točke Tabele izhaja, da je zavarovanec upravičen do zavarovalnine zaradi anosmije, ki je posledica verificirane frakture gornjega notranjega dela nosnega skeleta.

Navedena določba je po presoji pritožbenega sodišča jasna in nedvoumna, zaradi česar jo je potrebo razlagati tako kot se glasi (1. odst. 99. člena ZOR). Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP) s tem, ko je navedeno določbo razlagalo po določbi 100. člena ZOR.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v točki 1. izreka tako, da se zahtevek tožeče stranke zavrne še za

476.483,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.6.2003 do plačila, v preostalem pa se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (za plačilo zneska 1,524.745,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

20.6.2003 dalje do plačila) potrdi, ter - v 2. točki izreka, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v 15 dneh 290.910,94 SIT stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila, v preostalem pa se pritožba zavrne in se odločitev sodišča prve stopnje v 2. točki izreka v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

2. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 39.651,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zavarovalnino v znesku 2,001.228,06 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.6.2003 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo, zavrnilo, kar je tožeča stranka zahtevala več, ter odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške odmerjene na 383.984,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.6.2003 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka. S pritožbo izpodbija prvostopenjsko sodbo le glede odločitve o zavarovalnini za hemiparezo in anosmijo ter odločitev o stroških pravdnega postopka.

Meni, da izvedenec, na katerega ugotovitve se je oprlo sodišče prve stopnje, pri odločanju o zavarovalnini za hemiparezo ni konsistenten ter da sodišče njegovih zaključkov ne bi smelo sprejeti za svoje, saj so pravne in ne dejanske narave. Meni, da so zaključki sodišča prve stopnje o tem, da se prizna tožeči stranki zavarovalnino za hemiparezo po posebni točki invalidnosti, ker točka 7a ne govori za kakšen nevrološki izvid naj bi šlo in da je hemipareza samo ena od patoloških nevroloških izvidov, pravno povsem nevzdržni. Pri tem se sklicuje tudi na podobno sklepanje sodišča prve stopnje o tem, da je postokomocionalni s-indrom že zajet z postkontuzijskim sindromom, ki je bistveno hujša invalidnost možganov. Nadalje pravi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo toženi stranki priznati zavarovalnine za anosmijo, saj je določba tabele o tem povsem jasna in nedvoumna, zato pa tudi ni potrebe po uporabi določila o razlagi nejasnih določil v korist druge stranke. Tožnik ni utrpel zloma nosu, pač pa le zlom lobanjskega dna s poškodbo obeh vohalnih živcev, kar sodi v postkomocionalne težave po točki 7a tabele, za kar pa je bila tožniku priznana zavarovalnina v celoti. Meni, da je zaradi navedenega sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, nepopolno ugotovilo dejansko stanje, v izpodbijani sodbi pa so tudi izostali razlogi o odločilnih dejstvih, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb. Tožena stranka s pritožbo izpodbija tudi odločitev o pritožbenih stroških. Meni, da ji sodišče prve stopnje ne bi smelo naložiti v plačilo vseh stroškov izvedenskega mnenja, saj za takšno odločitev v pozitivni zakonodaji ni podlage. Zakon o pravdnem postopku nikjer ne razlikuje stroškov po kriteriju potrebnosti, pač pa le glede na uspeh v pravdi. Ker je tožeča stranka uspela le deloma, bi sodišče moralo uporabiti 2. odst. 154. člena ZPP in te stroške upoštevati skupaj z ostalimi stroški postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo, tako da zavrne tožbeni zahtevek in tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka, podrejeno pa da pritožbi ugodi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je deloma utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba v delu, kjer pritožnica izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavarovalnini za hemiparezo neutemeljena. Iz Tabele invalidnosti tožene stranke (v nadaljevanju: Tabela) izhaja, da je po točki I.5 Tabele zavarovanec upravičen do zavarovalnine za hemiparezo glede na stopnjo le-te do 50%, po točki I.7a pa je za postkontuzionalni sindrom z objektivnim nevrološkim izvidom po klinično ugotovljeni kontuziji možganov upravičen do zavarovalnine v višini 20%. V tabeli invalidnosti tožene stranke sta tako ti dve postavki ločeni, zaradi tega pa je po presoji pritožbenega sodišča potrebno zavarovancu priznati zavarovalnino po vsaki izmed njih tudi v primeru, ko je hemipareza posledica kontuzije možganov po točki I.7a Tabele. Slednje dodatno potrjuje okoliščina, da je zavarovanec, ki je utrpel hemiparezo, ki ni posledica kontuzije možganov, glede na njeno stopnjo upravičen tudi do 50% zavarovalnine.

Nelogične in v nasprotju z jezikovno razlago Tabele so zato pritožbene navedbe o tem, da je hemipareza kot posledica kontuzije možganov vključena v postkontuzionalni sindrom po I.7a točki tabele, za kar je bila tožeči stranki zavarovalnina v celoti priznana in izplačana. Po takšnem razlogovanju navedenih določb tabele bi bil zavarovanec, ki bi utrpel najtežjo obliko hemipareze, ki pa ne bi bila posledica kontuzije možganov (ali kakšne druge poškodbe, v katero bi bila po razlogovanju tožene stranke hemiparzea tudi lahko vključena) upravičen do 50% zavarovalnine, zavarovanec, ki pa bi utrpel hemiparezo najhujše stopnje, a kot posledico kontuzije možganov, pa bi bil za takšno hemiparezo in za vse ostale posledice kontuzije možganov upravičen le do 20% zavarovalnine po točki I.7a Tabele. Zaradi navedenega tudi ni mogoče enačiti subsumpcije hemipareze kot posledico kontuzijske poškodbe možganov pod postkontuzionani sindrom po I.7a točki tabele s subsumpcijo postkomocionalnega sindroma po I.9 točki Tabele pod postkontuzijski sindrom po I.7a točki Tabele. Za postkomocinalni sindrom po I.9 točki Tabele je lahko zavarovanec upravičen največ do 5 % zavarovalnine, zaradi tako določene zavarovalnine za postkomocionalni sindrom pa se lahko v primeru, ko je prišlo do kontuzije možganov po I.7a točki Tabele, šteje, da je postokomocionalni sindrom vključen v postkontuzionalni sindrom po I.7a točki Tabele, za katerega je zavarovalnina določena v precej višjem in fiksnem odstotku (20%).

Pritožbeno sodišče je zato zaključilo, da je potrebno določbe Tabele o hemiparezi razlagati tako, kot se glasijo (1. odst. 99. člena ZOR - Zakon o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami, ki se za sporno razmerje uporablja na podlagi določbe 1060. člena OZ - Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001), tožena pa bi s svojimi pritožbenimi zatrjevanji o tem, da je hemipazera vključena v postkontuzionalni sindrom po I.7a točki Tabele lahko uspel, le če bi bilo v določbah Tabele to izrecno določno. Tožeča stranka je tako po določbi I.7a Tabele iz upravičena tudi do 5 % zavarovalnine iz tega naslova, odločitev sodišča prve stopnje o tem, pa je zato pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, ki je kot podlago za določitev zavarovalnine napačno navedlo prvo alinejo I.2 točke Tabele (hemipareza z močno izraženo spastiko, za katero je lahko zavarovanec upravičen celo do 90% zavarovalnine), v obrazložitvi to navedlo očitno pomotoma, saj se glede odločitve o tej zavarovalnini sklicuje na mnenje izvedenca medicinske stroke, ki pa je tako v izvedenskem mnenju z dne 16.1.2005 kot tudi v njegov dopolnitvi z dne 3.5.2005 navedel, da gre za hemiparezo po točki I.5a tabele. Takšna nepravilnost po presoji pritožbenega sodišča ne bi niti v primeru, ko bi dejansko šlo za zmotno uporabo materialnega prava, v ničemer vplivala na odločitev pritožbenega sodišča o upravičenosti tožeče stranke do zavarovalnine iz naslova hemipareze, saj je do dosojenih 5% iz tega naslova v celoti upravičena po točki I.7a tabele.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo v tem delu na podlagi določbe

353. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004) zavrnilo in v tem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Pritožnik pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede odločitve o tem, ali je tožeča stranka upravičena do zavarovalnine iz naslova anosmije. Iz V.38 točke Tabele izhaja, da je zavarovanec upravičen do zavarovalnine zaradi anosmije, ki je posledica verificirane frakture gornjega notranjega dela nosnega skeleta. Navedena določba je po presoji pritožbenega sodišča jasna in nedvoumna, zaradi česar jo je potrebo razlagati tako kot se glasi (1. odst. 99. člena ZOR). Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP) s tem, ko je navedeno določbo razlagalo po določbi 100. člena ZOR. Določbo

100. člena ZOR se namreč uporabi le pri razlagi nejasnih določil pogodbe, ki je bila sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke. Ker anosmija, ki jo je utrpela tožeča stranka ni posledica verificirane frakture gornjega notranjega dela nosnega skeleta, ampak je posledica zloma lobanjskega dna s poškodbo obeh vohalnih živcev, tožeča stranka do zavarovalnine iz naslova anosmije ni upravičena. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek še za 5% zavarovalnine iz naslova anosmije, to je za

476.483,00 SIT (5 x 95.296,60 SIT) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka je tako dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni še zavarovalnino v višini 1,524.745,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.6.2003 dalje do plačila.

Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke zoper odločitev o stroških pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki vse stroške izdelave izvedenskega mnenja in njegovih dopolnitev. Ti stroški so sicer tudi stroški pravdnega postopka, do povrnitve katerih je stranka po določbi 1. in 2. odst. 154. člena praviloma upravičena glede na uspeh v pravdi. Vendar pa je potrebno ugotoviti, da bi bila izdelava izvedenskega mnenja in stroški zanjo potrebni tudi v primeru, ko bi tožeča stranka zahtevala zavarovalnino le v višini dosojenega zneska, zaradi česar uspeh tožene stranke na višino teh stroškov ne vpliva. Tožeča stranka je zato upravičena do povrnitve teh stroškov v celoti, pritožbo pa je bilo potrebno tudi v tem delu zavrniti.

Zaradi spremenjenega uspeha strank v tej pravdi, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 4. točko 358. člena ZPP po uradni dolžnosti spremenilo tudi prvostopenjsko odločitev o stroških pravdnega postopka. Tožena stranka je s svojim zahtevkom uspela v 47 % (od zahtevanih 3,240.084,40 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ji je bilo po odločitvi pritožbenega sodišča dosojenih le 1,524.745,60 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi). Poleg 115.000,00 SIT stroškov za izveden-ca medicinske stroke je tako upravičena do povrnitve 47 % od 394.802,00 SIT priznanih stroškov (330.000,00 SIT za odvetniške stroške in 64.802,00 SIT za sodne takse) pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, skupaj do 300.556,94 SIT. Ker je tožena stranka v pravdi uspela s 53%, ji je tožeča stranka dolžna povrniti 53% od 18.200,00 SIT priznanih stroškov postopka, to je 9.646,00 SIT. Po pobotanju pravdnih stroškov ene in druge pravdne stranke, je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 290.910,94 SIT stroškov pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je zaradi zmotne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti spremenilo tudi začetek teka zakonskih zamudnih obresti od tožeči stranki dosojenih stroškov pravdnega postopka. Tožena stranka bo namreč prišla v zamudo z izplačilom teh stroškov šele, če tekom paricijskega roka tožeči stranki prisojenih stroškov postopka ne bo plačala (1. odst. 299. člena OZ). Zakonske zamudne obresti bodo zato glede na določbo 1. odst. 378. člena OZ v primeru zamude tožene stranke začele teči šele prvi naslednji dan po izteku paricijskega roka, nikakor pa te niso začele teči že

21.6.2003, kot je to odločilo sodišče prve stopnje, saj takrat izpodbijana sodba še ni bila niti izdana, tožena stranka pa z izplačilom teh stroškov takrat še ni mogla priti v zamudo.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odst. 165. člena ZPP v zvezi z 2. odst. 154. člena ZPP odločilo, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka, sorazmerno njenemu uspehu s pritožbo. Tožena stranka je s pritožbo uspela v 50% (od izpodbijanih 5% zavarovalnine za hemiparezo in 5% za anosmijo je s pritožbo uspela le glede 5% zavarovalnine iz naslova anosmije).

Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 74.302,00 SIT stroškov takse za pritožbo in 5.000,00 SIT adminis-trativnih stroškov, skupaj

79.302,00 SIT. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki polovico priznanih pritožbenih stroškov, to je 39.651,00 SIT.