Jedro

Izpodbijani sklep o dovolitvi obnove postopka je bil izdan po uradni dolžnosti. Ker je obnova izredno pravno sredstvo, je dopustna le ob pogojih, ki jih ZUP taksativno določa kot obnovitvene razloge. Ker iz obrazložitve ni razvidno, na katerih podatkih temelji zaključek tožene stranke, da je v konkretnem primeru podan obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, so razlogi izpodbijanega sklepa pomanjkljivi do tolikšne mere, da ni mogoč njegov preizkus glede pravilnosti in zakonitosti odločitve. Takšna bistvena pomanjkljiva obrazložitev upravnega akta pa narekuje njegovo odpravo in vrnitev v ponovno odločanje toženi stranki.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijani sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2140-2114/2009/9 z dne 28. 5. 2010 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 420 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da se po uradni dolžnosti obnovi postopek izdaje dopolnilne odločbe št. 2140-2114/2009/3 (1333-04) z dne 13. 3. 2009 v delu, ki se nanaša na ugotovitev datuma odjave oziroma prenehanja prijave stalnega prebivališča za A.A., rojeno …. 8. 1965, v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi tožena stranka ugotavlja, da je bila tožnici na podlagi 8. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003 izdana navedena dopolnilna odločba, ki ji je bila vročena dne 19. 3. 2009, saj je tožena stranka na podlagi vpogleda v register stalnega prebivalstva ugotovila, da je imela tožnica na dan 25. 2. 1992 oziroma pred tem dnem, ko so zanjo začele veljati določbe Zakona o tujcih (ZTuj, Uradni list RS, št. 1/91-I in 44/97) prijavljeno stalno prebivališče na naslovu … , na podlagi vpogleda v uradno evidenco o dovoljenjih za prebivanje pa ji je bilo dne 19. 11. 2008 izdano dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, ki ji je bilo vročeno 24. 11. 2008. Na podlagi 8. točke navedene odločbe Ustavnega sodišča je tožena stranka z navedeno dopolnilno odločbo odločila, da se šteje, da je imela tožnica v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje tudi v obdobju od 26. 2. 1992 oziroma od dne, ko so zanjo začele veljati določbe ZTuj do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje in da je imela v tem času prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ... Po izdaji navedene dopolnilne odločbe pa je bila tožena stranka obveščena dne 28. 4. 2010 o vložitvi predloga za izvensodno rešitev spornega razmerja, ki jo je na Državno pravobranilstvo RS podala tožnica po svoji odvetnici, zato je tožena stranka zaprosila Upravno enoto Škofja Loka za ponoven vpogled in dostavo kopije osebnega kartona (oziroma obrazca odjave stalnega prebivališča), ki se je vodil v skladu s predpisi, ki so urejali prijavo stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji (Zakon o evidenci nastanitve občanov in o registru stalnega prebivalstva, Uradni list SRS, št. 6/83, 26/90 in 11/91 ter Pravilnik o vodenju in vzdrževanju registra stalnega prebivalstva, Uradni list RS, št. 18/84). Iz kopije obrazca Prijava odjava stalnega prebivališča, prijava spremembe naslova stanovanja, ki ga je tožena stranka prejela s strani UE Škofja Loka dne 12. 5. 2010, je za tožnico razvidno, da je dne 9. 3. 1992 sama odjavila stalno prebivališče v RS. Sklicujoč se na določila 1. točke 260. člena ZUP in 1. odstavka 261. člena ZUP tožena stranka zaključuje, da glede na to, da se je po dokončnosti odločbe izvedelo za nova dejstva v zvezi s stalnim prebivališčem, na podlagi katerih bi lahko prišlo do drugačne odločitve v zadevi izdaje dopolnilne odločbe, če bi bila ta dejstva znana v prejšnjem postopku, obstaja v konkretnem primeru obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP in ob dejstvu, da rok enega meseca od dneva, ko se je izvedelo za nova dejstva, še ni potekel, se postopek izdaje navedene dopolnilne odločbe za tožnico obnovi po uradni dolžnosti v delu, ki se nanaša na ugotovitev datuma odjave oziroma prenehanja prijave stalnega prebivališča v RS.

Tožnica v tožbi navaja, da spada med tiste, ki so bili nezakonito izbrisani iz registra stalnega prebivalstva RS, z izdajo izpodbijanega sklepa pa je neposredno prizadeta, saj morebitna drugačna odločba o preteklem stalnem prebivališču poseže v njene pravice in možnost odškodnine. Meni, da v postopku izdaje izpodbijanega sklepa nista bili pravilno uporabljeni določbi 1. točke 260. člena in 1. odstavka 261. člena ZUP, ki dovoljujeta obnovo postopka iz razloga novih dejstev ter po uradni dolžnosti. V tožbi poudarja, da obrazec „Prijava, odjava stalnega prebivališča“ z datumom 9. 3. 1992 ni novo dejstvo ali nov dokaz. Tudi tožena stranka nikjer v sklepu ne navaja, zakaj naj bi to bila upravičena novota, navedeni obrazec pa se pri toženi stranki MNZ oziroma upravni enoti, ki je „podaljšana roka“ ministrstva, nahaja očitno že ves čas in tudi v času izdaje prvotne dopolnilne odločbe z dne 13. 3. 2009. Upravna enota (v nadaljevanju UE) je le teritorialna organiziranost uprave in je pod strokovnim nadzorom posameznega ministrstva na posameznem področju, zato jo je mogoče s stališča poznavanja dejstev in dokazov o določeni zadevi obravnavati le kot enotno osebo v smislu 48. člena Zakona o državni upravi. Tožnica izpostavlja, da je v izpodbijanem aktu izrecno navedeno, da je tožena stranka prosila UE Škofja Loka za „ponoven vpogled“ dokumentacije (kartona prijave, odjave stalnega prebivališča). Torej je bil tak vpogled in pregled dokumentacije že najmanj enkrat opravljen. Brez takega vpogleda pa je tudi nepredstavljivo, da bi sploh lahko bila izdana navedena dopolnilna odločba z dne 13. 3. 2009. Prav iz podatkov upravne enote je tožena stranka lahko šele črpala razloge za izdajo dopolnilne odločbe. Nenatančen pregled lastne dokumentacije oziroma že vsaj enkrat pregledane dokumentacije, ki se je pri toženi stranki nahajala ali pa bi se nedvomno morala nahajati tudi že v času izdaje prvotne odločbe z dne 13. 3. 2009, pa po mnenju tožnice ne more biti sedaj upravičen razlog za obnovo postopka. Tožnica meni, da je tudi določba 2. stavka 1. odstavka 261. člena ZUP potrebno presojati po enakem kriteriju krivde, ki sicer velja za obnovo postopka na predlog stranke na podlagi 2. odstavka 261. člena ZUP, po katerem lahko stranka predlaga obnovo postopka le, če brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo. Zato tožnica meni, da mora enako veljati za toženo stranko, da lahko začne obnovo postopka po uradni dolžnosti le zaradi tistih okoliščin, ki jih brez svoje krivde ni mogla poznati (upoštevati) že prej. Navedeno dopolnilno odločbo je tožena stranka izdala kljub obstoju omenjenega obrazca (prijava, odjava stalnega prebivališča z dne 9. 3. 1992) čeprav bi ga že tedaj torej morala, če ga je štela kot verodostojnega, upoštevati. Tudi sicer tožena stranka ne navaja, da navedenega obrazca prej ni bilo, zato je šlo očitno za neskrben pregled dokumentacije, vendar bi bilo nepravično in nepošteno, če bi bila pri presoji ugotavljanja krivde glede novih dejstev tožena stranka kot upravni organ obravnavana mileje kot stranka v postopku, ki se ji tak spregled lastne dokumentacije oziroma že pregledane dokumentacije ne bi oprostil. Tožnica v pojasnilo še navaja, da je odločitev o obnovi postopka zmotna, ker bi lahko pripeljala do drugačne odločbe o stalnem prebivališču tožnice, ki pa bi bila napačna, saj je navedeni obrazec z dne 9. 3. 1992 neverodostojen, ker ga ni tožnica nikoli podpisala ali oddala Upravni enoti Škofja Loka. Podpis na spornem obrazcu ni tožničin, tožnica pa navedenega obrazca ne pozna in ga nikoli ni videla, podpis na njem pa je zelo podoben podpisu njenega moža. Poudarja, da je poleg navedenega na obrazcu popravljen tudi datum, in sicer je prečrtano 1. 10. brez opombe, ob tem pa je pripisan datum 9. 3. 1992 in vpisan kraj novega prebivališča, ki pa ga leta 1992 tožnica ali njena družina še niso poznali. Sodišču tožnica predlaga, da izpodbijani sklep tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so po njenem mnenju tožbeni razlogi neutemeljeni, iz predloženega upravnega spisa pa izhaja, da je bil postopek voden v skladu s predpisi, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in pravilno uporabljen materialni predpis. Prav tako meni, da so v izpodbijanem sklepu dovolj obširno obrazloženi razlogi, ki so narekovali obnovo postopka po uradni dolžnosti v konkretnem primeru, zato se nanje izrecno sklicuje, da jih ne ponavlja. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki 1: Tožba je utemeljena.

Predmet spora v obravnavani zadevi je uvodoma navedeni sklep, s katerim je tožena stranka odločila, da po uradni dolžnosti obnovi postopek, končan z dopolnilno odločbo št. 2140-2114/2009/3 (1333-04) z dne 13. 3. 2009, s katero je tožena stranka odločila, da se šteje, da je tožnica imela v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje od 7. 12. 1992 do 19. 11. 2008 in da je imela v tem času prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ...

Iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil izpodbijani sklep o dovolitvi obnove postopka izdan po uradni dolžnosti in ne na predlog stranke. Po določbi 2. odstavka 268. člena ZUP izda pristojni organ pri obnovi postopka po uradni dolžnosti sklep, s katerim odloči, da bo postopek obnovljen, če poprej ugotovi, da so zanjo izpolnjeni zakonski pogoji. Navedeno pomeni, da mora svoje preudarke, ki so ga vodili k odločitvi o obnovi postopka po uradni dolžnosti določno, opredeljeno in konkretno navesti v svoji obrazložitvi glede na relevantne dejanske in pravne okoliščine konkretnega primera, ki morajo biti prav tako določno navedene v obrazložitvi v skladu s standardi, ki so se v upravni in sodni praksi uveljavili v zvezi z določili 1. do 6. točke 1. odstavka 214. člena v povezavi s 1. in 2. odstavkom 237. člena in 228. členom ZUP.

V nasprotju z navedenimi zakonskimi določili pa iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, kot je predhodno povzet, ni razvidno, na katerih podatkih temelji ugotovitev tožene stranke, da je začetek obnove postopka v zvezi z navedeno dopolnilno odločbo pravočasen v smislu določil 1. točke 1. odstavka 263. člena v zvezi z 2. odstavkom 263. člena ZUP. Prav tako pa iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi ni razvidno, na katerih podatkih temelji zaključek tožene stranke, da je v konkretnem primeru izpolnjen pogoj iz 1. točke 260. člena ZUP, na katerem temelji njena odločitev v izpodbijanem sklepu o obnovi postopka po uradni dolžnosti. Ker je obnova postopka po določilih 1. do 10. točke 260. člena ZUP izredno pravno sredstvo, ki omogoča, da se upravni postopek, ki je bil končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (dokončna odločba) ponovi deloma ali v celoti ter na podlagi obnovljenega postopka izda drugačna odločba v upravni zadevi, je obnova postopka dopustna le ob pogojih, ki jih ZUP taksativno določa kot obnovitvene razloge. Med obnovitvenimi razlogi po 260. členu ZUP ni napačne uporabe materialnega zakona, veljavnega v času upravnega odločanja, prav tako pa ni možna obnova postopka zaradi dejstev, ki so nastala po tem, ko je bila v postopku že izdana odločba. Novo dejstvo in nov dokaz v smislu 1. točke 260. člena ZUP pa morata biti taka, da bi mogla sama zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bilo to dejstvo – oziroma dokaz – navedeno in uporabljeno v prejšnjem postopku. Če (organ ali) stranka ne zatrjuje in ne izkazuje ničesar novega v dejanskem stanju, potem obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP, ki se nanaša na dejansko stanje, ni izkazan (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi št. X Ips 1360/2005 z dne 19. 6. 2008). Navedeno pomeni, da je novo dejstvo oziroma nov dokaz v smislu 1. točke 260. člena ZUP moralo obstajati že v času prvega odločanja pa ga v postopku ni bilo mogoče navesti ali ugotoviti oziroma uporabiti. Isto velja za nov dokaz, ki je prav tako moral objektivno obstajati v času pred izdajo odločbe, vendar pa organ oziroma stranka zanj ni vedela ali ga ni imela možnosti uporabiti. Če stranka ali organ ne zatrjuje in ne izkazuje ničesar novega o dejanskem stanju, potem obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP, ki se nanaša na dejansko stanje, ni izkazan. Na podlagi dejstev in dokazov, s katerimi je upravni organ razpolagal ali jih je ugotovil že pred izdajo odločbe, se postopek ne more obnoviti (tako Vrhovno sodišče RS v sodbi št. X Ips 1360/2005 z dne 19. 6. 2008). Ker iz obrazložitve tožene stranke v izpodbijanem sklepu, kot je predhodno povzet, ni razvidno, na katerih podatkih temelji zaključek tožene stranke, da je v konkretnem primeru podan obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, so razlogi izpodbijanega sklepa pomanjkljivi do tolikšne mere, da ni mogoč njegov preizkus glede pravilnosti in zakonitosti odločitve tožene stranke, takšna bistvena pomanjkljiva obrazložitev upravnega akta pa narekuje njegovo odpravo in vrnitev zadeve v ponovno odločanje toženi stranki.

Sodišče je iz navedenih razlogov tožbi ugodilo tako, da je izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek na podlagi 3. in 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi.

K točki 2: O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožeči stranki, skladno z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07) prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila stroškov postopka v upravnem sporu, v katerem je tožnico zastopala odvetnica, odločitev pa je sodišče sprejelo na seji senata.