Jedro

V času odločanja je veljala določba 6. člena CZ, ki je napotovala na uporabo ZUP/86, kar pomeni, da bi odlog izvršbe bil mogoč, če bi bili izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 281. člena ZUP/86.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 29.8.2003, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice M. z dne 11.6.1998, s katero je prvostopenjski organ zavrnil zahtevek tožeče stranke, da se ji dovoli odložitev izvršitve odločbe iste carinarnice z dne 22.5.1998. Prvostopenjski carinski organ je dne 22.5.1998 izdal sklep in odločbo, pri čemer je s sklepom po uradni dolžnosti obnovil postopek carinjenja blaga po carinski deklaraciji z dne 14.2.1996, Carinske izpostave Javna skladišča M., z odločbo pa obračunal razliko v premalo obračunanem carinskem dolgu v znesku 1,003.793,00 SIT, ki ga je tožeča stranka dolžna plačati v roku trideset dni od prejema odločbe, odločeno pa je tudi bilo, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavanem upravnem sporu za vprašanje, ali je bil tožeči stranki utemeljeno zavrnjen njen zahtevek za odložitev izvršbe po 2. odstavku 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Upravni organ prve stopnje je o zahtevku odločil 11.6.1998, torej v času veljavnosti ZUP/86. Ob odločanju o zahtevku za odlog izvršbe je kot lex specialis veljal Carinski zakon (Uradni list RS, št. 4/95 in 28/95, CZ). Glede na 155. člen CZ carinski organ izterjuje carinski dolg (denarno terjatev) in torej ne gre za sodno izvršbo, na kar napotuje 275. člen ZUP/86, saj CZ kot lex specialis določa drugače. Ker je torej carinski organ pristojen za prisilno izterjavo carinskega dolga, ki pri svojem odločanju po takrat veljavnih predpisih uporablja določbe ZUP/86 (napotitev na uporabo Zakona o davčnem postopku je stopila v veljavo šele 1.7.1999), pa je bil carinski organ prve stopnje pristojen za odločanje o odlogu izvršbe. Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo tožene stranke in organa prve stopnje, da se odlog izvršbe ne dovoli, pri čemer je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 281. člena ZUP/86. Ni pa pravilno stališče tožene stranke, da odlog izvršbe po carinskih predpisih sploh ni mogoč. V času odločanja je veljala določba 6. člena CZ, ki je napotovala na uporabo ZUP/86, kar pomeni, da bi odlog izvršbe bil mogoč, če bi bili izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 281. člena ZUP/86. Sodišče prve stopnje ni sledilo predlogu tožene stranke za odločanje na glavni obravnavi na podlagi 50. člena ZUS, saj to ni vplivalo na odločitev v tem upravnem sporu. Ob upoštevanju stališča, zavzetega v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Up 1268/2002-2, je sodišče prve stopnje odločalo na nejavni seji.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je sodišče v izpodbijani sodbi navedlo sodbo vrhovnega sodišča, št. I Up 1268/2002-2, brez datuma, kot opravičilo za odločanje na tajni seji, pri tem pa je spregledalo odločbo Ustavnega sodišča, št. Up-295/03-12 z dne 25.9.2003, v kateri je ustavno sodišče zavzelo nasprotno stališče. Poglavitno vprašanje predmetnega spora je, kako ustaviti neupravičeno izvršbo in protiustavno nasilje toženega organa nad šibkejšo stranko v sporu. Po ZUP pritožba zadrži izvršbo, vendar carinski urad kljub jasnim in nedvomnim določbam ZUP uporablja 5. odstavek 153. člena CZ, 154. člen CZ pa ni bil uporabljen. Sodišče prve stopnje bi torej moralo zaščititi tožečo stranko pred neupravičeno izvršbo, ne glede na pravno osnovo spora. Predlaga, da vrhovno sodišče tožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje in tožene stranke, da v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 281. člena ZUP/86 za odložitev izvršbe odločbe carinskega organa, izdane tožeči stranke v obnovljenem carinskem postopku. Ni sporno, da je tožeča stranka v obravnavani zadevi zaprosila za odložitev izvršbe odločbe Carinarnice M. z dne 22.5.1998, in se je pri tem izrecno sklicevala na določbo 2. odstavka 281. člena ZUP/86. Ker je upravni organ pri svojem odločanju vezan na zahtevek stranke, sprememba le-tega pa iz predloženih spisov ni razvidna, je predmet presoje v tem postopku le izpolnitev pogojev po navedeni določbi ZUP/86, ki se je uporabljala v času izdaje navedene carinske odločbe. Po določbi 2. odstavka 281. člena ZUP/86 se upravna izvršba odloži, če se ugotovi, da je za izpolnitev obveznosti dovoljen odlog ali da je namesto začasne odločbe, ki naj bi se izvršila, izdana odločba o glavni stvari, ki se loči od začasne odločbe. Odložitev izvršbe dovoli organ, ki je izdal sklep, s katerim jo je dovolil. Podlaga za uporabo določb ZUP/86 pa je bila v času odločanja podana v določbi 1. odstavka 6. člena CZ. S tem, ko pa je bila vloga tožeče stranke za odložitev izvršbe navedene carinske odločbe vložena dne 8.6.1998, torej še pred iztekom v odločbi določenega 30-dnevnega paricijskega roka za izpolnitev v odločbi naložene obveznosti plačila carinskih dajatev (ki se je iztekel dne 25.6.1998), pa ni bila izpolnjena osnovna procesna predpostavka za odložitev izvršbe po navedeni zakonski določbi. Za odložitev izvršbe bi namreč tožeča stranka lahko zaprosila šele po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe navedene odločbe, torej potem, ko bi navedena odločba postala izvršljiva. Pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na izvršilni naslov in na pravno podlago za izdajo le-tega, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča, saj izvršilni naslov ni predmet odločanja v tem upravnem sporu. To pa je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Prav tako se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v tožbi ni navajala nobenih dejstev in tudi ne predlagala nobenih dokazov, ki jih ne bi ugotavljal oziroma izvedel že upravni organ prve oziroma druge stopnje. Tožeča stranka je v tožbi izpodbijala predvsem izvršilni naslov, ki je lahko predmet drugih postopkov in ne obravnavanega. Dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, pa tožeča stranka v upravnem sporu ni izpodbijala po vsebini. Zato, s tem, ko sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, ki jo je tožeča stranka sicer zahtevala, po presoji pritožbenega sodišča ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu, saj to ni vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.