Jedro

Tožnica je bila v RS pravnomočno obsojena za 13 kaznivih dejanj. Tako je ugotovitev prvostopnega organa, da pri tožnici obstaja sum, da bo njeno prebivanje v RS povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj, po presoji sodišča pravilna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se zahteva A.A. v zadevi podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji (RS) B.B. -sedaj tožnici, državljanki BiH, kot družinskemu članu slovenskega državljana zavrne in da je tožnica dolžna zapustiti RS v roku enega meseca, ki začne teči z dnem, ko bo odpuščena s prestajanja zaporne kazni v RS oziroma z dnem dokončnosti te odločbe, če bo odločba postala dokončna potem, ko bo že odpuščena s prestajanja zaporne kazni.

2. V obrazložitvi navaja, da je na podlagi podatkov iz kazenske evidence, pridobljenih po uradni dolžnosti, ugotovila, da je bila tožnica v RS večkrat pravnomočno obsojena zaradi storitve različnih (navedenih) kaznivih dejanj, da se nahaja na prestajanju zaporne kazni od 1. 10. 2015 in da bo kazen predvidoma prestala dne 19. 4. 2017. Pri tožnici zato obstaja sum, da bo njeno prebivanje v RS povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj. Tožnica zato pogojev za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, določenih v 128. členu Zakona o tujcih (ZTuj-2), v povezavi z drugo alinejo prvega odstavka 124. člena ZTuj-2, ne izpolnjuje. Tožnica je bila z ugotovitvami v postopku seznanjena in pozvana, da se v roku 8 dni lahko izreče o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. V odgovoru je navedla, da je resnično izvršila navedena kazniva dejanja, ker je bila pod vplivom prepovedanih drog, da je zadnje kaznivo dejanje storila pred tremi leti, da v Sloveniji živi z možem, ki je bolan in ki jo potrebuje in da v svoji rojstni državi nima ničesar.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil dejansko stanje in pri tehtanju dveh nasprotujočih si dobrin pravilno dal prednost pravici drugih ljudi do javnega reda in varnosti pred tožničino pravico do družinskega življenja v RS. Opozarja tudi, da je predmetno prošnjo podpisala tožnica sama in ne njen zakonec, zaradi česar je bilo šteti, da jo je vložila sama in da zato ni pravilna ugotovitev oziroma navedba v izreku izpodbijane odločbe, da se zavrne prošnja tožničinega zakonca. Hkrati ugotavlja, da to na pravilnost odločitve v navedeni zadevi ni vplivalo.

4. Tožnica vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava. V tožbi in pripravljalni vlogi sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Meni, da ni izkazan obstoj suma, da bo njeno prebivanje v RS povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj. Res je sicer, da je bila pravnomočno obsojena za 13 kaznivih dejanj v RS, vendar je potrebno upoštevati, da v zadnjih treh letih ni izvršila nobenega kaznivega dejanja. To pomeni, da je njena prognoza dobra in zato na podlagi te okoliščine obstoj suma, da bo njeno prebivanje v RS povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj, ni podano. Po drugi strani pa bo z izgonom tožnice iz države obstoj njene zakonske skupnosti uničen, saj preselitev njenega soproga iz RS iz zdravstvenih razlogov ni mogoča. Poleg tega ni več odvisna od prepovednih drog.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da je v izpodbijani odločbi pojasnjeno, zakaj je pri tožnici podan obstoj suma glede izvršitve kaznivih dejanj, kot tudi pojasnjeno oziroma obrazloženo, zakaj je, ob upoštevanju načela sorazmernosti, poseg v pravico tožnice in njenega zakonca do družinskega življenja v RS, legitimen oziroma primeren, kakor tudi nujen. Sodišču predlaga, da tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je odločba prvostopenjskega organa, s katero je le-ta prošnjo tožnice za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanja tujca kot družinskega člana slovenskega državljana v Republiki Sloveniji zavrnil. Svojo odločitev je oprl na določbe 128. in 124. člena v času izdaje odločbe veljavnega ZTuj-2. 8. V 128. členu ZTuj-2 so določeni pogoji, zaradi katerih se tujcu, ki je družinski član slovenskega državljana, dovoljenje za začasno prebivanje v RS zavrne. Tako se dovoljenje za začasno prebivanje za družinskega člana, med drugim, zavrne, če je podan razlog za zavrnitev iz druge alineje prvega ostavka 124. člena tega zakona. Druga alineja prvega odstavka 124. člena ZTuj-2 v povezavi s sedmo alinejo prvega odstavka 128. člena ZTuj-2 določa, da se predmetno dovoljenje zavrne, v kolikor bi tujčevo prebivanje v RS pomenilo resno in dejansko nevarnost za javni red, varnost ali mednarodne odnose v Republiki Sloveniji ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem nasilnih dejanj ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj. Iz navedenega tako izhaja, da za zavrnitev prošnje zadostuje bodisi ugotovljena resna in dejanska nevarnost za javni red in varnost, bodisi obstoj suma, da bo prebivanje tujca v RS povezano z izvršitvijo nasilnih ali kaznivih dejanj.

9. Ob upoštevanju zgoraj navedenih zakonskih določb in podatkov v spisu, da je bila tožnica v RS pravnomočno obsojena za 13 kaznivih dejanj, najprej zaradi prepovedanih prehodov čez državno mejo, nato pa predvsem zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje in varnost ljudi ter tudi drugih kaznivih dejanj, je ugotovitev prvostopenjskega organa, da pri tožnici obstaja sum, da bo njeno prebivanje v RS povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj, po presoji sodišča pravilna. Ta ugotovitev pa daje tudi zadostno podlago za pravilen zaključek organa, da tožnica pogojev za podaljšanje predmetnega dovoljenja iz 128. člena ZTuj-2 v povezavi z drugo alinejo prvega odstavka 124. člena ZTuj-2, ne izpolnjuje. Zato je prvostopenjski organ tožničino prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v RS pravilno zavrnil. Pred izdajo odločbe pa je tožnico tudi seznanil z ugotovitvami v postopku.

10. Sodišče zato tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Tako na drugačno odločitev ne more vplivati tožbena navedba, da tožnica v zadnjih treh letih ni izvršila nobenega kaznivega dejanja (po podatkih spisa naj bi kazen prestala 19. 4. 2017), niti ne navedba, da ni več odvisna od prepovedanih drog (česar niti ni z ničemer izkazala). Relevantna tudi ne more biti navedba, da bo z izgonom tožnice iz RS njena zakonska zveza uničena, saj pravica do družinskega življenja ni neomejena in je zato prvostopenjski organ pravilno odločil, da je treba javno varnost, zaradi zavarovanja varnosti ljudi in javnega reda, postaviti pred pravico do zasebnega in družinskega življenja.

11. Ker je po presoji sodišča odločitev upravnega organa (tako prvostopenjskega, kakor tudi drugostopenjskega za njim) pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25.člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.