Jedro

Pravnomočna obtožnica izkazuje obstoj utemeljenega suma, zato je v tej fazi postopka sklicevanje sklepa o podaljšanju pripora na izkazanost utemeljenega suma v obtožnici povsem upravičeno in zadostno.

Zagovornikove navedbe, da bi moralo sodišče ob podaljšanju pripora po pravnomočnosti obtožnice ocenjevati na glavnih obravnavah izvedene dokaze, niso utemeljene, saj se dolžnost preizkusa in ocene dokazov po določbah ZKP zahteva šele v sodbi.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega G.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je na podlagi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obtoženemu G.B. podaljšal pripor iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Pritožbo obtoženca je z izpodbijanim sklepom Višje sodišče v Celju dne 11.06.2003 zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper navedeni pravnomočni sklep je dne 17.06.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik obtoženca iz razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP ter kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sklep razveljavi oziroma podrejeno, sklep spremeni tako, da obtožencu pripor odpravi ali pa, da mu določi milejši ukrep, ki naj zagotovi njegovo navzočnost v postopku.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 201. člena ZKP ni podana.

Obtožnica je po odločitvi o obtoženčevem ugovoru postala pravnomočna in je tako podan utemeljen sum, da je storil v njej navedena kazniva dejanja. Sicer skopa obrazložitev sodišča druge stopnje, ki je odločalo o pritožbi zoper podaljšanje pripora, se sklicuje na razloge v sklepu okrožnega sodišča, v katerem je navedeno, da utemeljenost suma izhaja iz pravnomočne obtožnice. Ker je tako sodišče ob odločanju o priporu na podlagi 2. odstavka 207. člena ZKP ugotovilo, da je podan utemeljen sum, da je obtoženec storil kazniva dejanja in da obstaja tudi priporni razlog, v odločitvi sodišča ni podana očitana kršitev določb ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi očita izpodbijanemu pravnomočnemu sklepu predvsem kršitev določb členov 200 in 201 ZKP, ker sklep okrožnega sodišča in sklep pritožbenega sodišča le ugotavljata obstoj utemeljenega suma, da je obtoženec storil očitana mu kazniva dejanja, ne da bi to svojo ugotovitev konkretizirala. Upoštevaje določbo 3. odstavka 200. člena ZKP, ki obvezuje sodišče, da pripor v kateremkoli času odpravi, brž ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil odrejen, zagovornik meni, da je s tem, ko v izpodbijanem sklepu ni podana ocena izvedenih dokazov glede obstoja utemeljenega suma, sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Te navedbe, kot rečeno, niso utemeljene.

Nobenega dvoma ni, da nikomur ne sme biti vzeta prostost, če (poleg ostalih pogojev) ni podan utemeljen sum, da je storil določeno kaznivo dejanje (20. člen Ustave RS). Utemeljen sum je torej že ustavni predpogoj za odreditev pripora, enak predpogoj, to je artikuliran obstoj utemeljenega suma, da je neka oseba storila določeno kaznivo dejanje, pa za odreditev pripora predpisuje tudi 1. odstavek 201. člena ZKP (poleg pripornih razlogov begosumnosti, koluzijske in iteracijske nevarnosti). Utemeljen sum mora biti podan tudi ves čas trajanja pripora.

Postopek za odreditev oziroma podaljšanje pripora pa ZKP različno ureja oziroma se za obrazložitev obstoja utemeljenega suma v različnih fazah postopka zahtevajo različni standardi. Sodni preizkus utemeljenosti suma je "sine qua non" za odreditev pripora, oziroma mora preiskovalni sodnik v sklepu o odreditvi resno presoditi oziroma oceniti, ali (s strani policije in tožilstva) predloženi dokazi dajejo podlago za ugotovitev o obstoju konkretnega utemeljenega suma, ki se za odreditev pripora zahteva. Določba 2. odstavka 202. člena ZKP med drugim zavezuje preiskovalnega sodnika, da mora določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, oziroma se mora njegova presoja, ali zbrani dokazi dajejo podlago za obstoj utemeljenega suma, odraziti tudi v obrazložitvi sklepa. Gre namreč za fazo, ko običajno sklep o uvedbi preiskave še ni izdan, zaradi česar je zanesljiva presoja utemeljenosti suma s strani preiskovalnega sodnika, ki mora biti tudi jasno, določno in zanesljivo argumentirana, še toliko bolj pomembna.

Drugačna pa je situacija v primeru podaljšanja pripora po vloženi obtožnici, še posebej po pravnomočnosti obtožnice, kot je to v konkretni kazenski zadevi. V tej fazi postopka obstoj utemeljenega suma izkazuje ravno pravnomočna obtožnica. Sklicevanje izpodbijanega sklepa na izkazanost utemeljenega suma v obtožnici je tako povsem upravičeno in zadostno, saj je obstoj utemeljenega suma s pravnomočnostjo obtožnice pravnomočno ugotovljen. Navedeno tudi jasno izhaja iz zakonske določbe 2. odstavka 207. člena ZKP, kjer zakonodajalec v tej fazi postopka zahteva od sodišča le, da preizkusi, ali so še podani razlogi za pripor (begosumnost, ponovitvena nevarnost, koluzijska nevarnost) in glede na presojo navedenega pripor podaljša ali ga odpravi (obstoj utemeljenega suma, kot je bilo že povedano, izkazuje pravnomočna obtožnica).

Glede na navedeno so tudi neutemeljene navedbe zagovornika, da bi moralo sodišče ob podaljšanju pripora po pravnomočnosti obtožnice ocenjevati na glavnih obravnavah izvedene dokaze. Dolžnost preizkusa in ocene dokazov se po določbah ZKP zahteva šele v sodbi, kjer mora sodišče logično, jasno in popolno navesti razloge o obstoju odločilnih dejstev (7. odstavek 364. člena ZKP), za pripor po pravnomočnosti obtožnice pa, kot rečeno, ob ugotovljenih ostalih v zakonu določenih pogojih, zadošča sklicevanje na obstoj utemeljenega suma, ugotovljenega s pravnomočno obtožnico.

Navedbe zagovornika, da bi v konkretni kazenski zadevi za odvrnitev nevarnosti bega zadoščal že milejši ukrep, pomenijo izpodbijanje s strani nižjih sodišč ugotovljenega dejanskega stanja (v pravnomočnem sklepu je ugotovljeno, da je pripor edini ukrep in edina garancija, ki pride v poštev za preprečitev obtoženčeve begosumnosti in ga tudi ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom), torej uveljavljanje razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ker torej v izpodbijani pravnomočni odločbi niso podane kršitve, ki jih uveljavlja vložnik, je bilo potrebno zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrniti kot neutemeljeno.