Jedro

Ne drži pritožbena trditev, da slabšalen prizvok že sam po sebi pomeni žalitev, saj je potrebno upoštevati celotno vsebino izjave in kontekst, v katerem je bila dana.

Vsakega kritičnega zapisa, zlasti če v njem ni mogoče zaslediti zaničevanja, škodovanja ali žalitve, ni mogoče šteti kot žaljivega, saj bi bila v takem primeru onemogočena prav vsaka kritična razprava, oziroma žaljiv vsakršen polemičen odziv. V konkretnem primeru je šlo za pisanje na forumu (spletni klepetalnici) kot delu (specializiranega) spletnega mesta in ne v sredstvih javnega obveščanja ali pisni publikaciji oziroma javnem mediju. Forumi so predvsem namenjeni izmenjavi osebnih stališč posameznikov, raven izražanja pa je praviloma nižja, pogosto polemična ter velikokrat v pogovornem jeziku (kar priznava tudi pritožnik), in ki ima lahko slabšalen prizvok, ne da bi pisec imel namen zaničevanja ali žalitve.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se v 2. točki izreka spremeni tako, da se glasi: Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.741,18 EUR, v 15 dneh, v primeru z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

III. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 970,25 EUR, v 15 dneh, v primeru z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo tožbo (pravilno: tožbeni zahtevek) zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper navedeno sodbo sta se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožili tožeča in tožena stranka (slednja le glede stroškov postopka). Predlagali sta spremembo izpodbijane sodbe ter obe priglasili pritožbene stroške. Pravdni stranki sta tudi odgovorili na pritožbo nasprotne stranke.

3. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, delno pa je utemeljena pritožba tožene stranke.

O pritožbi tožeče stranke:

4. Za odločitev relevantno pravno podlago je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje: po določbi 183. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) lahko sodišče prisodi pravni osebi za okrnitev ugleda ali dobrega imena pravično denarno odškodnino neodvisno od plačila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo. Predpostavke odškodninske odgovornosti po citiranem zakonskem določilu so torej: - splošne predpostavke (protipravnost, vzročna zveza in škoda, ki jih mora dokazati oškodovanec), ki so združene v pojavni obliki okrnitve ugleda ali dobrega imena; - krivda (za presojo le-te je bistveno, ali je odgovorna oseba vedela / bi morala vedeti, da bo njeno ravnanje povzročilo okrnitev ugleda ali dobrega imena); - posebna predpostavka odškodninske obveznosti, in sicer, da okoliščine primera opravičujejo denarno odškodnino.

5. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo relevantna dejstva in okoliščine primera (nekatere od njih niti niso bile prerekane; drugi odstavek 214. člena ZPP), in ki so v naslednjem: toženca nista pisala samo o tožeči stranki oziroma izdelku, ki ga prodaja, temveč o več družbah, ki prodajajo na določen način; pisano je bilo v širšem kontekstu (pomenu); neposredne in dobesedne navedbe o tem, da tožeča stranka opravlja (in prilagaja) meritve sevanj ni; med drugim je poudarjeno, da je namen opozoriti in ne očrniti izdelke; navedek „XY“ je bil po dveh mesecih odstranjen; drugi toženec se ukvarja z radiestezijskimi meritvami, svojo oceno (sklep) je podal v okviru razprave na forumu; glede vpliva zaščit, ki temeljijo na kristalih, ni zatrjeval škodovanja, pač pa je opozoril, da gre za eno od možnosti; radiestezijske meritve opravljajo ljudje, zato je resnična trditev, da je pri teh meritvah možna človeška napaka; pri zapisu o prodaji na predstavitvah, tako kot so se nekoč prodajale „kastrole“ in „čistila“ gre le za polemičen odgovor drugega toženca, ki (čeprav gre za nekoliko slabšalen prizvok pogovornega jezika) tako glede vsebine izjave kot konteksta, v katerem je bila izjava dana, sama po sebi ni žalitev.

6. Zgoraj navedenih dejstev pritožba ne izpodbija, pač pa iz konteksta celotne obrazložitve iztrganim stavkom poskuša ustvariti vtis, da lahko povprečen bralec oziroma večina bralcev dobi informacijo, da tožeča stranka meritve sevanj izvaja. To ne drži. Takšne slike si povprečen bralec ob dejstvu, da ni izrecnega in dobesednega zapisa o tem, sporni stavek pa je iztrgan iz konteksta, ni mogel ustvariti. Sodišče prve stopnje namreč ni navedlo le tega, kar izpostavlja pritožnik, pač pa tudi, da je šlo za zapis v širšem kontekstu (pomenu) uporabe magnetnih blazin, naštetih je več subjektov, ki na določen način prodajajo proizvode, nenazadnje pa je tožena stranka sporni navedek tudi odstranila. Zaključka izpodbijane sodbe, da opozorilo ni imelo namena očrniti izdelka, pritožba ne izpodbija, prav tako ne, da izjavi drugega toženca ni mogoče očitati neresničnost, saj je kot poznavalec na podlagi lastnih sklepanj lahko ocenil vpliv zaščit. S povzetim so po oceni višjega sodišča v zadostni meri ugotovljene dejanske okoliščine in njihov kontekst, višje sodišče pa v celoti pritrjuje zaključku izpodbijane sodbe (ki ga pritožba ne izpodbija), da gre za strokovno korektno vsebino.

7. Za takšen poseg, kakršen je varovan z določbo 183. člena OZ, je potrebno, da so trditve bodisi neresnične, bodisi resnične, vendar izjavljene na neprimeren oziroma žaljiv, zaničljiv, sramotilen način (prim. II Cp 210/2015), za kar v konkretnem primeru ne gre. Višje sodišče nima nobenih pomislekov v zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka utemeljeno verjela v resničnost zatrjevanj oziroma, da nasprotnega (ob potrebni skrbnosti) ni bila dolžna vedeti. Prav tako pritrjuje zaključkom o tem, da ni zaslediti namena zaničevanja, škodovanja ali žalitve tožeče stranke. Ne drži pritožbena trditev, da slabšalen prizvok že sam po sebi pomeni žalitev, saj je potrebno upoštevati celotno vsebino izjave in kontekst, v katerem je bila dana.

8. Upoštevajoč navedeno ni mogoče pritrditi pritožbeni oceni, da je celotno pisanje laičnemu bralcu ustvarjalo prepričanje, da je tožeča stranka najmanj goljuf, če ne še kaj hujšega. Četudi tožeča stranka sporen zapis subjektivno ocenjuje kot žaljiv, pa višje sodišče temu ne pritrjuje, saj je (kot je bilo že pojasnjeno) potrebno upoštevati celoten zapis, ne pa zgolj posamezne izjave, ki je ni mogoče obravnavati samostojno, izven širšega konteksta in brez upoštevanja ostalih izjav. V konkretnem primeru niti ni jasno, koliko uporabnikov foruma je sporni zapis prebralo, tako da tudi iz tega razloga ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da pisanje laičnemu bralcu, ki na forumu išče informacije, ustvarja vtis o tožeči stranki kot goljufu. Tudi če je bilo pisanje za tožečo stranko žaljivo, pa ni protipravno tisto ravnanje pisca, ki izkaže, da je imel utemeljene razloge verjeti v resničnost zapisanega (prim. I Cpg 1287/2014). Da je bilo v konkretnem primeru tako, je ugotovilo že sodišče prve stopnje, pritožba pa tega z ničemer ne izpodbija.

9. Vsakega kritičnega zapisa, zlasti če v njem ni mogoče zaslediti zaničevanja, škodovanja ali žalitve, ni mogoče šteti kot žaljivega, saj bi bila v takem primeru onemogočena prav vsaka kritična razprava, oziroma žaljiv vsakršen polemičen odziv. V konkretnem primeru je šlo za pisanje na forumu (spletni klepetalnici) kot delu (specializiranega) spletnega mesta in ne v sredstvih javnega obveščanja ali pisni publikaciji oziroma javnem mediju. Forumi so predvsem namenjeni izmenjavi osebnih stališč posameznikov, raven izražanja pa je praviloma nižja, pogosto polemična ter velikokrat v pogovornem jeziku (kar priznava tudi pritožnik), in ki ima lahko slabšalen prizvok, ne da bi pisec imel namen zaničevanja ali žalitve. Da takega namena tožena stranka ni imela, nenazadnje izhaja iz dela spornega besedila oziroma navedbe, da „...namen ni kakorkoli očrniti njihovega dela in tovrstnih artiklov, pač pa le opozoriti na realna dejstva, odločitev pa je seveda v rokah posameznika“. Iz načina izražanja in konteksta, v katerem je bila sporna izjava dana, ni mogoče zaključiti, da gre za namen zaničevanja, višje sodišče pa pritrjuje tudi zaključku sodišča prve stopnje o tem, da je celotno pisanje bralcu puščalo možnost kritične presoje. V konkretnem primeru je šlo za polemičen odziv tožene stranke, že sodišče prve stopnje pa je ocenilo, da je vsebina strokovno korektna, česar pritožba niti ne izpodbija. Pritožba pa ne izpodbija niti tega, da imata toženca strokovno znanje, vsak iz svojega področja (ob tem, da noben od njiju ni trdil, da je strokovnjak za zaščito pred sevanji), zaradi česar sta utemeljeno verjela v resničnost svojih zatrjevanj. Zgolj zaradi trditev tožeče stranke, da naj bi ji tožena stranka predstavljala konkurenco, spornega zapisa ni mogoče obravnavati strožje, prav tako pa mu (zgolj) zaradi tega ni mogoče pripisati žaljivosti, namena zaničevanja ali škodovanja. Kot pa izhaja iz odgovora na pritožbo, je tožeča stranka kritičnim komentarjem tožene stranke celo sledila in na javno dostopni spletni strani podala povezavo o potrebnem čiščenju kristalov ter umaknila sporni certifikat EUNES.

10. Ker ima določba 183. člena OZ predvsem preventivni namen, torej zmanjšati verjetnost nastanka podobnih škodnih ravnanj, je v tej smeri potrebno presojati tudi okoliščine primera, ki bi morebitno odškodnine opravičevale. Ta bo prišla v poštev predvsem v primerih, ko bo do okrnitve ugleda in dobrega imena pravne osebe prišlo z ravnanji povzročitelja, storjenimi s hujšo obliko krivde (prim. I Cp 1442/2014). Za kaj takega v konkretnem primeru ne gre. Nenazadnje pa sodišče prve stopnje tudi pravilno navaja, da tožbenemu zahtevku ne bi bilo mogoče ugoditi tudi zato, ker tožeča stranka z ničemer ni opredelila višine škode, pač pa je (kljub izrecnemu ugovoru toženih strank) vztrajala pri posplošeni navedbi, da ji je nastala škoda v višini 10.000,00 EUR.

11. Da bi imela denarna odškodnina ustrezno preventivno funkcijo, mora biti njena višina takšna, da potencialne povzročitelje odvrača od storitve škodnih dejanj oziroma takšna, da jih odvrača od ponavljanja takih dejanj. Povedano drugače: biti mora tako visoka, da se potencialnim povzročiteljem dejanja ne splačajo (prim. dr. Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, (splošni del), 1. knjiga, GV Založba Ljubljana, 2003, str. 1063) oziroma vsaj enaka doseženi koristi, katere namen se z objavo spornih trditev zasleduje. Tožeča stranka je navajala, da naj bi bila toženca ponudnika storitev na področju zaščite pred sevanji in jima torej tožeča stranka predstavlja konkurenco, vendar v nadaljevanju postopka z ničemer ni pojasnila, zakaj bi bila primerna odškodnina ravno v višini 10.000,00 EUR, tega pa ni storila niti v pritožbi. Višina zahtevane odškodnine je tako v celoti ostala neizkazana.

12. Ne da bi presojalo ostale pritožbene navedbe, ki za odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), je višje sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke in izpodbijano sodbo v 1. točki izreka potrdilo (353. člena ZPP). Ta je namreč pravilna, višje sodišče pa v celoti pritrjuje jasni, pregledni in logični obrazložitvi sodišča prve stopnje. Konkretno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

O pritožbi tožene stranke:

13. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje pri odmeri njenih pravdnih stroškov ni upoštevalo tar. št. 1200 ZOdvT, ki se uporablja za povišanje nagrade v primeru, da odvetnik v isti zadevi zastopa več strank. V tem delu je torej pritožba tožene stranke utemeljena.

14. Pritožba pa ni utemeljena v delu, v katerem navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje razveljaviti stroške, naložene s sklepom o zavarovanju oziroma v sklepu o ugovoru. Drži sicer, da gre za stroške, vezane na usodo tožbenega zahtevka, toda v konkretnem primeru je bilo o teh stroških že pravnomočno odločeno (sklep naslovnega sodišča I Cpg 862/2013 z dne 9.10.2013). Pravnomočne odločitve na tak način, kot to meni pritožba (torej z razveljavitvijo pravnomočne odločitve o stroških), ni mogoče spreminjati. Isto velja za stroške sodne takse za pritožbo v višini 60,83 EUR, saj je bilo tudi o njih s citiranim sklepom že odločeno (prim. III. točko izreka sklepa I Cpg 862/2013). Pritožbena navedba, da je tožena stranka te stroške že plačala, je pavšalna in dokazno nepodprta, zaradi česar ji ni mogoče slediti.

15. Pritožba pa ni utemeljena niti v delu, v katerem sodišču prve stopnje očita, da ji ni priznalo stroškov prevoda listin v višini 154,80 EUR, ker tožena stranka ni predložila listin, ki bi to višino opravičevale. Ni namreč mogoče slediti pritožbenim navedbam, da tožena stranka listin ni predložila zato, ker gre za splošno znane podatke o cenah prevajalskih storitev. Le-te niso splošno znane, zaradi česar bi morala tožena stranka njihovo višino izkazati. Toda tudi v primeru, da bi bile cene prevajalskih storitev resnično splošno znane (pa niso), bi se tožena stranka morala vsaj sklicevati na to, da gre za splošno znane cenike, česar pa ni storila.

16. Prav tako ne drži, da bi jo sodišče moralo pozvati, da predloži manjkajoče listine, s katerimi bi izkazala višino teh stroškov. Materialno procesno vodstvo (iz 285. člena ZPP), na katerega se tožena stranka smiselno sklicuje, se nanaša na navedbe ali dokaze glede spornih dejstev, ne pa tudi glede pravdnih stroškov, katere povrnitev stranka zahteva. Višino le-teh mora izkazati stranka, ki povračilo stroškov zahteva, pri čemer se v konkretnem primeru tožena stranka na račun, ki naj bi izkazoval stroške prevoda, ni sklicevala, tako da tudi iz tega razloga ni obstajala dolžnost sodišča prve stopnje, da jo pozove k njegovi predložitvi. Višje sodišče zato pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki toženi stranki teh stroškov zaradi neizkazanosti ni priznalo.

17. Glede na navedeno je višje sodišče izpodbijano sodbo v 2. točki izreka spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodne odločbe (3. točka 365. člena ZPP).

18. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.

19. Odgovor na pritožbo tožeče stranke ni prispeval k odločitvi o pritožbi tožene stranke glede pravdnih stroškov, in je bil v tem smislu nepotreben (prim. prvi odstavek 155. člena ZPP), zato je višje sodišče odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).