Jedro

ZUS-1 ne določa posebne pritožbe zoper sklep, s katerim določeni osebi, ki bi želela pridobiti položaj prizadete osebe v upravnem sporu po prvem odstavku 19. člena ZUS-1, ta položaj ni bil priznan.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Pritožnica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Pred sodiščem prve stopnje sta tožnici vložili tožbo zoper dopolnilno (končno) odločbo Upravne enote Domžale, s katero je ta odločila, da je Stanislava Pogačnik upravičena do denacionalizacije tam navedenih nepremičnin. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je zavrnilo pritožbo tožnic zoper to odločitev. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in prvega odstavka 200. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zavrnilo zahtevo A. A. (v nadaljevanju pritožnica) za priznanje položaja stranke v tem upravnem sporu.

2. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu utemeljilo, da pritožnica v tem upravnem sporu za položaj stranke ni izkazala pravnega interesa za udeležbo, niti za stransko intervencijo na strani toženke. Ugotovilo je, da je pri obravnavi predmetne zahteve za priznanje položaja stranke, o vprašanju, ki ga pritožnica izpostavlja, tj. ali bi ji moral biti priznan položaj stranke v upravnem postopku, že odločeno s sklepom Upravne enote Domžale z dne 26. 11. 2021. V zvezi s tem pritožnica ne navaja, da je zoper to odločitev zahtevala sodno varstvo, o čemer se je sodišče prve stopnje prepričalo tudi samo z vpogledom v podatke vpisnika tega sodišča. 3. Pritožnica v pritožbi zoper navedeni sklep navaja, da predstavlja izpodbijani sklep zanjo „sklep presenečenja“, saj je pričakovala, da ji je sodišče prve stopnje v upravnem sporu I U 180/2020 že priznalo položaj stranke, ker ji je vročalo pripravljalne vloge ostalih strank, v okviru materialnega procesnega vodstva pa ji ni pojasnilo, da ji ni bil oziroma ji ne bo priznan položaj stranke. S tem je sodišče prve stopnje poseglo v njene ustavno zajamčene pravice do enakega varstva pravic, do sodnega varstva, do poštenega sojenja in poštenega postopka ter do izjavljanja (22. in 23. člen Ustave). Izpostavlja okoliščine, na podlagi katerih je v upravnem sporu I U 180/2020 izkazovala svoj pravni interes za udeležbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj njeni pritožbi ugodi in spremeni izpodbijani sklep sodišča prve stopnje tako, da ugodi njeni zahtevi za priznanje položaja stranke v upravnem sporu I U 180/2020, oziroma podredno, naj njeni pritožbi ugodi, odpravi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne.

5. Stranki z interesom v odgovoru na pritožbo pritrjujeta stališčem sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu in predlagata, naj Vrhovno sodišče pritožničino pritožbo kot nedovoljeno zavrže oziroma kot neutemeljeno zavrne.

**K I. točki izreka:**

6. Pritožba ni dovoljena.

7. Procesni položaj, ki je predmet te pritožbe, ureja 19. člen ZUS-1. Skladno s prvim odstavkom tega člena ima položaj stranke tudi oseba, ki bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo, pa ne gre za osebo, ki v skladu s šestim odstavkom 143. člena ter drugim odstavkom 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ali vsebinsko enake določbe drugega predpisa, ki ureja postopek izdaje upravnega akta, ne bi mogla biti stranski udeleženec v upravnem postopku. To pomeni, da ZUS-1 v tem pogledu celovito ureja položaj strank in s tem izključuje splošno ureditev ZPP, ki se sicer uporablja tudi v upravnem sporu. Pravila ZPP (199. člen in naslednji) se tako uporabljajo le v zvezi s postopkom odločanja o udeležbi strank v navedenih upravnih sporih po merilih, ki jih za to določa ZUS-1. 8. O tem, da je za odločitev o priznanju položaja stranke po citirani določbi prvega odstavka 19. člena ZUS-1 pristojno sodišče prve stopnje, ni nobenega dvoma. Vendar pa je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu podalo napačen pravni pouk, po katerem je zoper navedeni sklep dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče. Tak pravni pouk pa stranki ne more dati več pravic, kot ji gredo po zakonu. To je predmet ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča.1

9. ZUS-1 namreč v 82. členu izrecno določa, da se sklep sodišča prve stopnje lahko izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ta zakon, torej ZUS-1.2 Navedeno ustreza posebnemu položaju in organizaciji specializiranega upravnega sodstva, ki izvršuje sodni nadzor nad organi uprave, ter položaju Vrhovnega sodišča, katerega temeljna naloga je zagotavljanje precedenčnega sodnega odločanja o najpomembnejših pravnih vprašanjih, s ciljem razvoja prava in poenotenja sodne prakse. To pa tudi pomeni, da se na podlagi in v primerih, ki jih določa ZUS-1, vzpostavlja posebno redno pravno sredstvo zoper sklepe Upravnega sodišča, ki ima položaj višjega sodišča, na Vrhovno sodišče, čeprav je po splošni zakonski ureditvi ZPP (razen izjemoma) pritožba dopustna samo zoper sklepe sodišča prve stopnje na višje sodišče, ne pa tudi zoper sklepe višjega sodišča na Vrhovno sodišče (363. člen in naslednji ZPP). Tako je npr. v upravnem sporu zoper sklep, s katerim se onemogoči nadaljnji postopek, dovoljena posebna pritožba na Vrhovno sodišče, če ta zakon ne določa drugače (drugi odstavek 82. člena ZUS-1).

10. ZUS-1 pa ne določa posebne pritožbe zoper sklep, s katerim določeni osebi, ki bi želela pridobiti položaj prizadete osebe v upravnem sporu po prvem odstavku 19. člena ZUS-1, ta položaj ni bil priznan. Prav tako pa pri tem tudi ne gre za sklep, s katerim bi bil onemogočen nadaljnji postopek, kar bi dovoljevalo pritožbo na podlagi drugega odstavka 82. člena ZUS-1. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da bi dovoljenost pritožbe zoper navedeni sklep med drugim pomenila, da bi bilo dovoljeno pravno sredstvo o manj pomembni (procesni) odločitvi, čeprav bi bilo pravno sredstvo zoper odločitev o glavni stvari morda omejeno ali sploh ne bi bilo dovoljeno.3

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena in prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrglo.

**K II. točki izreka:**

12. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, nosi v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 63/2017 z dne 20. 6. 2018. 2 V tem smislu tudi sklep Vrhovnega sodišča I Up 149/2017 z dne 9. 5. 2018. 3 Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča I Up 110/2016 z dne 13. 12. 2017.