Jedro

Ob ugotovitvi, da gre v obravnavani zadevi za kaznivo dejanje po 1. odstavku 211. člena KZ, sodišču ni potrebno ugotavljati uradno objavljene povprečne mesečne neto plače v naši državi ter ali gre morda za majhno premoženjsko korist in drugo pravno opredelitev kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni D.R. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 100.000 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici je bil obsojeni D.R. spoznan za krivega kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ ter mu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo 15 dni zapora in preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 3.9.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sodbi. V zahtevi je uveljavil kršitev Ustave Republike Slovenije in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Kršitev vidi zagovornik v tem, da je v obtožnici opredeljena vrednost ukradenih stvari z besedo "približno 60.000 SIT", sodišče prve stopnje pa je v izreku sodbe navedlo, da je bila vrednost točno 60.000 SIT. Sodišče v sodbi glede na pravno kvalifikacijo dejanja po 1. odstavku 211. člena KZ ni navedlo, ali gre morda za majhno premoženjsko korist. Poleg tega ni navedlo, kakšna je bila v času storitve kaznivega dejanja uradno objavljena povprečna mesečna neto plača v Republiki Sloveniji. Obsojenec je na seji pritožbenega senata vložil v spis oškodovančev umik predloga za pregon, zato je jasno, da je od vrednosti predmetov odvisno, ali bo obsojen ali ne. Sodišče mora svojo odločbo ustrezno obrazložiti, kar izhaja iz 22. člena in je del pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Obsojenčev zagovornik je predlagal, da Vrhovno sodišče razveljavi izpodbijano pravnomočno sodbo ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. je v odgovoru na zahtevo z dne 22.10.2004 predlagala zavrnitev zahteve kot neutemeljene. Po mnenju vrhovne državne tožilke zagovornik izpodbija dejanske ugotovitve v sodbi, ki se nanašajo na vrednost vzetih predmetov. Umik predloga za pregon obsojenca je bil vložen prepozno. V času storitve kaznivega dejanja v letih 1999 in 2000 so se zneski povprečne mesečne čiste plače gibali od 104.666 do 113.270 SIT in polovica tega zneska presega s strani sodišča ugotovljeno protipravno premoženjsko korist. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija ugotovljeno dejansko stanje glede vrednosti s kaznivim dejanjem prilaščenih stvari, ki jo je sodišče prve stopnje v izreku sodbe le natančneje opredelilo. Glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Prav tako ni v ničemer kršen zakon, ker ni bil upoštevan oškodovančev umik predloga za kazenski pregon zoper obsojenca, pri čemer je sodišče druge stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je skladno z določbo 57. člena ZKP takšen predlog mogoče umakniti le do konca glavne obravnave. Poleg tega gre za kaznivo dejanje po 1. odstavku 211. člena KZ, ki ni predlagalni delikt. Napačno je naziranje v zahtevi za varstvo zakonitosti, da bi sodišče moralo v obrazložitvi sodbe navesti uradno objavljene povprečne mesečne neto plače v naši državi ter ugotoviti, če gre morda za majhno premoženjsko korist in drugo pravno opredelitev kaznivega dejanja. Ob ugotovitvi, da gre v obravnavani zadevi za kaznivo dejanje po 1. odstavku 211. člena KZ sodišču omenjenih okoliščin ni potrebno ugotavljati niti obrazložiti v sodbi. Le v primeru, če gre za privilegirano kaznivo dejanje po 2. odstavku 211. člena KZ, mora sodišče ugotoviti, ali je stvar majhne vrednosti in če je šlo storilcu za to, da si prilasti stvar take vrednosti. Za temeljno kaznivo dejanje po 1. odstavku 211. člena KZ torej ni potrebno ugotavljati, ali je to kaznivo dejanje prešlo v lažje kaznivo dejanje, prav tako pa na zgornji stopnji pomeni temeljno kaznivo dejanje kakršnakoli vrednost ukradene stvari do nivoja velike vrednosti, ko dejanje preide v hujše kaznivo dejanje po 2. odstavku 212. člena KZ.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.