Jedro

V konkretnem primeru je med strankama sporno vprašanje, ali je tožnik kot biološki oče treh otrok, ki stalno prebiva v skupnem gospodinjstvu le z enim od otrok, upravičen do oprostitve plačila DMV, kot jo določa druga točka prvega odstavka 5. člena ZDMV. Iz zakonskega besedila navedene določbe izhaja, da mora eden od roditeljev, ki zahteva oprostitev oz. vračilo DMV izkazati, da ima na dan nakupa novega osebnega vozila ali kombi vozila s 5 ali več sedeži, najmanj tri otroke, ki še niso dopolnili 18 let, s katerimi prebiva v skupnem gospodinjstvu. Iz potrdila o skupnem gospodinjstvu izhaja, da tožnik živi le z enim otrokom, mlajšim od 18 let. Ker zakonsko predpisan pogoj po navedenem ni izpolnjen, tožnik ni upravičen do oprostitve plačila davka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana zahtevku tožnika z dne 4. 5. 2011 v zadevi vračila davka na motorna vozila (v nadaljevanju DMV) ni ugodil (točka 1. izreka); pritožba ne zadrži izvršitve odločbe; tožnika bremenijo stroški, ki jih ima zaradi davčnega postopka; davčnemu organu posebni stroški v tem postopku niso nastali (točke 2., 3. in 4. izreka). Tožnik je 4. 5. 2011 z vlogo zaprosil za vračilo DMV na na podlagi priloženega računa št. 11-33 z dne 3. 3. 2011 o nakupu osebnega vozila in potrdila Davčnega urada Ljubljana z dne 29. 12. 2010 o višini obračunanega in plačanega DMV. Kot podlago za odločitev prvostopenjski organ navaja določbo druge točke 5. člena Zakona o davku na motorna vozila (v nadaljevanju ZDMV). Tožnik je uveljavljal vračilo plačanega DMV v višini 1.147,00 EUR za osebno vozilo FORD GALAXY, vlogi pa ni priložil potrdila o skupnem gospodinjstvu, zato ga je davčni organ pridobil po uradni dolžnosti. Ugotovil je, da ima tožnik prijavljeno stalno prebivališče v ... in da živi v skupnem gospodinjstvu s sinom A.A., roj. ... 2008. Na podlagi predloženih in pridobljenih dokazil je davčni organ ugotovil, da niso izpolnjeni pogoji za vračilo DMV iz druge točke 5. člena ZDMV. Iz potrdila o skupnem gospodinjstvu izhaja, da tožnik živi v skupnem gospodinjstvu zgolj z enim otrokom mlajšim od 18 let, in sicer z A.A. 2. Pritožbeni organ je pritožbo tožnika zavrnil. Ugotovil je tudi, da je sicer prišlo do kršitev pravil postopka, ker v izreku izpodbijane odločbe ni bil naveden zneska DMV, katerega vračilo je zahteval tožnik, vendar so bili podatki o obračunanem in plačanem DMV v višini 1.147,00 EUR razvidni iz potrdila, ki ga je tožnik predložil zahtevku. V skladu z določbo 213. člena in 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) bi moral prvostopenjski organ v izreku in obrazložitvi odločbe navesti znesek DMV. Ker je iz podatkov upravnega spisa razviden obseg in vsebina zneska DMV, katerega vračilo je tožnik zahteva, pritožbeni organ navedene pomanjkljivosti ni obravnaval kot kršitev, ki zahteva odpravo odločbe. Po presoji pritožbenega organa je navedeno pomanjkljivost dopustno odpraviti v pritožbenem postopku (prvi odstavek 251. člena ZUP), ker za to podatki iz upravnega spisa dajejo zadostno podlago. Pomanjkljivosti tudi niso bile takšne, da bi na podlagi relevantnih materialno- pravnih določb pripeljale do drugačne odločitve.

3. Med strankama je sporno, ali je tožnik glede na nesporno dejstvo, da je biološki oče trem otrokom, ki živi z enim od otrok v skupnem gospodinjstvu, upravičen do oprostitve plačila DMV. Gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava na katerega je pritožbeni organ v skladu z 247. členom ZUP dolžan paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi 2. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) je družina življenjska skupnost staršev in otrok. Družina je opredeljena kot življenjska skupnost staršev (obeh ali enega) in otrok, ki živijo v skupnem gospodinjstvu. Za družino je značilno skupno bivanje, ekonomsko sodelovanje in reprodukcija, ki vključuje odrasle obeh spolov, med katerimi najmanj dva vzdržujeta družbeno priznano razmerje in enega ali več otrok, lastnih ali posvojenih, ki živijo skupaj. V danem primeru gre za oprostitev plačila DMV, torej za ugodnost, ki jih daje zakon na področju javnih financ. Ugodnosti pa je potrebno razlagati ozko (restriktivno tolmačenje) in skladno s pogoji, ki jih zakon za oprostitve predpisuje. V 5. členu ZDMV je predvidenih več situacij, v katerih se DMV ne plačuje. Za vsako od teh situacij so zakonsko predpisani pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da se oprostitev lahko uveljavlja. Pritožbeni organ se ne more strinjati z razlagami druge točke 5. člena ZDMV, kot jih navaja tožnik v pritožbi. Iz potrdila o skupnem gospodinjstvu je razvidno, da tožnik živi v skupnem gospodinjstvu le z enim otrokom, mlajšim od 18 let in sicer z A.A., roj. ... 2008. Če kateri izmed zakonsko predpisanih pogojev ni izpolnjen, tožnik ni upravičen do oprostitve plačila davka.

4. Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka ter nepravilne ugotovitve dejanskega stanja oz. napačnega sklepa o dejanskem stanju. Meni, da je davčni organ določbo druge točke 5. člena ZDMV napačno razlagal. Napačno je stališče davčnega organa, da je ugodnosti, ki jih daje zakon s področja javnih financ potrebno razlagati ozko. Po svoji naravi pomeni obdavčevanje poseg v premoženje oz. lastninsko pravico posameznika. Vsak poseg v pravice posameznika mora biti v okviru zakona in takšen, da kar najmanj posega v pravice posameznika. V dvomu velja načelo, da je treba odločitvi v korist davčnega zavezanca (4. člen Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2). Davčne oprostitve, ki so nedvomno v korist davčnega zavezanca se tako ne morejo razlagati ozko. Ozkost razlage velja za predpise, ki nalagajo javno-pravne obveznosti posameznikom in ki posegajo v njihovo premoženje, ne pa tudi za določila, ki predstavljajo oprostitev davčnih obveznosti. Tudi pojem pripadnosti družine je treba razlagati široko in v korist davčnega zavezanca. Tako bi moral davčni organ priznati, da preživljanje časa mladoletnih otrok pri tožniku predstavlja bivanje v njegovem gospodinjstvu oziroma, da sta tožnikova otroka B.B. in C.C. tudi člana tožnikove družine. Davčni organ je napačno uporabil materialno pravo in sicer 2. člen ZZZDR na podlagi katerega je družina življenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo. Iz te določbe ne izhaja, da se za družino šteje zgolj življenjska skupnost v okviru istega gospodinjstva, ampak je to lahko katera koli oblika življenjske skupnosti, v kateri obstajajo biološke, socialne in čustvene povezave med njenimi člani. Navedena določba družine ne definira kot življenjske skupnosti, sestavljene zgolj iz staršev in otrok. Pojma „skupno gospodinjstvo“ ne definira noben predpis. Prijava stalnega prebivališča pa je zgolj poočitev življenjskega dejstva. Iz sociološkega stališča predstavlja „skupno gospodinjstvo“ ekonomsko življenjsko skupnost, za katero ni nujno, da v njej obstajajo družinske oz. partnerske vezi. Vprašanje ustavnosti zakonske ureditve, po kateri je ureditev izvrševanja določenih pravic staršev v zvezi z zadovoljevanjem potreb otroka vezana na poočitev dejstva prijave stalnega prebivališča in skupnega gospodinjstva staršev se je že postavilo že v zadevi U-I-163/08 na področju uveljavljanja pravic zdravstvenega zavarovanja. Ustavno sodišče RS o tem vprašanju ni odločalo, ker je zakonodajalec spremenil sporno določbo 30. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.

5. V primeru, če bi sodišče menilo, da je ZDMV v neskladju z Ustavo RS, ker družino definira na podlagi navezne okoliščine, ki po vsebini in namenu ni v nobeni smiselni povezavi z družinskim statusom, posledično pa določba druge točke 5. člena ZDMV dodeljuje davčno olajšavo le članom skupnega gospodinjstva ter s tem pretirano posega v družinsko življenje tožnika in mu ne priznava družinskega statusa do lastnih otrok ter onemogoča uresničevanje namena davčne oprostitve (lajšanje življenja, prevažanje družin z več otroci), predlaga sodišču, da prekine postopek in vloži zahtevo za presojo ustavnosti druge točke 5. člena ZDMV glede vprašanja, ali ni definicija družine, ki status družine veže le na prijavljeno skupno prebivališče in skupno gospodinjstvo preozka in s tem neustavna. Po mnenju tožnika je druga točka 5. člena ZDMV v neskladju z določbo tretjega odstavka 53. člena Ustave RS. Vprašanje prevoza otrok nima nobene smiselne povezave s tem, kje ima otrok prijavljeno stalno prebivališče in upravno administrativno skupno gospodinjstvo. Ozkost zakonskega definiranja družine v predmetni zadevi ni v logični povezavi in tudi ni v skladu s ciljem, zaradi katerega je zakonodajalec predvidel to davčno olajšavo. Določba 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin dopušča urejanje post-ločitvenih razmerij med starši in otroci, med katerimi je nedvomno obstajala družinska skupnost v skladu z načeli, kolikor je to nujno potrebno za doseganje legitimnega cilja. Ni jasno, ali je ozkost definiranja družine v skladu s takšnim ciljem. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži, da tožniku povrne stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je med strankama sporno vprašanje, ali je tožnik kot biološki oče treh otrok, ki stalno prebiva v skupnem gospodinjstvu le z enim od otrok, upravičen do oprostitve plačila DMV, kot jo določa druga točka prvega odstavka 5. člena ZDMV. Tožnik ima prijavljeno stalno prebivališče v ... in živi v skupnem gospodinjstvu le z enim od treh otrok in sicer s sinom A.A., roj. ... 2008, čemur tožnik tudi ne ugovarja. Na podlagi druge točke prvega odstavka 5. člena ZDMV se davka od cestno motornih vozil ne plačuje od vozil, ki so nabavljena za prevoz družin, ki imajo tri ali več otrok, in sicer od enega novega osebnega vozila ali kombi vozila s pet ali več sedeži, ki ga največ enkrat v treh letih kupi eden od roditeljev v družini, ki ima tri ali več otrok, ki še niso dopolnili 18 let. Pogoji, pod katerimi se lahko uveljavlja davčno oprostitev, so torej taksativno predpisani s citirano določbo. Že iz samega zakonskega besedila drugega stavka druge točke prvega odstavka 5. člena ZDMV izhaja, da se oprostitev uveljavlja na podlagi potrdila o skupnem gospodinjstvu, ki ga izda pristojni organ za notranje zadeve ob vložitvi napovedi pri davčnem organu ali ob vložitvi carinske deklaracije za sprostitev blaga v prost promet pri carinskem organu oz. z vložitvijo zahtevka za povračilo plačanega davka pri davčnem organu v treh mesecih od nakupa. Po povedanem mora eden od roditeljev, ki zahteva oprostitev oz. vračilo DMV izkazati, da ima na dan nakupa novega osebnega vozila ali kombi vozila s 5 ali več sedeži, najmanj tri otroke, ki še niso dopolnili 18 let, s katerimi prebiva v skupnem gospodinjstvu. Materialni predpis v primeru davčnih oprostitev oz. olajšav je davčni predpis, ki natančno predpisuje, pod kakšnimi pogoji se davčna olajšava lahko uveljavlja. Navedeno je tudi v skladu z načelom zakonitosti in določenosti davčnih obveznosti v zakonu. Ugovor tožnika, da je potrebno navedeno davčno oprostitev razlagati široko, je neutemeljen. Pravilno je stališče obeh davčnih organov, da se davčne oprostitve oz. olajšave razlagajo ozko (restriktivna razlaga). Davčnemu zavezancu pripada davčna oprostitev oz. davčna olajšava le v primeru, če izkaže, da izpolnjuje vse zakonske pogoje, ki jih za takšno davčno oprostitev oziroma olajšavo predpisuje zakon. Tožnik uveljavlja davčne ugodnosti, zato je dokazno breme trditev v davčnem postopku na strani davčnega zavezanca (prvi odstavek 76. člena ZDavP-2). Kot je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ in tudi po presoji sodišča v danem primeru široka razlaga druge točke prvega odstavka 5. člena ZDMV, kot jo predlaga tožnik v pritožbi in tožbi, ni pravilna. Sodišče ni našlo kršitev zakonskih določb, ki bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe in tudi ni našlo očitanih kršitev ustavnih pravic.

9. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

10. Sodišče je na podlagi 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave.

11. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.