Jedro

Glede na zaplete, do katerih je prihajalo med postopkom predvsem zaradi tožnikovih ravnjanj (spreminjanje zahtevkov, vlaganje obširnih, včasih tudi ne povsem jasnih pripravljalnih vlog, zahteve za izločitev izvedencev in postavitev novih itd.), ni mogoče slediti tožnikovemu predlogu, da mu je treba zaradi "dolgega čakanja na odškodnino" vse odškodninske postavke zvišati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine v znesku 3.317.649 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, ki so navedeni v 1. točki izreka sodbe. Odločilo pa je, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 2.647.649 SIT in ji povrniti 411.963 SIT stroškov postopka, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov in zneskov, ki so navedeni v obsodilnem delu izreka sodbe. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh strank delno ugodilo in sicer tako, da je v delu, ki se je nanašal na nepremoženjsko škodo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, razen v delu, s katerim je bila tožniku prisojena odškodnina iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin v znesku 1.200.000 SIT in iz naslova prestanega strahu v znesku 350.000 SIT.

Proti tistemu delu odločbe sodišča druge stopnje, s katerim je bil zavrnjen njen zahtevek za plačilo višje odškodnine iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin (v reviziji sporen znesek 1.180.000 SIT) in zaradi prestanega strahu (v reviziji sporen znesek 250.000 SIT), je vložila tožeča stranka revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Odločitev pritožbenega sodišča ni jasna, saj iz nje ni razvidno, kaj je bilo tožniku že pravnomočno prisojeno, kaj razveljavljeno in kaj zavrnjeno. Tožnik vlaga revizijo iz previdnosti in za primer, če je bil njegov zahtevek iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in iz naslova prestanega strahu delno že pravnomočno zavrnjen. Ob upoštevanju dejstva, da bo moral tožnik vse do konca življenja uporabljati kolensko opornico, katere nošenje je neugodno, ter upoštevanju celotnega bolečinskega obdobja, bi morala biti tožniku iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin prisojena vsa zahtevana odškodnina. Tudi strah bo tožnik prestajal vse življenje, saj je utrpel natrganje kolenskih vezi, ki se lahko vsak čas pretrgajo do konca, česar se tožnik dobro zaveda. Zato bi mu moralo biti prisojeno iz naslova strahu vse, kar je zahteval. Do tožnikovega zahtevka za povišanje odškodnine zaradi dolgega čakanja na odškodnino, pa sodišči sploh nista zavzeli stališča. Reviziji naj se ugodi in tožniku prisodi celotna zahtevana odškodnina z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.10.1997 dalje do plačila.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijo je mogoče vložiti zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Tožeča stranka v reviziji uvodoma trdi, da se iz odločbe pritožbenega sodišča ne da razbrati, kateri njen del predstavlja pravnomočno sodbo, kateri pa sklep o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje, proti kateremu revizije ni dovoljeno vložiti, v nadaljevanju pa vendarle povsem opredeljeno navede revizijske razloge, ki se nanašajo na zavrnitev dela zahtevkov za povrnitev nepremoženjske škode iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in iz naslova prestanega strahu. Tožnikova ugotovitev, da je bilo glede nepremoženjske škode v dosedanjem postopku pravnomočno odločeno o zahtevkih iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in prestanega strahu, je pravilna, njegova trditev, da je izrek sodbe pritožbenega sodišča nejasen in nerazumljiv, pa ne. Je pa res, da je izrek odločbe sodišča druge stopnje obsežnejši in bolj zapleten, kot so sicer izreki pritožbenih sodišč v primerih, ko se obravnavajo zahtevki za povrnitev nepremoženjske škode. Vendar pa je tak izrek izključna posledica ravnanja tožnika, ki je med postopkom svoje zahtevke spreminjal, dopolnjeval, popravljal in jih, čeprav zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala v enem škodnem dogodku, postavljal v različnih višinah, variantah, podvariantah itd., ki se v nekaterih delih prekrivajo, v drugih pa ne. S tem je tožnik sam že med postopkom povzročil slabšo preglednost in manjšo jasnost glede vprašanja, kaj, koliko in od kdaj sploh kaj zahteva, na njegove številne zahtevke, ki se med seboj v veliki meri celo "prekrivajo", pa mu tudi pritožbeno sodišče ni moglo odgovoriti bolj jasno, kot mu z izrekom svoje odločbe je. Tožnikovo hudovanje nad "nejasno odločbo" sodišča druge stopnje, ki "da je ni mogoče razumeti, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP", je zato povsem neutemeljeno.

V dosedanjem postopku je bilo pravnomočno odločeno, da pripada tožniku iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin odškodnina v znesku 1.200.000 SIT iz naslova prestanega strahu pa v znesku 350.000 SIT. Obresti so bile tožniku prisojene od dneva odmere odškodnine, tedaj od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Kar je zahteval iz navedenih naslovov tožnik več, je sodišče zavrnilo. Le ta zavrnilni del je lahko predmet revizije. Glede tega zavrnilnega dela pa sta sodišči druge in prve stopnje po presoji revizijskega sodišča materialno pravo pravilno uporabili.

Odškodnina za nepremoženjsko škodo je bila tožniku odmerjena po razmerah ob času sojenja. Zato mu od prisojene odškodnine po ustaljeni sodni praksi pripadajo zamudne obresti šele od tega dneva dalje. V tem delu sodišči druge in prve stopnje zato nista zmotno uporabili materialnega prava. Drugačne tožnikove revizijske trditve pravno niso pravilne.

Prisojeni odškodnini tudi nista prenizko odmerjeni, kot zmotno meni revizija. Tožnik je utrpel udarec v predel levega kolena in delno natrganje prednje križne vezi levega kolenskega sklepa. Hude bolečine je trpel le en dan in še to šele proti večeru, ko se je poškodovano koleno razbolelo. Srednje hude bolečine so trajale dva do tri dni, srednje hude občasne pa štiri do sedem dni. Občasne zmerne bolečine je nato trpel še štiri tedne, lažje bolečine pa še kakšno leto po poškodbi. V bodoče bolečin ne bo trpel. Zdravljenje je potekalo brez zapletov in je bilo povezano s pregledi (po poškodbi in nato še šest pregledov), obiski pri ortopedu (štirikrat), RTG slikanjem (enkrat), eno operacijo, pobiranjem šivov, razgibavanjem, fizikalno terapijo in še nekaj pregledi. Za opisane pretrpljene fizične bolečine in neugodnosti, ki so zdravljenje spremljale, je bilo tožniku prisojeno denarno zadoščenje v znesku 1.200.000 SIT, kar je v skladu s kriteriji, ki jih določa 200. člen ZOR in je primerljivo z odškodninami, ki so bile prisojene drugim oškodovancem v podobnih primerih.

Tudi iz naslova prestanega strahu znesek 350.000 SIT ne predstavlja prenizkega denarnega zadoščenja, kot zmotno trdi tožnik. Primarni strah je bil kratkotrajen (60 sekund ob poškodbi in nato še dve do tri ure), ostalo, zaradi česar je bilo tožniku prisojeno tudi iz tega naslova denarno zadoščenje, sodi v sfero tožnikove zaskrbljenosti za izid zdravljenja, ki pa je bilo povsem običajno in brez zapletov. Tožnikov revizijski predlog, naj se mu prisodi iz naslova prestanega strahu kar 600.000 SIT, je zato očitno neutemeljen.

Očitno neutemeljeno pa zahteva tožnik tudi "povišanje odškodnine zaradi čakanja na odškodnino". Prometna nezgoda je bila 16.3.1997, tožba pa vložena 23.10.1997. Sodišče je zadevo obravnavalo brez daljših zastojev, zapleti med postopkom pa so bili predvsem posledica tožnikovih stalnih spreminjanj zahtevkov, uveljavljanja novih poleg obstoječih in izvajanja dokazov z izvedenci, njihovim izločanjem itd. Kljub opisanim zapletom med postopkom je sodišče prve stopnje dne 4.5.2000 v zadevi odločilo. Glede na zaplete, do katerih je prihajalo med postopkom predvsem zaradi tožnikovih ravnanj (spreminjanje zahtevkov, vlaganje obširnih, včasih tudi ne povsem jasnih pripravljalnih vlog, zahteve za izločitev izvedencev in postavitev novih itd.), ni mogoče slediti tožnikovemu predlogu, da mu je treba zaradi "dolgega čakanja na odškodnino" vse odškodninske postavke zvišati.

Po povedanem se je pokazalo, da revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel. Tožnik, ki z revizijo ni uspel, mora stroške tega postopka trpeti sam. Tožena stranka zaradi vložene revizije stroškov ni imela.