Jedro

Toženka je pravilno štela, da vloga tožnice ni nerazumljiva, saj je mogoče jasno razbrati, katere podatke je tožnica vnesla v vlogo oziroma prijavni obrazec, ki je njen sestavni del, in s tem, za katere upravičene stroške iz točke V. Javnega razpisa za operacijo Ureditev gozdnih vlak, potrebnih za izvedbo sanacije gozdov iz Programa razvoja podeželja 2014-2020 uveljavlja podporo. Vloga bi bila nerazumljiva le, če iz nje ne bi bilo mogoče razbrati, kaj tožnica zahteva, torej plačilo katerih računov naj se ji (deloma) povrne.

V konkretnem primeru se računi ne glasijo na upravičenca tj. lastnika, ampak na družbo A. d.o.o. Ne gre torej za nerazumljivo vlogo ampak za vlogo, ki je razumljiva, vendar napisana tako, da upoštevaje tudi predložene priloge, pomeni, da tožnica ni izpolnila zahtev iz Uredbe o ukrepih za sanacijo in obnovo gozda po naravni nesreči žledu med 30. januarjem in 10. februarjem 2014 iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije 2014-2020 in Javnega razpisa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnice, vloženo na Javni razpis za operacijo Ureditev gozdnih vlak, potrebnih za izvedbo sanacije gozdov iz Programa razvoja podeželja 2014-2020 (v nadaljevanju Javni razpis). V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica dne 18. 7. 2016 vložila vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev iz podukrepa M08.4 Podpora za odpravo škode v gozdovih zaradi gozdnih požarov ter naravnih nesreč in katastrofičnih dogodkov, ki so bila razpisana z Javnim razpisom. Pri obravnavi vloge je prvostopenjski organ ugotovil, da tožnica ne izpolnjuje vseh pogojev za dodelitev sredstev po Uredbi o ukrepih za sanacijo in obnovo gozda po naravni nesreči žledu med 30. januarjem in 10. februarjem 2014 iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije 2014-2020 (v nadaljevanju Uredba) in po Javnem razpisu. V skladu z 8. točko poglavja IX. Javnega razpisa se morajo namreč računi in druga dokazila glasiti na upravičenca. Tožnica je pooblastila družbo A. d.o.o., da v njenem imenu opravi vsa dejanja, potrebna za pridobitev dovoljenj oziroma soglasij za posege v prostor zaradi odprave posledic žledoloma in preprečevanje širitve škode, kot tudi za izvedbo vseh del na podlagi tako pridobljenih soglasij in dovoljenj. K vlogi je priložila tudi račune in pregled prometa, ki izkazujejo plačila računov, vendar pa se računi in dokazila glasijo na pooblaščeno družbo A. d.o.o. in ne na tožnico, ki je vlagatelj. Zato je prvostopenjski organ vlogo zavrnil. 2. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je pritožbo zavrnilo. Navaja, da Javni razpis v 8. točki IX. poglavja skladno z desetim odstavkom 23. člena Uredbe določa, da se morajo računi in druga dokazila glasiti na upravičenca. V prijavnem obrazcu pa je potrebno v tabelo 4, v zavihek računi, vnesti podatke o računih. Prav tako je potrebno v zavihku plačila, ki se navezuje na zavihek računi, navesti vsa plačila za te račune. Kot dokazilo o plačanih računih mora vlagatelj pod prilogo 8 priložiti dokazila o plačilu računov. V predmetni zadevi je tožnica v tabelo 4 prijavnega obrazca vnesla račune izdajateljev B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o., ki pa so jih te družbe izdale družbi A. d.o.o.. Ugotovljeno je bilo, da se ti računi in dokazila o plačilu glasijo na pooblaščeno družbo A. d.o.o. in ne na tožnico. Navedeno pomeni, da tožnica ne izpolnjuje pogoja iz Javnega razpisa, kjer je zahtevano, da se vsi računi in dokazila glasijo na upravičenca. Prvostopenjski organ je zato ravnal pravilno, ker tožnice ni pozval na dopolnitev vloge. Organ je dolžan odločati na podlagi podatkov, ki jih je stranka posredovala v razpisnem roku. Ni mogoče pričakovati, da bi moral po prejemu vloge prvostopenjski organ vlagatelja opozarjati na neizpolnjevanje pogojev, saj za kaj takega ni pravne podlage.

3. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja. Gradnjo, pripravo in rekonstrukcijo vlak je zanjo izvedla A. d.o.o., ki gospodari z gozdom, ki je v lasti tožnice. Ob objavi Javnega razpisa je tožnica izpolnjevala vse razpisne pogoje, njena edina napaka je bila pisna pomota pri izpolnjevanju vloge. V tabelo 4 "Računi" je napačno vnesla podatke iz računov, ki so jih za gradnjo, pripravo in rekonstrukcijo gozdnih vlak podizvajalci izdali družbi A. d.o.o. in podatke o plačilu teh računov. K sami vlogi pa je priložila tudi račune, ki jih je tožnici za izvedbo teh del izdala družba A. d.o.o. ter dokazila o njihovem plačilu. Očitno je, da je tožnica predložila vse potrebne in zahtevane priloge, toženka pa je zmotno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila predpise. Vloga tožnice je bila najmanj nerazumljiva, ker so bili v vlogi navedeni računi, ki s tožnico niso povezani, obvezne priloge k vlogi pa so bili računi družbe A. d.o.o. Zato bi morala toženka že na podlagi splošnih načel Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pozvati tožnico, naj nepopolno vlogo popravi. To obveznost ji v skladu s 26. členom Uredbe nalaga tudi Javni razpis, ki v XI. poglavju določa postopek z nepopolnimi in nerazumljivimi vlogami. Če je vloga nepopolna, mora organ vlagatelja pozvati, naj odpravi pomanjkljivosti, če je nerazumljiva, pa na razjasnitev. Očitno je bila vloga nerazumljiva, ker je tožnica v njej zahtevala povračilo stroškov, ki se niso nanašali nanjo, vendar je hkrati priložila tudi račune in potrdila o plačilu, ki so se glasila nanjo in so z vidika Javnega razpisa materialno pravilni. Namen razpisa je, da upravičeni vlagatelji prejmejo sredstva, in ne, da zaradi pisne pomote ostanejo brez njih. Tako ravnanje toženke predstavlja kršitev 14. člena Ustave RS, saj je tožnica obravnavana drugače kot določa zakon in podzakonski predpis in ji zato ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži, da ji je dolžna povrniti stroške postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, kot izhajajo že iz obrazložitve odločbe. Dodaja, da gre pri postopku javnega razpisa za poseben postopek, kjer je ključnega pomena, da so vsi prijavitelji enako obravnavani. Vsem prijavljenim na razpis je zagotovljena pravica, da pod enakimi pogoji sodelujejo v postopku javnega razpisa in se potegujejo za dodelitev razpoložljivih sredstev, skladno s pogoji razpisa. Zato bi razlaga, kot jo v tožbi podaja tožnica, pomenila neenako obravnavanje drugih prijaviteljev, ki so spoštovali pogoje razpisa. Poleg tega meni, da so tožbene navedbe o očitni pisni pomoti nedovoljena tožbena novota, ki je ni mogoče upoštevati, saj se drugostopenjski organ v okviru dokazne ocene o njih ni mogel opredeliti, tožnica pa v tožbi ni navedla opravičljivega razloga za nepravočasno navajanje novih dejstev. Tožnica je imela možnost, da bi te razloge navajala v pritožbi, ker te možnosti ni izkoristila, pa je prekludirana. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožnica v pripravljalni vlogi ugovarja, da je že v pritožbi navajala, da je k vlogi priložila vse obvezne in pravilne priloge in izpostavila, da v prvostopenjski odločbi ni nikjer konkretno navedeno, kateri računi in potrdila naj bi bili tisti, ki se ne glasijo na ime vlagatelja, in da je taka odločba neobrazložena, saj tožnici ni znano, katere priloge naj bi bile napačne. Navedbe tožnice tako niso tožbene novote, ampak podrobnejša utemeljitev njenih dosedanjih navedb.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnica glede navedb o pomoti pri vpisovanju računov v obrazec oziroma v vlogo in o nerazumljivosti vloge, do katere je prišlo zaradi pomote pri vpisovanju, ni prekludirana. V prvostopenjski odločbi namreč ti razlogi za odločitev niso bili izrecno navedeni. Toženka je šele v drugostopenjski odločbi dodatno pojasnila razloge za zavrnitev vloge s tem, da je tožnica v prijavni obrazec v tabeli 4 vpisala račune, ki so jih podizvajalci izdali na ime A. d.o.o. in ne na ime tožnice, ter plačila teh računov s strani družbe A. d.o.o.. S podatki, ki so navedeni v sami vlogi oziroma zahtevku (in le v prilogah), je torej odločitev dodatno utemeljil šele drugostopenjski organ, ki je s tem v smislu prvega odstavka 251. člena ZUP-1 izpodbijano odločbo dopolnil. Zato bo sodišče v tožbi uveljavljene trditve tožnice, da je taka razlaga predpisa napačna, da gre zgolj za pomoto, in da bi jo morala toženka, če je bila vloga zaradi tega nerazumljiva, po 6. točki poglavja XI. Javnega razpisa in določilih ZUP pozvati na razjasnitev, obravnavalo kot pravočasne.

8. Izpodbijana odločitev temelji na določilu 23. člena Uredbe, ki v četrtem odstavku določa, da vlogo sestavljajo prijavni obrazec, določen z javnim razpisom, in v tem odstavku naštete priloge. Deseti odstavek tega člena določa, da se morajo računi in druga dokazila glasiti na upravičenca za operacijo oziroma na lastnike gozdnih parcel na trasi gozdne vlake, ki je predmet podpore. V skladu s tem določilom tudi Javni razpis v točki IX., ki določa vsebino vloge, v 8. točki določa, da se morajo računi in druga dokazila glasiti na upravičenca.

9. Po vpogledu v spis sodišče ugotavlja, da je toženka pravilno ugotovila, da je v predmetni zadevi tožnica v prijavni obrazec, ki je del vloge, v tabelo 4 tega obrazca z naslovom Računi vnesla račune izvajalcev del B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o.. Računi teh družb, ki so bili tudi priloženi k vlogi, pa se ne glasijo na upravičenca tj. na lastnika gozdih parcel na trasi gozdne vlake, ampak na družbo A. d.o.o..

10. Točka 6. poglavja XI. Javnega razpisa z naslovom Obravnava vlog res določa, da če je vloga popolna, vendar vsebinsko nerazumljiva, Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja upravičenca pozove na razjasnitev. Enako glede nerazumljivih vlog določa tudi 67. člen ZUP. Vendar pa sodišče ugotavlja, da je toženka pravilno štela, da vloga tožnice ni nerazumljiva, saj je mogoče jasno razbrati, katere podatke je tožnica vnesla v vlogo oziroma prijavni obrazec, ki je njen sestavni del, in s tem, za katere upravičene stroške iz točke V. Javnega razpisa uveljavlja podporo. Vloga bi bila nerazumljiva le, če iz nje ne bi bilo mogoče razbrati, kaj tožnica zahteva, torej plačilo katerih računov naj se ji (deloma) povrne.

11. Nenazadnje tožnica sama priznava, da je k vlogi predložila (tudi) račune družb D. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o., s katerimi so te osebe zaračunale gradnjo gozdnih vlak, katere je vnesla tudi v tabelo 4. Podatki v tabeli 4 pa pomenijo podatek oziroma zahtevek o tem, za katere stroške prijavitelj uveljavlja podporo oziroma sofinanciranje. Kot je pravilno ugotovila toženka, se v konkretnem primeru navedeni računi ne glasijo na upravičenca tj. lastnika, ampak na družbo A. d.o.o. Ne gre torej za nerazumljivo vlogo ampak za vlogo, ki je razumljiva, vendar napisana tako, da upoštevaje tudi predložene priloge, pomeni, da tožnica ni izpolnila zahtev iz Uredbe in Javnega razpisa.

12. Tožnica v tožbi svoje ravnanje sama poimenuje kot pomoto pri izpolnjevanju vloge oziroma obrazca s prilogami, ker da je v obrazec pomotoma vnesla druge račune, kot bi jih morala. Situacije, ko naj bi nekdo po lastnih trditvah pri izpolnjevanju obrazca napravil pomoto, in bi imel zato možnost, da jo po izteku razpisnega roka popravlja, pa ne urejajo niti Uredba, niti Javni razpis in niti ZUP. Sodišče se v tej zvezi strinja s toženko, da mora biti vsem prijavljenim na razpis zagotovljena pravica, da pod enakimi pogoji sodelujejo v postopku javnega razpisa in se potegujejo za dodelitev razpoložljivih sredstev, skladno s pogoji razpisa. Zato je pri vsebinski obravnavi potrebno upoštevati le pravočasne, popolne in razumljive vloge, brez njihovega vračanja v popravo stranki. Če bi bilo torej v primeru Javnega razpisa možno popravljati s strani prijaviteljev zatrjevane pomote, bi morala biti ta možnost vnaprej predvidena za vse udeležence javnega razpisa. Ker v konkretnem primeru takega določila v Javnem razpisu ni bilo, bi bilo v primeru, če bi bila možnost dana zgolj tožnici, načelo enakih pogojev za vse, kršeno. Toženka tako tožnice ni obravnavala drugače, kot določajo pravila, ki urejajo konkretni Javni razpis, niti ni izkazano, da jo je obravnavala drugače, kot bi obravnavala druge osebe v enakem položaju, tako da očitana kršitev 14. člena Ustave RS ni podana.

13. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je ugotovilo, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnico in toženko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

14. Odločitev o stroških postopka temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.