Jedro

Sodišče prve stopnje je zaključek, da gre za trajajočo kršitev, zmotno utemeljilo z ugotovitvijo, da je tožnik moral stalno oziroma mesečno spremljati in usklajevati cenik toženke. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi namreč izhaja, da je bila obveznost uskladitve cenika toženke vezana na spremembo cenika C d. d. Tožnikova obveznost spremembe cenika toženke tako ni nastajala stalno niti mesečno, neodvisno od cenika skrbniške banke, ampak samo enkrat - takrat, ko je prišlo do spremembe cenika C d.d.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba: - spremeni v I/1. točki izreka tako, da se glasi:

II. „I. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 6. 8. 2021 vročila tožeči stranki, je nezakonita in se razveljavi.“ - razveljavi v I/2.-4. in II. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, vročena 6. 8. 2021, nezakonita in se razveljavi, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 7. 8. 2021, ampak še traja ter reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je toženka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi razširila kršitve, ki jih je tožniku očitala v pisni obdolžitvi, in sicer z dodajo cenikov in očitkom nespremljanja cenikov. Izredna odpoved je prepozna, ker je razlog zanjo nastal najkasneje 16. 10. 2019, ko je bila pri toženki na ceniku uvedena postavka stroški vzdrževanja stanja denarnih sredstev na trgovalnem računu, oziroma 15. 1. 2020, ko je pri toženki v veljavo stopil nov cenik s prenizkim nadomestilom za vzdrževanje denarnih stanj. Opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 22/2016. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je šlo za trajajočo kršitev. Zmotna je ugotovitev sodišča, da tožnik cenika ni spreminjal in da ga je bil dolžan spreminjati vsak mesec. Iz zapisnikov sestankov zaledne pisarne in izpovedi prič A. A. ter B. B. izhaja, da so se na teh sestankih spremembe cenika vsebinsko obravnavale in dogovorile. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil tožnik edini odgovoren za spremljanje in spremembe cenika toženke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da je izredna odpoved skladna s pisno seznanitvijo, v kateri je toženka tožniku že očitala nespremljanje cenika C. Odpoved je bila pravočasna, saj so bile obveznosti tožnika glede cenikov mesečne. Tožnik v pritožbi ne pojasni, kako je, kljub temu, da naj bi cenik vseskozi spremljal, prišlo do neusklajenosti cenikov. Ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je bila ustrezna usklajenost cenikov tožnikova naloga, je pravilna in izhaja iz izvedenih dokazov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja tožnik v pritožbi. Je pa sodišče prve stopnje zmotno presodilo izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi za pravočasno in s tem za zakonito. V posledici takšne zmotne materialnopravne presoje je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede ostalih postavljenih zahtevkov.

6. Izpodbijana sodba ni obremenjena z bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju tožnik v pritožbi nekonkretizirano očita sodišču prve stopnje. Izpodbijana sodba vsebuje jasen izrek, ki je skladen z obrazložitvijo, v njej pa navedene jasne (čeprav materialnopravno zmotne) razloge o vseh odločilnih dejstvih.

7. Sodišče prve stopnje je odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku 30. 7. 2021 po 2. alineji 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), tj. če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Presodilo je, da je toženka tožniku, ki je bil zaposlen na delovnem mestu direktor sektorja zaledne pisarne, pravočasno in iz utemeljenega razloga izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

8. Kot izhaja iz 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje na podlagi navedb oziroma opisa izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovilo, da toženka tožniku očita trajajočo oz. nadaljevano kršitev, in sicer opustitev spremljanja cenika C. d. d. na mesečni ravni in implementacije morebitnih sprememb v cenik toženke, ki naj bi prenehala šele z dnem 8. 7. 2021, ko je začel veljati nov cenik toženke, v katerega je bil vnesen cenik skrbniške banke C. d. d. glede ležarin. Tožnik v pritožbi utemeljeno navaja, da nespremljanje cenika C. d. d. ni v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitana kršitev in da je napačna presoja sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru za trajajočo kršitev. Navedeno vpliva na presojo pravočasnosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V skladu z drugim odstavkom 109. člena ZDR-1 mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pogodbena stranka (v konkretnem primeru toženka) podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved (subjektivni rok) in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (objektivni rok). Šestmesečni objektivni rok za kršitve, ki naj bi jih delavec storil z aktivnim ravnanjem, teče od dneva storitve, za kršitve, ki naj bi nastale zaradi opustitve, pa od dneva, ko bi moral delavec obveznost izpolniti, pa je ni.1

9. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A4) izhaja, da je tožnik kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ker je postavko „stroški vzdrževanja stanja denarnih sredstev na trgovalnem računu“ na cenik toženke uvedel prepozno in ker prepozno uvedena navedena postavka ni bila poenotena oziroma ni odražala cenika (in stroškov) skrbniške banke C. d. d. Toženka v nadaljevanju odpovedi ta dva očitka časovno in vsebinsko konkretizira. Tako navede, da je cenik toženke 16. 10. 2019 na novo uvedel navedeno postavko, da je prej veljavni ceniki toženke niso vsebovali, čeprav je cenik C. d. d. navedeno postavko vseboval že vsaj od 1. 1. 2018, kar je tožnik spregledal. Navede, da je bila ta postavka na cenik toženke uvedena z zamudo in v nepravilnem znesku. Dne 28. 1. 2019 je bil cenik toženke dopolnjen, vendar še vedno neustrezno usklajen, neustrezno pa je bil usklajen tudi nov cenik z dne 15. 1. 2020. Nato v odpovedi toženka še navede, da je bil od 1. 11. 2020 pri C. d. d. v veljavi nov cenik, ki se mu cenik toženke po krivdi in malomarnosti tožnika ponovno ni prilagodil in vse do spremembe cenika 8. 7. 2021 ni določal ustrezne cene stroškov pri navedeni postavki.

10. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da toženka tožniku očita (tudi) opustitev spremljanja cenika C. d. d. na mesečni ravni. To ni bistvo kršitve iz izredne odpovedi, ampak predpogoj zanjo. Toženka v izredni odpovedi sicer navaja, da tožnik ni skrbno sledil (spremljal), kako se sporna postavka spreminja v cenikih skrbniške banke C. d. d., vendar je iz odpovedi jasno razvidno, da s tem toženka obrazlaga, kako je prišlo do očitanih kršitev. Te pa so v tem, da tožnik ni uskladil cenikov in da je sporno postavko na cenik uvedel prepozno. Da to predstavlja očitane kršitve, izhaja tudi iz navedb toženke v odgovoru na tožbo (glej list. št. 12 in 15).

11. Čeprav toženka v izredni odpovedi navaja, da tožniku očita kršitve obveznosti, storjene z opustitvijo, pa to ne drži povsem, saj je iz vsebine očitanih kršitev, kot je povzeta zgoraj, razvidno, da se tožniku očitajo tudi kršitve, storjene z aktivnim (storitvenim) ravnanjem. Za takšne kršitve je šteti vsakokratno neustrezno opredelitev postavke „stroški vzdrževanja stanja denarnih sredstev na trgovalnem računu“ v ceniku toženke v primerjavi s cenikom C. d. d. Gre za kršitve, ki naj bi bile glede na vsebino izredne odpovedi storjene s spremembami cenika toženke z dne 16. 10. 2019, 28. 10. 2019 in 15. 1. 2020. Glede teh kršitev je izredna odpoved, podana 30. 7. 2021, zagotovo prepozna, saj šestmesečni objektivni rok za te kršitve, storjene z aktivnim ravnanjem, teče od dneva same storitve.

12. Očitek, da naj bi tožnik prepozno uvedel navedeno postavko na cenik toženke in očitek, da po novo sprejetem ceniku C. d. d. tožnik cenika toženke ni uskladil, pa predstavlja očitek kršitev, storjenih z opustitvijo. Glede prve kršitve ni dvoma, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna, saj je objektivni šestmesečni rok začel teči najkasneje z uvedbo postavke, tj. 16. 10. 2019 (verjetno pa že prej, glede na zavzeta stališča v nadaljevanju te odločbe).2 Glede druge kršitve pa je bistveno vprašanje, ali je mogoče kršitev šteti za trajajočo (nadaljevano) ali ne. V zvezi s tem je bistvena opredelitev, na katero utemeljeno opozarja tožnik v pritožbi, da gre za nadaljevano kršitev le takrat, ko njeno izvrševanje traja (npr. dnevno neopravljanje dela), ne pa, ko gre za enkratno kršitev, ki v nadaljevanju ni odpravljena (neopravljena naloga). Vzdrževanje stanja, ki je posledica kršitev, ne pomeni, da je ta nadaljevana.3 Ravno za takšno situacijo gre v obravnavanem primeru. Tožniku je očitano, da po sprejemu novega cenika C. d. d. cenika toženke (ponovno) ni prilagodil. Šlo je za enkratno kršitev, tožnik bi moral (enkrat) cenik toženke prilagoditi, pa ga ni. To je dovolj jasno razvidno iz vsebine izredne odpovedi. Neusklajenost cenikov je bila zgolj posledica te enkratne kršitve in ne pomeni, da je kršitev trajajoča. Sodišče prve stopnje zaključek, da gre za trajajočo kršitev, zmotno utemelji z ugotovitvijo, da je tožnik moral stalno oziroma mesečno spremljati in usklajevati cenik toženke. Iz izredne odpovedi ne izhaja, da bi toženka tožniku očitala (mesečno) nespremljanje cenika kot samostojno kršitev, kot že pojasnjeno. Iz izredne odpovedi tudi ne izhaja, da bi tožnik moral ustrezno spremeniti cenik toženke, če se cenik C. d. d. ni spremenil. Nasprotno, iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bila obveznost uskladitve cenika toženke vezana na spremembo cenika C. d. d.; ko in kot se je glede sporne postavke spremenil ta, takrat in tako je moral tožnik spremeniti tudi cenik toženke. Tožnikova obveznost spremembe cenika toženke tako ni nastajala stalno niti mesečno, neodvisno od cenika skrbniške banke, ampak samo enkrat – takrat, ko je prišlo do spremembe cenika C. d. d.4 To je bilo nazadnje dne 1. 11. 2020. 13. Ker neusklajenost cenikov po sprejemu novega cenika C. d. d. dne 1. 11. 2020 ne pomeni trajajoče kršitve, šestmesečni objektivni rok zanjo teče od dneva, ko bi moral tožnik cenik uskladiti, pa ga ni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo usklajevanje cenika toženke stalna oziroma mesečna delovna obveznost tožnika. Glede na navedeno ugotovitev sodišča prve stopnje bi moral tožnik cenik toženke uskladiti s cenikom C. d. d. najkasneje en mesec po sprejemu slednjega, tj. do 1. 12. 2020.5 Takrat je pričel teči šestmesečni objektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi te kršitve. Ker se je ta ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi 30. 7. 2021 že iztekel, je treba odpoved glede na določbo drugega odstavka 109. člena ZDR-1 tako glede te kot tudi ostalih očitanih kršitev šteti za prepozno in s tem za nezakonito.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v I/1. točki izreka tako, da je odločilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in se razveljavi, v preostalem pa je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da odloči še o preostalih postavljenih zahtevkih (o trajanju delovnega razmerja, reparaciji in reintegraciji) ter o stroških postopka. Ker je sodišče prve stopnje deloma zmotno ugotovilo dejansko stanje (glede vsebine očitanih kršitev) zgolj na podlagi listin, deloma pa zmotno uporabilo materialno pravo (glede narave kršitve), pritožbeno sodišče za spremembo dela sodbe ni bilo dolžno izvesti pritožbene obravnave (2. in 5. alineja 358. člena ZPP). Za razveljavitev preostalega dela sodbe in vrnitev zadeve v tem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje pa se je pritožbeno sodišče odločilo glede na obseg nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj sodišče prve stopnje relevantnih dejstev v zvezi z zahtevki za trajanje delovnega razmerja, reparacijo in reintegracijo sploh še ni ugotavljalo niti v ta namen izvajalo dokazov (prvi odstavek 355. člena ZPP).

15. Drugih pritožbenih navedb (o skladnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s pisno obdolžitvijo in o utemeljenosti odpovednega razloga) pritožbeno sodišče ni presojalo, ker glede na sprejeto odločitev niso bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Odločba VSRS opr. št. VIII Ips 22/2016. 2 Glede te kršitve je presoja pravočasnosti odpovedi v obrazložitvi izpodbijane sodbe v celoti izostala. 3 Odločba VSRS opr. št. VIII Ips 22/2016. 4 Gre za bistveno drugačno naravo kršitev od tistih, ki so bile delavcem očitane v zadevah VIII Ips 160/2008 (delavec ni vpisal v dnevnik šolskih ur in ocen, čeprav bi jih moral vpisovati sproti) in VIII Ips 351/2008 (v obdobju slabega meseca delavec ni vnašal zdravstvenih kartotek v računalnik). 5 Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal, da za sprejem novega cenika C. d. d. ni vedel in da zato ni mogel ustrezno prilagoditi cenika toženke. Njegove navedbe so šle le v smeri, da to ni bila njegova delovna obveznost.