Jedro

Ker zakupna pogodba brez dvoma ni pravni naslov, ki bi zakupniku omogočil pridobitev lastninske pravice na zakupljeni stvari, predlagateljeva posest ni bila zakonita in je takšna postala šele potem, ko sta predlagatelja sklenila kupoprodajno pogodbo.

Izrek

Pritožbi prve nasprotne udeleženke se ugodi ter se izpodbijani sklep v I. odst./4.tč. in IV. odst. izreka spremeni tako, da predlagatelja sama trpita skupne stroške postopka.

Pritožbi predlagateljev z dne 18.12.2012 se delno ugodi in se izpodbijani sklep v III. odst. izreka spremeni tako, da se znesek 1.351,40 EUR nadomesti z zneskom 597,00 EUR, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dopolnitev pritožbe predlagateljev z dne 28. 2. 2013 se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom določilo del meje med parcelo št. 810/18 k.o. x- v solasti predlagateljev in parcelo št. 810/2 k.o. x- v lasti Občine B. tako, da poteka od točke A (tromeja parc. št. 810/18, 810/2, 810/4 vse k.o. x-, obstoječi betonski mejnik, že urejen v upravnem postopku) v smeri proti SV do točke B (točka na meji med parc. št.810/18 in 810/2 obe k.o. x-, mejnik s kovinskim sindrom in plastično kapo) (I. odst./1 tč. izreka sklepa) Sodišče je nadalje sklenilo, da je skica z izmeritvenimi podatki sestavni del sklepa ter da vrednost spornega mejnega prostora znaša pod 4.000,00 EUR (I. odst./2. in 3. točka izreka sklepa). Sklenilo je, da skupne stroške postopka nosijo predlagatelja do polovice in Občina B. do polovice ( I. odst./4.točka izreka sklepa). Nadalje je zaradi umika predloga zoper drugega in tretjega udeleženca postopek zoper njiju ustavilo (II. odst. izreka sklepa). Predlagateljema je naložilo, da sta v roku 15 dni dolžna plačati S. Ž. 1.351,40 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti od prvega naslednjega dne po preteku izpolnitvenega roka (III. odst. izreka sklepa). V IV. odst. izreka sklepa je sklenilo, da skupni stroški postopka znašajo 1.673,24 EUR ter da je Občina B. dolžna predlagateljema plačati 836,62 EUR skupnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi obrestmi od prvega naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka. Predlagatelja in Občina B. sama nosita svoje stroške postopka (V. odst. izreka sklepa).

Zoper I., III., IV. in V. odst. izreka sklepa sta se predlagatelja pravočasno pritožila iz pritožbenih razlogov absolutne bistvene kršitve določb postopka, nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnih predpisov. Navajata, da je na podlagi izjave o umiku predloga sodišče postopek zoper S. Ž. in R. K. ustavilo. Po umiku predloga in izdanem sklepu o ustavitvi postopka pa je nastopila situacija, kot da ti dve stranki nikoli nista bili stranki postopka, kar se posledično nanaša tudi na dokaze, ki so bili izvedeni na njun predlog. To pomeni, da gre za situacijo, kot da postopek zoper oba imenovana ni bil nikoli začet, torej da nikoli nista bila stranki tega postopka. Predlagatelja nikoli nista zanikala, da je bil predmet nakupa zemljišče v izmeri 68 m2, ves čas pa sta trdila, da obseg zemljišča predstavlja površino do spornega mejnika in da sta v tem obsegu zemljišče v dobri veri, da je njuno, tudi uživala v enakem obsegu, kot pred njima M. Ž. in jima tega nihče ni nikoli preprečeval. Predlagateljema ob zakupu zemljišča in tudi ob nakupu zemljišča s strani zakupodajalca oz. prodajalca ni bila pokazana meja oz. obseg v zakup danega oz. prodanega zemljišča in ni bil identificiran obseg zemljišča 810/18 v naravi. Zato sta bila ves čas prepričana, da parc. št. 810/18 obsega zemljišče do spornega mejnika. Trditev sodišča, da sta bila predlagatelja udeleženca geodetske odmere zemljišča, ko se je izvajala parcelacija dela parc. št. 810/2 za potrebe sklenitve najemne pogodbe z M. Ž. in M. Ž. dne 18. 7. 1986, je dokazno nepodprta in nima podlage v izvedenih dokazih. Predlagatelja namreč nikoli nista bila vabljena in tudi ne prisotna na dne 18. 7. 1986 izvedeni parcelaciji. Predlagatelja sta listine pridobila po že izvedenem postopku parcelacije in jih predložila v postopku P 72/2010. Predlagatelja sta se s spornim mejnikom prvič seznanila šele, ko sta prejela s strani M. Ž. dopis z dne 17. 10. 1987, da bo parcela ograjena kot del njihovega vrta, kar se je istočasno s prejemom sporočila tudi zgodilo. Predlagatelja nikoli nista navajala in trdila, da bi se parcelacija vršila tudi v letu 1987 ter in da bi sporno parcelo čistila in uporabljala od leta 1987, kot to navaja sodišče v svojem sklepu, res pa je, da sta to izvajala od leta 1997 dalje, ko sta postala zakupnika spornega zemljišča in kasneje leta 2001 kupca. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da S. Ž. in A. S. trdita, da sporni mejnik prej ni obstajal, da pa se je pojavil šele v letu 2008, kar dejansko delno potrjuje zatrjevanje predlagateljev. Kakšno težo dokazom, ki jih je sodišče izvedlo na predlog predlagateljev, pripisuje sodišče, pa izhaja iz zaključkov sodišča v zvezi s pričevanjem prič V. K. in P. G. mlajšega. Očitno so dokazni standardi za predlagatelje višji kot za nasprotno udeleženko. Sodišče sicer sprejema, da sta priči predlagatelja potrdili obstoj spornega mejnika vsaj od leta 2002 dalje oz. več kot 10 let, vendar to ne prepriča sodišča v dobrovernost predlagateljev. Zaključek sodišča, da navedeni izjavi ne potrjujeta izjave predlagatelja glede časa prisotnosti spornega mejnika, je popolnoma napačen in irelevanten, saj predlagatelja dokazujeta 10-letno dobroverno priposestvovalno dobo na podlagi 1. odstavka 77. člena SPZ. Priča V. K. je izpovedal, da je bil zgornji mejnik ob škarpi viden, spodnji mejnik pa je bil pokrit s travnato rušo in ga je bilo potrebno odkriti, da je bil viden. Sodišče je napačno interpretiralo izjavo te priče, saj je v obrazložitvi navedlo, da je bil mejnik zgoraj viden, ne pa, da je bil viden zgornji mejnik. Tudi priča P. G. ml. je izpovedal, da je bil mejnik zaraščen s travnato rušo. Ti dve izjavi potrjujeta dejstvo, da mejnik pri krošnji ni bil moteč. Sodišče se v svoji dokazni oceni sklicuje tudi na po S. predložene fotografije v prilogi C. V prilogi C se vpisujejo dokazi, ki jih sodišče pribavi samo. Na fotografije se je ob svojem zaslišanju sklicevala priča S., sodišče pa jih je sprejelo v spis. Predlagatelju sodišče ni predložilo fotografij, zato se o njih niti ni mogel izjasniti. Dolžnost sodišča je, da z vsemi dokazi, ki jih upošteva v dokazne namene, seznani vse udeležence postopka, česar pa sodišče v konkretnem primeru ni storilo. Predlagatelja se pritožujeta tudi zoper III. odst. izreka sklepa, s katerim jima je sodišče naložilo plačilo stroškov nasprotnega udeleženca Slobodana Žumra, zoper katerega je postopek ustavilo. Predlagatelja sta v skladu z napotitvenim sklepom GURS, Območna geodetska enota Kranj. – Geodetska pisarna v Radovljici v celoti sledila temu sklepu, ki je določal sodno ureditev meje tudi s parc. št. 810/10, 719/9, 719/4, saj je bilo zagroženo, da če vloga ne bo popolna, se bo štelo, da se predlagatelja z mejo, kot izhaja iz elaborata, strinjata. Šele na naroku, ki ga je sodišče opravilo dne 22. 5. 2012, je bilo na podlagi ugotovitev izvedenca geodeta ugotovljeno, da je meja sporna le v delu, ki se nanaša na zemljišče parc. št. 810/2 v lasti občine, ne pa tudi v dotikališčih zemljišč ostalih dveh udeležencev, kot se je to ugotavljalo v upravnem postopku. Podrejeno pa pritožnika izpodbijata tudi višino odmerjenih stroškov. Sklep sodišča v tem delu ni obrazložen in se ga ne da preizkusiti.

Predlagatelja sta dne 28.2.2013 zoper sklep vložila dopolnitev pritožbe.

Zoper sklep o skupnih stroških postopka se je pritožila prva nasprotna udeleženka. Navaja, da predlog za sodno določitev meje ni imel nobene dejanske in pravne podlage. Meja med parcelama je bila namreč že označena na mejni obravnavi dne 16. 8. 2012 s strani geodetskega podjetja G. d.o.o.. Tudi sodišče je po izvedenem postopku mejo določilo natančno tako, kot jo je določilo predhodno navedeno geodetsko podjetje. Tako je bil predlog za sodno določitev meje v celoti nepotreben. Občina B. je v celotnem poteku sodnega postopka zatrjevala, da se strinja z mejo, ki je bila prikazana v zemljiškem katastru in kot taka označena na mejni obravnavi dne 16. 8. 2012 s strani geodetskega podjetja. S tem sporom predlagatelj tudi ni dosegel nikakršne spremembe. Pa vendar je on tisti, ki je sprožil postopek. S tem, ko je sprožil postopek, je povzročil stroške tudi nasprotni udeleženki, ki si tega spora sploh ni želela.

Pritožba predlagateljev z dne 18.12.2012 je delno utemeljena, dopolnitev pritožbe z dne 28. 2. 2013 pa je prepozna. Pritožba prve nasprotne udeleženke je utemeljena.

O pritožbi predlagateljev: Prva predlagateljica je izpodbijani sklep prejela dne 6.12.2012, drugemu predlagatelju pa je bilo pismo puščeno v hišnem predalčniku dne 12. 12. 2012. Pritožbeni rok se je tako iztekel dne 21.12.2012 oz. dne 27.12. 2012, zato je dopolnitev pritožbe, vložena dne 28. 2. 2013, prepozna in jo je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 352. člena ZPP zavrglo.

Materialno pravne določbe za sodno urejanje meje vsebuje Stvarnopravni zakonik – SPZ, Ur. l. RS, št. 87/2002. Ob ugotovitvi, da vrednost spornega mejnega prostora ne presega 4.000,00 EUR, je prvo sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 77. člena SPZ odločilo, da se sporna meja določi na podlagi močnejše pravice. Predlagatelja zatrjujeta, da sta sporni prostor v obsegu 22 m2 priposestvovala na podlagi dobroverne posesti, ki je nastopila leta 1997 s sklenitvijo zakupne pogodbe oz. s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe z dne 17. 9. 2001. V času vložitve predloga je priposestvovanje urejal SPZ, ki je vstopil v veljavo 1. 1. 2003. Na podlagi 43. člena SPZ dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po preteku 10 let. V skladu z 28. členom SPZ posestnik ni v dobri veri, če je vedel oz. če bi mogel vedeti, da ni upravičen do posesti. O dobroverni posesti je mogoče govoriti le takrat, kadar je nekdo v opravičljivi zmoti, da stvar poseduje kot lastnik. Ključno vprašanje, ki si ga je bilo potrebno zastaviti v obravnavani zadevi in na katerega je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno odgovorilo je, ali sta predlagatelja izvajala lastniško posest v dobri veri.

Pritožnik v večjem delu pritožbe izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki pri višjem sodišču ne vzbudi pomislekov. Dokazna ocena je skladna z določbo 8. člena ZPP. Prvo sodišče je vestno in skrbno opravilo presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter pri odločitvi, katera dejstva šteje za dokazana, upoštevalo uspeh celotnega dokaznega postopka. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je preverljivo obrazložena ter je z izčrpno, poglobljeno in razumno argumentacijo prepričala sodišče druge stopnje. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno, da predlagatelja nista dokazala, da je bil na delu, kot zatrjujeta, postavljen mejnik, zaradi česar naj bi v dobri veri uživala sporno zemljišče (torej v večjem obsegu, kot ga je določala pogodba).

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo vse v dokaznem postopku zbrane dokaze, ne glede na dejstvo, da sta predlagatelja na zadnjem naroku za glavno obravnavo predlog zoper drugega in tretjega nasprotnega udeleženca umaknila, upoštevajoč pri tem tudi značilnost nepravdnega postopka, ki teži k celovitemu urejanju razmerij. Sicer pa so bili s strani drugega nasprotnega udeleženca S. Ž., na katerega se pritožba sklicuje, predlagani in izvedeni dokazi ob prisotnosti prve nasprotne udeleženke, zato je potrebno sklepati, da prva nasprotna udeleženka navedena procesna dejanja odobrava in se jim pridružuje (glej N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 253). Glede do takrat neizvedenega dokaza z zaslišanjem priče S. A. pa je prva nasprotna udeleženka na naroku, na katerem je predlagatelj umaknil predlog zoper drugega nasprotnega udeleženca, predlagala zaslišanje navedene priče. Ker zakupna pogodba brez dvoma ni pravni naslov, ki bi zakupniku omogočil pridobitev lastninske pravice na zakupljeni stvari, predlagateljeva posest ni bila zakonita in je takšna postala šele potem, ko sta predlagatelja sklenila kupoprodajno pogodbo. Kot izhaja iz listine v spisu (priloga A29) je bil dne 18. 7. 1986 izvršen mejni ugotovitveni postopek glede parc. št. 810/2 in 810/7 in predlagatelja zatrjujeta, da se je tega dne, torej dne 18. 7. 1986, v točki 16 skice (priloga A6) pojavil mejnik. Sodišče je dokazno oceno oprlo tudi na fotografije, ki sta jih v spis predložila predlagatelja, iz katerih pa ni razvidno, da bi bil mejnik, kot ga zatrjujeta, viden. Tudi priča A. S. je izpovedal, da je rumeni mejnik (sporni mejnik) videl šele pred enim letom (priča zaslišana dne 18.9.2012). Sodišče je dokazno oceno sprejelo tudi na podlagi fotografij, ki jih je v spis predložila Občina B.. Na fotografijah z dne 13. 6. 2011 mejnik ni viden, viden pa je mejnik na fotografijah, ki so bile posnete dne 14. 6. 2011, torej potem ko je bil oporni zid že narejen. Tudi zaslišani priči P. G. ml. in V. K., ki sta ju predlagala predlagatelja, ne potrjujeta izpovedbe predlagatelja, da je bil mejnik postavljen že od leta 1986 dalje. P. G. ml. je namreč izpovedal, da je bil tam mejnik oz. mejni kamen najmanj 10 let, torej od leta 2001, medtem ko je V. K. zatrjeval, da je bil mejni kamen šele od leta 2002. Že ocena navedenih dokazov izpodbije navedbo predlagateljev, da je bil na zatrjevanem mestu sporni mejni kamen že od 18. 7. 1986 dalje. Pri tem pritožbeno sodišče še opozarja na nasprotujoče si navedbe samih predlagateljev, saj v pritožbi navajata, da sta se s spornim mejnikom prvič seznanila šele dne 17. 10. 1987, medtem ko v predlogu navajata, da je bil mejni kamen postavljen ob zahtevani meritvi dne 18. 7. 1986. Nadalje predlagatelja v pritožbi trdita, da nikoli nista navajala ali trdila, da bi sporno parcelo čistila in uporabljala od leta 1987, kot naj bi to zmotno navajalo prvo sodišče, temveč da sta to izvajala od leta 1997 dalje, ko sta postala zakupnika spornega zemljišča in od leta 2001 kot kupca. Iz izpovedbe drugega predlagatelja pa nasprotno izhaja, da je od leta 1987 dalje uporabljal in čistil sporno zemljišče. Glede pritožbenih navedb, da sodišče predlagateljema ni izročilo s strani priče S. predložene fotografije, pritožbeno sodišče navaja, da je prvo sodišče fotografije sprejelo v spis na naroku dne 18. 9. 2012, ki se ga je drugi predlagatelj (tudi kot pooblaščenec prve predlagateljice) udeležil in je tudi prisostvoval zaslišanju navedene priče ter je tako vsekakor imel možnost, da vpogleda s strani priče sodišču izročene fotografije. Sicer pa tudi, če se navedenih fotografij ne upošteva, ostali izvedeni dokazi s prepričanjem potrjujejo zaključek prvega sodišča, da posest predlagateljev na spornem zemljišču ni bila dobroverna. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da se pri nakupu zemljišča v velikosti 68 m2 težko zmotimo, da kupujemo kar za 32 % večje zemljišče, kot je navedeno v kupoprodajni pogodbi.

Predlagatelja v pritožbi zatrjujeta, da pri meritvi in parcelaciji dela parc. št. 810/2 v letu 1987 nista sodelovala ter da tako nista razpolagala s skico, na katero je sodišče oprlo svojo odločitev in iz katere izhaja, da je od sedanje žičnate ograje dobra 2 m proti jugu meja z občino, in ne 5 m, kot to zatrjujeta predlagatelja, te listine pa sta pridobila po že izvedenem postopku parcelacije ter jih predložila v postopku P 72/2010. Tudi če bi se postavili na stališče predlagateljev, da sta utemeljeno menila, da je predmet kupoprodajne pogodbe tudi sporni del parcele, velikosti 22 m2, pa je bila njuna dobroverna posest prekinjena najkasneje v letu 2010, saj sta se najkasneje takrat morala seznaniti z listinami glede geodetske odmere zemljišča, ko se je izvajala parcelacija dela parc. št.810/2 in za katere sama zatrjujeta, da sta jih predložila v postopku P 72/2010. Do takrat pa priposestvovalna doba, ki je začela teči od sklenitve kupoprodajne pogodbe z dne 17. 9. 2001, še ni potekla .

Ker pritožbeni razlogi niso podani, v postopku na prvi stopnji pa tudi ni bilo uveljavljanih in uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev, je višje sodišče pritožbo predlagateljev zoper odločitev o glavni stvari kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP, potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Delno je utemeljena pritožba predlagateljev zoper stroškovno odločitev. Pravilno je prvo sodišče sklenilo, da sta predlagatelja dolžna povrniti drugemu nasprotnemu udeležencu stroške postopka. Predlagatelja glede udeležencev postopka na napotitveni sklep nista vezana in glede na to, da sta predlagatelja predlog zoper drugega nasprotnega udeleženca umaknila, nasprotni udeleženec ni dolžan trpeti svojih stroškov. Ker je prvo sodišče zmotno odmerilo vrednost odvetniške storitve, je pritožbeno sodišče stroške odmerilo na znesek 597,00 EUR, in sicer nagrada za postopek po tar. št. 3100 206,70 EUR, le ena nagrada za narok (ne glede na število opravljenih narokov) po tar. št. 2102 190,80 EUR, pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002 20,00 EUR, potni stroški po tar. št. 6003 80,00 EUR in 20% DDV po tar. št. 6007 99,5 EUR. Po pravilni stroškovni odmeri je predlagatelj dolžan povrniti drugemu udeležencu stroške postopka v znesku 597,00 EUR.

O pritožbi prve nasprotne udeleženke: Na podlagi 139. člena ZNP skupne stroške postopka trpijo udeleženci praviloma v sorazmerju z dolžino svojih meja, sodišče pa lahko odloči o stroških postopka tudi drugače, če to narekujejo nesorazmerni stroški pri določanju posameznih delov meje, krivda posameznega udeleženca za nastanek spora o meji ali drugi tehtni razlogi. Po mnenju pritožbenega sodišča v konkretnem primeru drugi tehtni razlogi narekujejo, da predlagatelja nosita skupne stroške postopka, saj je bila meja določena tako, kot jo je že določilo geodetsko podjetje G. na mejni obravnavi dne 16. 8. 2012 in kot jo je sodišče v tem nepravdnem postopku določilo, prva nasprotna udeleženka, kot to utemeljeno navaja pritožba, pa se je ves čas branila in se strinjala z mejo, ki je bila prikazana po zemljiškem katastru ter označena na mejni obravnavi s strani navedenega geodetskega podjetja. Zato je bilo potrebno izpodbijano odločitev spremeniti tako, kot je razvidno iz izreka sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).