Jedro

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da so bili celotni stroški gradnje znani že v letu 1975, zaradi česar bi lahko tožnika že v tem letu terjala od tožene stranke, da jima povrne denarno vrednost večjih vlaganj. Nadalje sta sodišči ugotovili, da se toženca na način, ki ga določa zakon (pismena pripoznava zastarane obveznosti, zastava ali kakšno drugo zavarovanje - 7. člen ZZT in sedaj 366. člen ZOR), zastaranju nista odpovedala. Po ugotovitvah nižjih sodišč toženca dolga tudi nista pripoznala, zaradi česar nikoli ni prišlo do pretrganja zastaranja (31. člen ZZT in 387. člen ZOR). Dejstvi, da sta tožnica in toženka sestri in da sta pravdni stranki nekaj časa živeli v isti hiši, tudi nista imeli za posledico zadržanje zastaranja (381. člen ZOR). Ob upoštevanju vsega povedanega in seveda dejstva, da je tožeča stranka tožbo za plačilo vtoževanega zneska vložila šele 5. 9. 1988, pa tudi po presoji revizijskega sodišča ne more biti prav nobenega dvoma, da je pravica tožeče stranke zahtevati izpolnitev obveznosti zaradi zastaranja prenehala. Za terjatev, katere izpolnitev sta imela tožnika pravico terjati že v letu 1975, je do vložitve tožbe (5. 9. 1988 ) najdaljši splošni zastaralni rok desetih let (14. člen ZZT) že zdavnaj potekel.

Izrek

Revizija proti sodbi se zavrne kot neutemeljena.

Revizija proti sklepu se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke s katerim je zahtevala, da ji mora tožena stranka nerazdelno plačati 2.129.050,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 1992 dalje do plačila. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 79.205,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

S posebnim sklepom je prvostopno sodišče odločilo, da se razveljavi sklep o začasni odredbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani opr. št. II P 248/88 z dne 12. 5. 1988, s katerim je sodišče toženi stranki Z. K. do pravnomočne rešitve pravdne zadeve prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnin vpisanih pri vl. št. . k. o... Tudi pritožbo, ki jo je tožeča stranka vložila proti temu sklepu, je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočnima sodbi in sklepu drugostopnega sodišča je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo.

V reviziji proti sodbi zatrjuje, da uveljavlja vse revizijske razloge. Sodišče druge stopnje bi moralo utemeljeni pritožbi ugoditi. Ker ni ravnalo tako, je tako kot tudi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa je imelo za posledico tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. V obravnavanem primeru je bil med pravdnima strankama (te so ožji sorodniki) sklenjen poseben sporazum, da se bodo vsa vlaganja poračunala kasneje in sicer v času razdružitve. Pred razdružitvijo solastnine ni bilo potrebno delati nobenih obračunov. V času, ko so pravdne stranke živele skupaj v isti hiši, zastaranje ni moglo začeti teči. Vse do trenutka, dokler se ni ugotovila višina razlike med dejanskimi vlaganji in formalnim lastninskim deležem, terjatev sploh ni obstajala. Določbe zakona o zastaranju terjatev in zakona o obligacijskih razmerjih, ki se nanašajo na zastaranje terjatev, v obravnavani zadevi zato sploh niso uporabne. Vsekakor pa je terjatev tožeče stranke nastala šele tedaj, ko je izvedenec ugotovil njeno višino. Vrednostna razlika obstaja in znaša 17,2 %. Že zato bi moralo biti tožbenemu zahtevku ugodeno.

Končno bi morali obe sodišči tudi upoštevati, da ima tožnik F. M. še vedno stvarnopravni zahtevek, ki ne zastara. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V reviziji proti drugostopnemu sklepu pa je tožeča stranka uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Še vedno obstaja nevarnost, da bo tožena stranka nepremičnine odtujila ali obremenila. V določbah zakona o izvršilnem postopku (24. poglavje) so začasne odredbe predvidene ravno za tak primer kot je obravnavani in imajo namen zavarovanja terjatev. Izdaja začasnih odredb časovno ni omejena. Izdati jih je mogoče vse dotlej, dokler ni opravljena izvršba. Kdaj začasne odredbe prenehajo, je določeno v 1. odstavku 273. člena ZIP. V konkretni zadevi pravdni postopek še ni končan, saj mora o vloženi reviziji odločiti še vrhovno sodišče. Do odločitve vrhovnega sodišča bi morala zato izdana začasna odredba ostati v veljavi. Reviziji naj se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Reviziji proti sodbi in sklepu sta bili vročeni nasprotni stranki, ki na reviziji ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP). O reviziji, ki je bila vložena proti pravnomočni sodbi, se Državno tožilstvo Republike Slovenije ni izjavilo, glede revizije, ki je bila vložena proti pravnomočenemu sklepu pa je bilo mnenja, da je revizija nedovoljena in neutemeljena.

Revizija proti pravnomočni drugostopni sodbi ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ob obravnavanju zadeve ni ugotovilo, da bi med postopkom prišlo do bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Vse druge bistvene kršitve določb ZPP revizijsko sodišče obravnava le, če jih vlagatelj revizije izrečno ali vsebinsko navaja v razlogih revizije (386. člen ZPP). Tožeča stranka tega ni storila.

Revizijsko trditev, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo (določbe zakona o zastaranju terjatev, Ur. l. FLRJ 40/53 in 57/54 - ZZT in zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR - v delu, ki se nanaša na zastaranje terjatev - 360. in nasl. členi ZOR) pa gradi tožeča stranka na dejstvu, da naj bi med pravdnima strankama obstajal "dogovor o tem, da bosta tožnika terjala povračilo svojih vlaganj šele po končanem razdružitvenem postopku". To dejstvo pa v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni bilo ugotovljeno. Iz razlogov sodišča prve stopnje, s katerimi se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče, izhaja ravno nasprotno in sicer, da takega dogovora med pravdnima strankama ni nikoli bilo (2. odstavek na 4. strani razlogov sodbe sodišča prve stopnje). Dejanske ugotovitve o neobstoju dogovora tožeča stranka z revizijo ne more izpodbiti, revizijsko sodišče pa je na to dejansko ugotovitev vezano (3. odstavek 385. člena ZPP).

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da so bili celotni stroški gradnje znani že v letu 1975, zaradi česar bi lahko tožnika že v tem letu terjala od tožene stranke, da jima povrne denarno vrednost večjih vlaganj. Nadalje sta sodišči ugotovili, da se toženca na način, ki ga določa zakon (pismena pripoznava zastarane obveznosti, zastava ali kakšno drugo zavarovanje - 7. člen ZZT in sedaj 366. člen ZOR), zastaranju nista odpovedala. Po ugotovitvah nižjih sodišč toženca dolga tudi nista pripoznala, zaradi česar nikoli ni prišlo do pretrganja zastaranja (31. člen ZZT in 387. člen ZOR). Dejstvi, da sta tožnica in toženka sestri in da sta pravdni stranki nekaj časa živeli v isti hiši, tudi nista imeli za posledico zadržanje zastaranja (381. člen ZOR). Ob upoštevanju vsega povedanega in seveda dejstva, da je tožeča stranka tožbo za plačilo vtoževanega zneska vložila šele 5. 9. 1988, pa tudi po presoji revizijskega sodišča ne more biti prav nobenega dvoma, da je pravica tožeče stranke zahtevati izpolnitev obveznosti zaradi zastaranja prenehala. Za terjatev, katere izpolnitev sta imela tožnika pravico terjati že v letu 1975, je do vložitve tožbe (5. 9. 1988 ) najdaljši splošni zastaralni rok desetih let (14. člen ZZT) že zdavnaj potekel. Revizijska trditev, da naj bi imel F. M. proti toženima strankama zaradi večjih vlaganj v nepremičnino še vedno tudi stvarnopravni zahtevek, ki ne zastara, pa ni točna in je celo protispisna. S sodbo opr. št. II P 513/90 z dne 5. 3. 1992 je bil namreč stvarnopravni zahtevek tožnika F. M. zavrnjen (1. točke izreka sodbe), pritožba proti temu delu sodbe pa ni bila vložena, zaradi česar je navedena sodba sodišča prve stopnje v tem delu izreka postala pravnomočna.

Po povedanem se je pokazalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je revizijsko sodišče revizijo proti drugostopni sodbi kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Revizija proti sklepu pa ni dovoljena.

Postopek za izdajo (in prenehanje) začasnih odredb je urejen v zakonu o izvršilnem postopku - ZIP. Ta zakon pa ima v 9. členu splošno določbo o nedovoljenosti revizije, ki velja ne glede na to, v katerem postopku se odloča o izdaji (ali prenehanju) začasnih odredb. Ker revizija proti drugostopnemu pravnomočnemu sklepu ni dovoljena, jo je revizijsko sodišče zavrglo (392. člen v zvezi s 400. členom ZPP).