Jedro

Toženi stranki je bilo izčrpno pojasnjeno, da mora biti izrek odločbe ustrezno pomensko oblikovan glede na določbe prvega in drugega odstavka 75. člena ZTuj-2, ki določajo pravice tujca, ki mu je dovoljeno zadrževanje, kajti le jasen in določen izrek, ki je oblikovan v skladu z določbami 213. člena (ZUP), se lahko izvrši. Kljub jasnim navodilom izrek izpodbijane odločbe še vedno ni oblikovan ustrezno, pomanjkljiva pa je tudi obrazložitev odločbe, saj ne vsebuje navedbe pravne podlage, na podlagi katere je organ določil izvajanje pravice do nujnega zdravstvenega varstva na urgenci in v Centru za tujce, niti ni navedena pravna podlaga na podlagi katere je odločil, da se pravica do osnovne oskrbe in pravica zdravstvenega varstva uresničujeta preko Centra za tujce Postojna. Še vedno ostaja neopredeljeno tudi, na kakšen način gredo tožniku sredstva do denarne pomoči in pravice do osnovne oskrbe ob upoštevanju dejstva, da mu je z odločbo določen kraj bivanja na naslovu društva A.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Generalne policijske uprave, Uprave uniformirane policije, Centra za tujce Postojna št. 2253-15/2011/38 (216-07) z dne 8. 6. 2012, odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo na podlagi 73. in 86. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2) spremenil odločbo o dovolitvi zadrževanja št. 2253-15/2012/24 (216/07) z dne 11. 1. 2012 v 3. točki izreka, tako da se glasi: „Pravico zdravstvenega varstva in osnovne oskrbe v času zadrževanja v Republiki Sloveniji od 13. 1. 2012 do 12. 6. 2012 lahko B.B. uresničuje preko Centra za tujce Postojna.“ Višina osnovne oskrbe znaša 260,00 EUR mesečno. Sredstva zagotovi Center za tujce do 10. dne v mesecu za tekoči mesec. Pravico do nujnega zdravstvenega varstva uresničuje na urgenci, Centru za tujce, kjer se tudi dogovarja za specialistične preglede. V 2. točki izreka je še določeno, da z izdajo te odločbe niso nastali posebni stroški. V obrazložitvi organ navaja, da je Upravno sodišče s sodbo št. I U 602/2012 z dne 9. 5. 2012 ugotovilo, da je tožnik prezrl, da se določilo petega odstavka 76. člena ZTuj-2 nanaša zgolj na tujce, ki jim je izrečena omejitev gibanja na podlagi prvega odstavka 76. člena ZTuj-2, medtem ko takšen ukrep tožniku za obdobje od 13. 1. 2012 do 12. 6. 2012 ni bil izrečen, temveč mu je bilo dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji na podlagi 3. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2. Obseg pravic tujcem, ki jim je dovoljeno zadrževanje je opredeljen v 75. členu ZTuj-2. Tako ima na podlagi določbe prvega odstavka 75. člena ZTuj-2 tujec, kateremu je dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji, zgolj pravico do nujnega zdravstvenega varstva v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje ter do osnovne oskrbe, kot je opredeljena z določilom drugega odstavka 75. člena ZTuj-2. Po tej določbi je pravica do osnovne oskrbe pravica do izplačila denarne pomoči v višini in na način, kot ga za izplačilo denarne socialne pomoči določa zakon, ki ureja socialno varstvene prejemke, sredstva za izplačilo denarne pomoči pa zagotavlja Center za tujce. V nadaljevanju organ citira 13. alinejo prvega odstavka 7. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ). Zakon o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (ZDIU12) v prvem odstavku 4. člena določa, da ne glede na prvi odstavek 8. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre), znaša od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 osnovni znesek minimalnega dohodka 260,00 EUR. Upravni organ je na podlagi navedenih določb odločil kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Tožnik je vložil pritožbo, s katero je izpodbijal prvostopenjsko odločbo iz razloga, ker ne določa kritja stroškov osnovne oskrbe društvu A. tudi nad 260,00 EUR s strani Centra za tujce. Oskrba tujca namreč ne poteka v Centru za tujce Postojna, ampak v stanovanjski skupnosti društva A. – ti stroški pa po odobrenih cenikih znašajo 718,41 EUR na mesec. Drugostopni organ je pritožbo zavrnil. V obrazložitvi pojasnjuje, zakaj v konkretnem primeru ni več mogoče uporabiti petega odstavka 76. člena ZTuj-2. Sedaj je tujec v položaju, ko se zanj uporabljajo določbe 75. člena, ki urejajo pravice tujca, ki mu je dovoljeno zadrževanje. Nastanitev v drugi instituciji na stroške Centra pa je možna le v času, ko je tujec podvržen omejitvi gibanja in ne ko je „fizično“ nastanjen v Centru. Organ meni, da tožnik napačno interpretira določilo odločbe prve stopnje, da se tožniku za čas zadrževanja določi kraj bivanja na naslovu bivanjske enote društva A., kot odobritev institucionalnega varstva. S to določbo je organ prve stopnje ravnal zgolj v skladu z dikcijo četrtega odstavka 73. člena ZTuj-2, ki določa, da policija z odločbo, s katero se dovoli tujcu zadrževanje v Republiki Sloveniji, lahko določi kraj bivanja na določenem mestu. Navedba kraja še ne pomeni, da mora Center za tujce kriti vse stroške bivanja tujca na določenem naslovu. Tujec ima v skladu z drugim odstavkom 75. člena ZTuj-2 pravico do osnovne oskrbe, ki se uresničuje preko Centra za tujce.

Tožnik s tožbo ne izpodbija odločitve, da Center za tujce krije stroške osnovne oskrbe v višini 260,00 EUR, pač pa izpodbija zanikanje kritja višjih stroškov osnovne oskrbe (nad 260,00 EUR), ki dejansko ne poteka v Centru za tujce Postojna, ampak v stanovanjski skupnosti društva A. Tožnik je bil z odločbo tožene stranke nastanjen v stanovanjski skupnosti, kjer dobiva ne le osnovno oskrbo (hrano in nastanitev), ampak tudi ustrezno socialno zdravstveno podporo in pomoč, katere potreba je bila ugotovljena na podlagi strokovnih medicinskih mnenj. V nadaljevanju se tožnik sklicuje na pravno argumentacijo, ki jo je podal v dosedanjem postopku, zlasti v tožbi in v reviziji zoper sodbo opr. št. I U 602/2012. Tako meni, da je organ napačno uporabil določbe prvega in petega odstavka 76. člena ZTuj-2. Iz dikcije petega odstavka 76. člena ZTuj-2 izhaja, da mora država preko Centra za tujce kriti tudi stroške alternativnih rešitev obravnavanja v socialnovarstvenih zavodih. V konkretnem primeru gre za socialnovarstveni program, ki ima strokovno verifikacijo javnega socialnovarstvenega programa, ki ga je izdala Socialna zbornica Slovenije, št. 2170-08/VE-22 z dne 30. 5. 2008, z veljavnostjo petih let. Tožnik v nadaljevanju poudarja, da pri dovolitvi zadrževanja po 73. členu, pri kateri je hkrati po četrtem odstavku 73. člena ZTuj-2 tujcu določen kraj bivanja, gre dejansko za omejitev gibanja. Torej gre za enak pravni položaj kot pri omejitvi gibanja po 76. členu ZTuj-2. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Pri tem ponovno citira 75. in 76. člen ZTuj-2 in ponavlja že navedeno v drugostopenjski odločbi.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da je tožniku dovoljeno zadrževanje v RS na podlagi 3. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2. Sporno tudi ni dejstvo, da gre tožniku po določbi 75. člena ZTuj-2 pravica do nujnega zdravstvenega varstva v skladu z ZZVZZ in pravica do osnovne oskrbe, kot je opredeljena z določilom 2. odstavka 75. člena ZTuj-2 Sporno pa tudi ni, da je bil tožniku z odločbo št. 2253-15/2012/24 (216-07) z dne 11. 1. 2012 za čas zadrževanja v RS (od 13. 1. 2012 do 12. 6. 2012) določen kraj bivanja na naslovu društva A. Sporna za tožnika ostaja višina zneska osnovne oskrbe, ki jo je dolžan kriti Center za tujce (v nadaljevanju: Center) ter kraj uresničevanja osnovne oskrbe in nujne zdravstvene oskrbe.

Glede spornih vprašanj sodišče najprej poudarja, da je že v sodbi opr. št. I U 602/2012 z dne 9. 5. 2012, v posledico katere je bila izdana izpodbijana odločba, toženi stranki izčrpno pojasnilo kakšen mora biti izrek upravne odločbe in poudarilo, da mora biti izrek odločbe ustrezno pomensko oblikovan glede na določbe prvega in drugega odstavka 75. člena ZTuj-2, ki določajo pravice tujca, ki mu je dovoljeno zadrževanje, kajti le jasen in določen izrek, ki je oblikovan v skladu z določbami 213. člena Zakona o splošnemu upravnem postopku (ZUP), se lahko izvrši. ZTuj-2 v prvem odstavku 75. člena določa, da ima tujec, kateremu je dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji, pravico do nujnega zdravstvenega varstva v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje, osnovne oskrbe, šoloobvezni mladoletni tujci pa tudi pravico do osnovnega šolstva. V drugem odstavku tega člena je konkretizirano kaj obsega pravica do osnovne oskrbe, in sicer je to pravica do izplačila denarne pomoči v višini in na način, kot ga za izplačilo denarne socialne pomoči določa zakon, ki ureja socialno varstvene prejemke, pri čemer sredstva za izplačilo denarne pomoči zagotavlja Center.

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi določila, da uresničuje tožnik pravico do zdravstvenega varstva in osnovne oskrbe v času dovolitve zadrževanja (od 13. 1. 2012 do 12. 6. 2012) preko Centra za tujce Postojna, višino osnovne oskrbe je določila na 260,00 EUR mesečno in še določila, da uresničuje tožnik pravico do nujnega zdravstvenega varstva na urgenci in v Centru za tujce (kjer se dogovarja tudi za specialistične preglede). Kljub jasnim navodilom v sodbi opr. št. I U 602/2012 z dne 9. 5. 2012 sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da izrek izpodbijane odločbe še vedno ni oblikovan ustrezno glede na zgoraj navedene zakonske določbe, pomanjkljiva pa je tudi obrazložitev odločbe, saj ne vsebuje navedbe pravne podlage, na podlagi katere je organ določil izvajanje pravice do nujnega zdravstvenega varstva na urgenci in v Centru za tujce, niti ni navedena pravna podlaga na podlagi katere je odločil, da se pravica do osnovne oskrbe in pravica zdravstvenega varstva uresničujeta preko Centra za tujce Postojna. Členi 73., 75. in 86. ZTuj-2, 13. alineje prvega odstavka 7. člena ZZVZZ ter prvega odstavka 4.člena ZDIU12, ki jih je organ navedel v izpodbijani odločbi, tega namreč ne določajo. Še vedno ostaja neopredeljeno tudi, na kakšen način gredo tožniku sredstva do denarne pomoči in pravice do osnovne oskrbe ob upoštevanju dejstva, da je tožniku z odločbo št. 2253-15/2012/24 (216-07) z dne 11. 1. 2012 določen kraj bivanja na naslovu društva A. Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1 in na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral prvostopni organ izdati odločbo v skladu z določbami 213. in 214. člena ZUP.