Jedro

Tožniku v pravdni zadevi zaradi motenja posesti ni bila kršena ustavna pravica do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja pri odločanju okrajnega sodišča, saj je od vložitve tožbe do izdaje sklepa preteklo 3 mesece.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika, ki jo je ta vložil zoper toženo stranko zaradi kršitve ustavne pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave Republike Slovenije.

Sodišče v izpodbijani sodbi navaja, da se tožnik v tožbi sklicuje na pravdo zaradi motenja posesti tožeče stranke A.A. zoper toženo stranko B.B. (sedanjega tožnika). Tožnik meni, da je tožena stranka v navedenem sporu razsodila v korist A.A., ki ima v nezakoniti posesti del dvorišča, na katerem je parkiral svoj osebni avtomobil. Ker je sodišče v navedeni zadevi zaradi motenja posesti razsodilo v prid A.A., je tožnika s tem prikrajšalo z Ustavo Republike Slovenije zagotovljeno pravico do sodnega varstva in jo nudilo nezakoniti posestnici, ki v tem primeru do sodnega varstva ni upravičena. Zoper odločitev tožene stranke se je pritožil na Višje sodišče v Kopru. Vse skupaj je zavlačevanje postopka, nič se ne ukrene, da bi se preprečila kršitev ustavne pravice do zasebne lastnine. Sodišče je zavestno kršilo ustavne pravice in zavlačuje postopek, zaradi česar je tožniku povzročilo škodo in zahteva odškodnino v višini 18.000.000 SIT.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja , da je iz spisa Okrajnega sodišča v Kopru razvidno, da je bila tožba vložena dne 21.8.2002, ki jo je tožnik (v motenjskem sporu tožena stranka) prejel dne 27.8.2002. Po prejemu odgovora dne 2.9.2002 pa je tožena stranka s sklepom z dne 10.9.2002, tožnika pozvala, da svojo vlogo oziroma odgovor na tožbo dopolni s tem, da opredeli kateri del njegove vloge predstavlja odgovor na tožbo, če sam vlaga tožbo pa naj določno opredeli tožbeni zahtevek. Če pa vlaga predlog za izvršbo naj navede upnika in dolžnika, izvršilni naslov, dolžnikovo obveznost, sredstvo in predmet izvršbe. V skladu z navedenim je 25.9.2002 tožnik vlogo dopolnil. Dne 22.10.2002 je bila opravljena glavna obravnava, sklep pa je bil izdan 21.11.2002. Dne 26.11.2002 se je tožnik pritožil zoper navedeni sklep, ki je bil dne 21.1.2003 odstopljen v pristojno reševanje Višjemu sodišču v Kopru. Glede na te navedbe, ki izhajajo iz popisa spisa, iz katerih izhaja, da je od vložitve tožbe do izdaje sklepa preteklo točno tri mesece, in ob upoštevanju obsežnosti in zapletenosti zadeve, sodišče ocenjuje, da tožniku ni bila kršena ustavna pravica do sodnega varstva zaradi nepotrebnega odlašanja odločanja sodišča. V zvezi z v dopolnitvi odgovora na tožbo vloženih predlogov za izvršbo pa je tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnila, da je po preverjanju v vpisnikih bilo ugotovljeno, da tožnik ne razpolaga z izvršilnim naslovom v nobeni od zadev, ki jih navaja v dopolnitvi odgovora na tožbo, zato je bil celoten odgovor na popravni sklep Okrajnega sodišča v Kopru štet kot odgovor na tožbo in skupaj s spisom odstopljen v reševanje v zvezi s pritožbo zoper sklep na Višje sodišče v Kopru. Vse ostale navedbe v zvezi z odločitvijo sodišča v zadevi ... pa so takšne narave, da jih je tožnik lahko uveljavljal v pritožbi zoper sklep Okrajnega sodišča v Kopru z dne 24.10.2002. Tožnik vlaga zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožbo iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je svojo vlogo v navedeni zadevi, oziroma odgovor na tožbo dopolnil, k temu pa je dodal tudi predlog za izvršbo na nepremičninah, ga ustrezno obrazložil in opremil z vsemi potrebnimi dokazi. Sodišče prve stopnje je obravnavalo samo njegov odgovor na tožbo in nič več, podan pa je bil tudi predlog za parcelacijo, pa ni bil obravnavan, čeprav bi moral biti in v zvezi z njim ni odločeno. Okrajno sodišče bi moralo njegov odgovor na tožbo v celoti obravnavati pa ga ni, kar je nedopustno in pristransko. Torej je s tem nedvomno kršilo ustavno pravico do sodnega varstva po 23. členu Ustave. Logična posledica je tudi ta, da je istočasno kršilo tudi ustavno pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave, do katere ima vso pravico. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prva stopnje, da ne razpolaga z izvršilnim naslovom v nobeni od zadev, ki jih navaja v predlogu za izvršbo. Prvostopnemu sodišču je bila dostavljena sodba, ki je v tem primeru sodna odločba, ki je izvršilni naslov ter odločba stanovanjskega podjetja Občine K., ki ima tudi moč izvršilnega naslova. Zahteva povrnitev sodnih taks, ki jih je plačal za tožbo, za sodbo sodišča prve stopnje in za pritožbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka, Okrajno sodišče v Kopru, v pravdi zaradi motenja posesti, ni kršilo tožnikove ustavne pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Ustava v 1. odstavku 23. člena določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodišče prve stopnje je po pregledu pravdnega spisa ugotovilo, da je v navedeni zadevi zaradi motenja posesti od vložitve tožbe do izdaje sklepa tožene stranke preteklo tri mesece. Iz navedenih podatkov sodnega spisa, ki jim tožnik ne oporeka, tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da tožniku ni bila kršena ustavna pravica do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja pri odločanju Okrajnega sodišča v Kopru.

Pritožbeni ugovori se nanašajo na tožnikovo nestrinjanje z odločitvijo Okrajnega sodišča v Kopru v zadevi ... Če se tožnik ne strinja oziroma ne soglaša z odločitvijo sodišča, to še ne pomeni, da mu je zaradi tega kršena ustavna pravica do sodnega varstva. Iz pritožbenih ugovorov izhaja, da tožnik osporava lastninsko pravico na zemljišču, ki naj bi bilo po njegovem mnenju nezakonito v lasti in posesti sosede A.A. Vendar pa ima za uveljavitev takega ugovora, oziroma za ugotovitev, da naj bi bil on lastnik spornega zemljišča, na razpolago drugo pravno sredstvo, tožbo pri sodišču splošne pristojnosti. Ne more pa takega ugovora z uspehom uveljavljati v upravnem sporu z vložitvijo tožbe zaradi kršitve ustavne pravice do sodnega varstva.

Ker uveljavljani pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni podan, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

O tožnikovi zahtevi za povrnitev že plačanih sodnih taks vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče ni pristojno odločati, ampak je zato pristojno upravno sodišče kot sodišče prve stopnje.