Jedro

Odločitev o pravici do koriščenja sredstev do določene višine za odobreni projekt (nepovratnih sredstev iz naslova ukrepov LEADER v okviru programa razvoja podeželja 2007-2013, ki se sofinancirajo iz evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja) je odločitev o pravnem temelju zahtevka za izplačilo, torej odločitev o obstoju same pravice, ki pri vlagatelju ustvari upravičeno pričakovanje, da mu bo za naložbo v odobreni predmet podpore povrnjen vsaj del z izvedbo nastalih upravičenih stroškov. Ugotovitev o obstoju pravice na drugi strani utemeljuje dolžnost toženke, da sredstva izplača, če vlagatelj glede nastalih in uveljavljanih stroškov izpolni predpisane zahteve. Dejansko izplačani znesek sredstev pa je odvisen od rezultatov pregleda kasneje vloženega zahtevka za plačilo, med drugim od resničnosti navedenih izdatkov, nastalih z izvedbo odobrenega projekta, in preverjanja oziroma primerjave izvedenega projekta s tistim, za katerega je bil predložen in odobren zahtevek za podporo.

Odločanje o zahtevku za izplačilo že odobrenih sredstev ne vključuje preverjanje pogojev, ki se nanašajo na sprejemljivost projekta in so bili že predmet odločanja z odločbo o pravici do sredstev. Takšno odločanje bi bilo v nasprotju z institutom pravnomočnosti.

Če je toženka menila, da predloženi projekt, ki ga je potrdila z odločbo o pravici do sredstev, ne izpolnjuje vseh pogojev, bi morala najprej spremeniti pravnomočno odločbo po za to predvidenem postopku (drugi odstavek 42. člena ZKme-1), ne pa prek zavrnitve zahteve za izplačilo. Šele če bi spremenila omenjeno odločbo, tako da ne bi potrdila projekta, bi zaradi odpadle pravne podlage smela zavrniti izplačilo zahtevanih sredstev.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, III U 154/2015-10 z dne 25. 8. 2017, spremeni tako, da se glasi: „I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33151-1/2008/495 z dne 26. 5. 2015, se odpravi in in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka mora ob izdaji nove odločbe upoštevati stališča sodišča, ki se nanašajo na uporabo materialnega prava in izhajajo iz obrazložitve te sodbe. “

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 826,80 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33151-1/2008/495 z dne 26. 5. 2015. Z njo je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za izplačilo sredstev za projekt "K." (v nadaljevanju K.) v višini 38.102,12 EUR, ki je bil tožniku odobren z odločbo o pravici do sredstev št. 33151-1/2008/295 z dne 30. 7. 2012. V obrazložitvi sodbe sodišče ugotavlja, da se vsebina projekta K., za katerega je bilo odobreno sofinanciranje v okviru 4. osi, to je po pristopu LEADER, ujema tudi z ukrepom 323 (ohranjanje in izboljševanje dediščine podeželja), ki sodi med ukrepe 3. osi. Zato bi moral projekt v skladu s 4. točko 99. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 izpolnjevati tudi pogoje, določene za ukrep 323. Ker lokacija naložbe ni ustrezna (park se nahaja v naselju s statusom mesta), tožnik pa na podlagi odločbe o odobritvi sredstev z dne 30. 7. 2012 ni pridobil nobene materialne pravice, je bil zahtevek za plačilo sredstev utemeljeno zavrnjen.

2. Tožnik (v nadaljevanju revident) je zoper pravnomočno sodbo vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Izpodbijani sodbi očita pomanjkljivo obrazložitev, kršitev načela _ne bis in idem_ in nepravilnost stališča o obveznem izpolnjevanju pogojev, določenih ne le za ukrepe 4. osi, ampak tudi za ukrep 323 iz 3. osi. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi, odpravi izpodbijano odločbo ter ugodi njegovemu zahtevku za izplačilo sredstev v višini 38.102,12 EUR. Podrejeno predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi, odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne v nov postopek toženi stranki, še podrejeno pa, da po razveljavitvi izpodbijane sodbe zadevo vrne v novo sojenje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

3. Toženka na revizijo ni odgovorila.

**K I. točki izreka** **O dovoljenosti revizije**

4. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1,1 saj gre za zadevo, v kateri je pravica stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost dokončnega upravnega akta (zavrnjenega zneska za izplačilo) pa presega 20.000,00 EUR.

**Vsebinska presoja revizije**

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na prvi stopnji (prvi odstavek 83. člena ZUS-1). Po prvem odstavku 85.člena ZUS-1 se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

_**Dejansko stanje**_

7. Iz dejanskega stanja zadeve izhaja, da je revident kandidiral za pridobitev nepovratnih sredstev iz naslova ukrepov LEADER v okviru programa razvoja podeželja 2007-2013, ki se sofinancirajo iz evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP). Z odločbo z dne 30. 7. 2012 (v nadaljevanju tudi: odločba o pravici do sredstev ali odločba o odobritvi sredstev) je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje potrdilo revidentove projekte, opredeljene v prvem načrtu izvedbenih projektov za leto 2012 (v nadaljevanju NIP), med njimi projekt K., ki se, kot je navedeno v izreku odločbe, lahko izvaja preko 323.2 Odločilo je, da je tožnik za projekte iz potrjenega NIP iz naslova ukrepov LEADER upravičen do koriščenja zneska do skupne višine 234.640,26 EUR, v tem okviru za projekt K. do zneska 38.102,12 EUR, zanj pa mora do 31. 12. 2012 posredovati zahtevek za izplačilo. Po vložitvi tega zahtevka je toženka v okviru administrativnega pregleda preverila, ali projekt izpolnjuje pogoje za pridobitev sredstev iz ukrepa 323. Ker je ugotovila, da ima naselje Ilirska Bistrica po sklepu Državnega zbora (Ur. l. RS, št. 22/2000) status mesta, je zahtevek zaradi neizpolnjevanja pogoja za ukrep 323 iz 2. točke prvega odstavka 89. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (v nadaljevanju Uredba PRP) zavrnila.

8. Izpodbijana sodba temelji na stališču sodne prakse (ta v sodbi ni navedena) v primerljivih zadevah, da mora projekt ves čas postopka – tako ob oddaji vloge, ki je podlaga za izdajo odločbe o pravici do sredstev, kot ob vložitvi zahtevka za izplačilo sredstev oziroma izdaji odločbe o tem zahtevku – izpolnjevati vse predpisane pogoje. Zato pravnomočnost odločbe z dne 30. 7. 2012 o odobritvi sredstev ni ovira za ponovno preverjanje, ali revidentov projekt izpolnjuje vse pogoje za sofinanciranje, pri čemer se sodišče sklicuje na prvi in tretji odstavek 24. člena Uredbe 65/2011/EU.3 Okoliščina, da je bil v odločbo o pravici do sredstev uvrščen projekt, ki zaradi lokacije ne bi smel biti (ker ni izpolnjeval vseh pogojev za ukrep 323) in ga je revident v dobri veri izvršil, daje revidentu ob izpolnjevanju ostalih pogojev le podlago za povračilo škode na drugem temelju. S tem je zavrnilo tožbeni očitek, da toženka s ponovno kontrolo pogojev, o katerih je bilo odločeno s pravnomočno odločbo z dne 30. 7. 2012, posega v tožnikove pridobljene pravice.

9. Revident temu nasprotuje z navedbo, da je odločba z dne 30. 7. 2012 postala materialno pravnomočna in učinkuje ne glede na to, ali je nepravilna oziroma nezakonita. Odločitev sodišča v nasprotju z Ustavo RS posega v načelo pravnomočnosti. Ob sklicevanju na 53. člen Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) poudarja, da se v prvi fazi (z odločbo o pravici do sredstev) preverja, ali projekt izpolnjuje vse pogoje iz materialnih predpisov, medtem ko se v drugi fazi presoja le skladnost dejansko nastalih stroškov s stroški, ki naj bi nastali na podlagi odločbe iz prve faze, ne pa ponovno, ali projekt izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do sredstev. Toženka je imela ob izdaji odločbe o odobritvi sredstev na voljo vse podatke (tudi izvedbeno lokacijo projekta), zato sama nosi posledice izdaje morebitne materialnopravne nepravilne odločbe.

10. Glede na navedene trditve se je Vrhovno sodišče moralo najprej opredeliti, ali je bila lokacija projekta materialnopravni pogoj za dodelitev pravice do sredstev (za odobritev koriščenja sredstev) in s tem predmet preverjanja v postopku, ki se je v obravnavanem primeru končal s pravnomočno odločbo o pravici do sredstev z dne 30. 7. 2012, ali pogoj za izplačilo sredstev in s tem predmet odločanja v postopku, ki se je končal z odločbo, izpodbijano v tem upravnem sporu. Od odgovora na to vprašanje je namreč odvisna presoja zatrjevane kršitve načela pravnomočnosti iz 158. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom.

_**Pogoji za sofinanciranje ukrepov podpore za razvoj podeželja po Uredbi 65/2011/EU, ZKme-1 in Uredbi PRP**_

11. V času odločanja toženke veljavna Uredba 65/2011/EU je urejala podrobna pravila za izvajanje kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi s sofinanciranimi ukrepi podpore za razvoj podeželja, uvedenih na podlagi Uredbe 1698/2005/ES.4 V drugem odstavku 24. člena je določila, da administrativni pregledi zahtevkov za podporo vključujejo zlasti preverjanje: a) ali dejavnost, za katero se zahteva podpora, izpolnjuje pogoje; b) izpolnjevanje izbirnih meril iz programa razvoja podeželja; c) skladnost dejavnosti, za katero se zahteva podpora, z veljavnimi nacionalnimi pravili in pravili unije, zlasti in po potrebi o javnih naročilih, državni pomoči in drugih primernih obveznih standardih, določeni z nacionalno zakonodajo ali v programu razvoja podeželja; d) smiselnost načrtovanih stroškov, ki se oceni na podlagi ustreznega ocenjevalnega sistema, kot so referenčni stroški, primerjava različnih ponudb ali ocenjevalni odbor; e) zanesljivost vlagatelja, ob upoštevanju vseh prejšnjih sofinanciranih dejavnosti od leta 2000. V skladu s tretjim odstavkom istega člena administrativni pregledi zahtevkov za plačilo vključujejo zlasti, in če je to ustrezno glede na obravnavani zahtevek, preverjanje: a) zagotavljanja sofinanciranih proizvodov in storitev; b) resničnost navedenih izdatkov; c) zaključene dejavnosti v primerjavi z dejavnostjo, za katero je bil predložen in odobren zahtevek za podporo. Glede na 2. člen je zahtevek za podporo zahtevek za dodelitev podpore ali prijava v shemo iz Uredbe 1698/2005/ES, zahtevek za plačilo pa vloga, ki jo upravičenec predloži nacionalnim organom za plačilo.

12. Navedena uredba s tem, ko opredeljuje vsebino administrativnih pregledov zahtevka za podporo in vsebino pregledov zahtevka za plačilo, razmejuje tudi elemente, o katerih se odloča v povezavi s posameznim zahtevkom. Tako je npr. predmet pregledov zahtevkov za podporo preveritev, ali dejavnost, za katero se zahteva podpora, izpolnjuje pogoje in ali je dejavnost skladna z veljavnimi nacionalnimi pravili, predmet preveritve zahtev za plačilo pa okoliščine, ki se nanašajo na izdatke in skladnost izvedenega projekta z odobrenim. Ker določbe 24. člena Uredba 65/2011/EU temeljijo na navajanju medsebojno različnih elementov preverjanja, ne pa na njihovem izključevanju, je neutemeljeno stališče prvostopenjskega sodišča, da se pri izplačilu ponovno preverja pogoj za izbor projekta (lokacija projekta), ker da v tretjem odstavku 24. člena to ni izključeno.

13. Uredba 65/2011/EU v prvem odstavku 3. člena državam članicam nalaga, da zagotovijo ustrezne postopke za vložitev zahtevkov za podporo. Temu je sledil ZKme-1 in v 53. členu določil, da strankam, katerih vloge izpolnjujejo predpisane pogoje iz predpisov in javnega razpisa in so za ta namen zagotovljena sredstva, pristojni organ izda odločbo o pravici do sredstev. Navedeno v povezavi z vsebino 24. člena Uredbe 65/2011/EU glede pregledov zahtevkov za podporo pomeni, da se v postopku izdaje odločbe o pravici do sredstev preverja strankina upravičenost do nepovratnih javnih sredstev za izvedbo prijavljenega projekta, o čemer se odloči z odločbo. To pa zavezuje toženko, ki odloča o delitvi sredstev, da v ta namen preveri pogoje, ki jih za sofinanciranje projekta v okviru določenega ukrepa razvoja podeželja določajo predpisi in na ta način zagotovi uresničevanje ciljev sofinanciranja.

14. Izvajanje ukrepov 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije 2007-2013 (CCI 2007 SI 06 RPO 001), ki ga je potrdila Komisija EU z odločbo št. K(2007) 4136 z dne 12. 9. 2007, ureja Uredba PRP (prvi odstavek 1. člena te uredbe). Med drugim se z njo tudi za izvajanje Uredbe 1698/2005/ES določajo vrste ukrepov, upravičene naložbe, upravičeni in neupravičeni stroški ter pogoji za upravičenost (drugi odstavek istega člena). Iz te določbe izhaja, da uredba določa tako pogoje za upravičenost naložbe kot pogoje za upravičenost stroškov te naložbe.

15. Uredba PRP glede ukrepov 4. osi (LEADER) v 98. členu določa, da LAS uresničuje cilje lokalnih razvojnih strategij preko posameznih projektov, opredeljenih v NIP (prvi odstavek). Projekti, opredeljeni v NIP, morajo izpolnjevati pogoje iz tretjega odstavka istega člena. V primeru, če je v NIP vključen projekt, ki vsebuje predmet podpore iz ostalih ukrepov 1., 2. ali 3. osi iz PRP 2007-2013, pa mora biti tudi v skladu z Uredbo 1698/2005/ES5 in PRP 2007-2013 ter mora nosilec projekta ob oddaji NIP izpolnjevati pogoje, ki jih za posamezen ukrep določa v času oddaje NIP ta uredba in uredba, ki ureja plačila ukrepov 2. osi iz PRP 2007-2013, in upoštevati določbe te uredbe, ki se nanašajo na upravičene stroške in finančne določbe za posamezen ukrep (4. točka 99. člena Uredbe PRP). Pogoj za pridobitev sredstev za ohranjanje in izboljšanje dediščine podeželja (ukrep 323) je, da mora vlagatelj izpolnjevati tudi pogoj, da se lokacija naložbe nahaja zunaj naselij, ki imajo, v skladu s sklepom Državnega zbora in sklepom Vlade, status mesta (2. točka prvega odstavka 89. člena Uredbe PRP). Določeno je še, da so LAS upravičeni do črpanja sredstev za posamezen projekt po potrditvi projektov iz NIP, s strani MKGP (četrti odstavek 98. člena), o čemer se izda odločba (šesti odstavek istega člena).

16. V skladu s temi določbami se NIP po preveritvi pogojev, predpisanih tako za sam NIP, kot pogojev, določenih za projekte v okviru NIP, potrdi z odločbo. Izdana odločba o pravici do sredstev, konkretno revidentu izdana odločba z dne 30. 7. 2012, pomeni potrditev, da projekt (naložba) izpolnjuje zahtevane pogoje – ne le iz 4. osi, ampak tudi iz 3. osi za ukrep 323, med drugim glede ustrezne lokacije projekta. Ker ne gre za okoliščino, ki bi se nanašala na upravičene stroške zahteve za izplačilo, je izključeno ponovno preverjanje lokacije projekta v NIP pred izplačilom sredstev oziroma z odločbo o zavrnitvi zahtevka za izplačilo.

17. Iz navedenega pa izhaja tudi nepravilnost stališča izpodbijane sodbe, da z odločbo z dne 30. 7. 2012 ni bilo odločeno o nobeni revidentovi materialnopravno določeni pravici. Temu nasprotuje že samo poimenovanje odločbe (o pravici do sredstev) in okoliščina izdane upravne odločbe kot vrste upravnega akta, s katerim organ odloči o strankini pravici, obveznosti ali pravni koristi (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Odločitev o upravičenju do koriščenja sredstev do določene višine za odobreni projekt je namreč odločitev o pravnem temelju zahtevka za izplačilo, torej odločitev o obstoju same pravice, ki pri vlagatelju ustvari upravičeno pričakovanje, da mu bo za naložbo v odobreni predmet podpore povrnjen vsaj del z izvedbo nastalih upravičenih stroškov. Ugotovitev o obstoju pravice na drugi strani utemeljuje dolžnost toženke, da sredstva izplača, če vlagatelj glede nastalih in uveljavljanih stroškov izpolni predpisane zahteve. Dejansko izplačani znesek sredstev je torej odvisen od rezultatov pregleda kasneje vloženega zahtevka za plačilo, med drugim od resničnosti navedenih izdatkov, nastalih z izvedbo odobrenega projekta, in preverjanja oziroma primerjave izvedenega projekta s tistim, za katerega je bil predložen in odobren zahtevek za podporo.

18. Sklepanje o dopustnosti ponovnega preverjanja in s tem odločanja o pogojih, ki se nanašajo na sam projekt, kljub pravnomočni odločbi o pravici do sredstev ne izhaja niti iz 56. člena ZKme-1, ki ureja obravnavanje zahtevkov za izplačilo, o katerih se izda odločba, če zahtevku ni oziroma ni celoti ugodeno. Res je določeno, da organ z odločbo zavrne zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev (četrti odstavek 56. člena ZKme-1). Vendar glede na predhodno navedene razloge splošne zahteve, da mora zahtevek stranke izpolnjevati pogoje iz predpisov, ni mogoče razumeti, da vključuje preverjanje pogojev, ki se nanašajo na sprejemljivost projekta in so bili že predmet odločanja z odločbo o pravici do sredstev. Taka razlaga bi bila v nasprotju tudi z institutom pravnomočnosti, katerega pomen poudarja Ustava v omenjenem 158. členu. Ta v imenu pravne varnosti na eni strani izključuje nadaljnje razpravljanje o spornem razmerju (izključuje nadaljnja pravna sredstva), na drugi strani pa pomeni vezanost strank in državnih organov na vsebino odločbe.6 Zahteva po spregledu pravnomočnosti oziroma omejitvi načela _ne bis in idem_ sama po sebi ne izhaja niti iz določb prava EU. Tako je Sodišče Evropske unije (SEU) že navedlo, da kadar na določenem področju ni ureditve Unije, so pravila za izvajanje načela pravnomočnosti določena v nacionalnem pravnem redu držav članic na podlagi načela postopkovne avtonomije držav članic in ob upoštevanju načel enakovrednosti in učinkovitosti.7 Pravo unije nacionalnega sodišča ne obvezuje, da ne uporabi nacionalnih postopkovnih pravil, v skladu s katerimi postane sodna odločba pravnomočna, čeprav bi se s tem lahko odpravil nacionalni položaj, ki ni združljiv s tem pravom.8

19. Prav zaradi zagotavljanja spoštovanja instituta pravnomočnosti je v ZKme-1 predvideno še posebno izredno pravno sredstvo – poseben primer odprave odločbe prve stopnje v drugem odstavku 42. člena ZKme-1, ki se uporablja tudi za izvajanje ukrepov politike razvoja podeželja (49. člen istega zakona). Po navedeni določbi, veljavni v času izdaje odločbe o pravici do sredstev z dne 30. 7. 2012,9 je pristojni organ, kadar je na podlagi dokončnega poročila ali drugega končnega akta pristojnega nadzornega ali revizijskega organa ugotovil, da so bila sredstva dodeljena v nasprotju s predpisi Unije ali predpisi Unije niso bili v celoti pravilno uporabljeni, svojo odločbo v roku petih let od dokončnosti odločbe odpravil in jo nadomestil z novo odločbo oziroma svojo odločitev iz drugega odstavka 56. člena tega zakona v roku petih let od zadnjega izplačila sredstev odpravil in jo nadomestil z odločbo.10 _**Sklepno**_

20. Po obrazloženem izpodbijana sodba temelji na nepravilni uporabi določb glede pogojev za izplačilo in razlage četrtega odstavka 56. člena ZKme-1 in posledično kršitvi 158. člena Ustave. Če je toženka menila, da predloženi projekt K., ki ga je potrdila, ne izpolnjuje lokacijskega pogoja, bi morala najprej spremeniti pravnomočno odločbo z dne 30. 7. 2012 po za to predvidenem postopku, ne pa prek zavrnitve zahteve za izplačilo. Šele če bi spremenila omenjeno odločbo, tako da ne bi potrdila projekta, bi zaradi odpadle pravne podlage smela zavrniti izplačilo zahtevanih sredstev. V postopku, ki bi se nanašal na odločbo z dne 30. 7. 2012 in ne v tem upravnem sporu, pa bi se lahko obravnavalo tudi v reviziji izpostavljeno vprašanje o nezakonitosti Uredbe PRP, ker naj bi kot podzakonski akt brez pravne podlage originarno določila obveznost, da mora vlagatelj za pridobitev sredstev v okviru ukrepov 4. osi izpolnjevati tudi pogoje za ukrep iz 3. osi, če gre za projekt, ki bi se lahko izvajal preko ukrepa te osi.

21. Vrhovno sodišče je zato zaradi kršitve materialnega prava ugodilo reviziji in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku, odpravilo izpodbijano odločbo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje toženi stranki (prvi odstavek 94. člena ZUS-1), saj za odločitev, ali so uveljavljeni stroški upravičeni, dejansko stanje še ni bilo ugotovljeno. Ob tem pojasnjuje, da je odločitev v tej zadevi drugačna kot v primerljivi, v kateri je bilo odločeno s sodbo X Ips 404/2016 z dne 17. 10. 2018. Drugačni pravni zaključki temeljijo na nadaljnji in podrobni analizi pravne ureditve financiranja naložb v okviru ukrepov 3. in 4. osi programa razvoja podeželja ter iz tega izhajajočih ugotovitev o vsebini pregledov zahtevkov za podporo in zahtevkov za plačilo oziroma na to oprtega stališča, kaj je predmet odločanja z odločbo o pravici do sredstev in kaj z odločbo o plačilu sredstev.

**K II. točki izreka**

22. Ker je tožeča stranka z revizijo uspela, je Vrhovno sodišče odločilo o stroških upravnega spora pred sodiščem prve stopnje in o stroških revizijskega postopka (drugi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Stroški postopka na prvi stopnji so priznani na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v višini 285,00 EUR, povečani za 22 % DDV (62,70 EUR), skupaj torej 347,70 EUR.

23. Stroški revizijskega postopka so odmerjeni na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z prvim odstavkom 154. člena ZPP. Vrhovno sodišče je revidentu priznalo nagrado za revizijo v zahtevanem znesku 385,00 EUR, saj je ta nižji od zneska, do katerega bi bil upravičen glede na vrednost spornega predmeta (38.102,12 EUR) ob upoštevanju 1. in 5. točke tarifne številke 30 v zvezi s 1. točko tarifne številke 18 Odvetniške tarife tako ob uporabi vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR kot 0,60 EUR. Od navedenega zneska je upravičen še do 2 % na račun materialnih stroškov, kar povečano za 22 % DDV znaša 479,094 EUR. Vračilo plačanih sodnih taks bo v skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi določbo točke c opombe 6.1. taksne tarife izvršilo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti.

24. Zahtevane zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 Z novelo ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do tedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1. 2 Obnova botaničnega parka vsebinsko sodi tudi pod ukrep ohranjanja in izboljševanja dediščine podeželja (ta je uvrščen med ukrepe 3. osi in v 1. točki drugega odstavka 2. člena Uredbe PRP označen kot ukrep 323). 3 Uredba Komisije (EU) št. 65/2011 z dne 27. januarja 2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne neskladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja. 4 Uredba Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. septembra 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP). 5 Ta v 64. členu, ki se nanaša na ukrepe 4. osi po pristopu LEADER, določa, da če se dejavnosti v okviru lokalne strategije ujemajo z ukrepi iz te uredbe za druge osi, se uporabijo ustrezni pogoji v skladu z oddelki 1, 2 in 3. 6 V tem smislu Ustavno sodišče RS v sklepu Up-858-08 z dne 3. 6. 2008. 7 Sodba v zadevi Pizzarotti (C-213/13) z dne 10. 7. 2014, tč. 54 in navedena sodna praksa. 8 Ibidem, tč. 59. 9 Uradni list RS, št. 45/2008 in 57/2012. 10 Sedaj veljavna določba istega člena se glasi: Kadar pristojni organ na podlagi dokončnega poročila ali drugega končnega akta pristojnega nadzornega ali revizijskega organa ugotovi, da so bila sredstva dodeljena ali izplačana v nasprotju s predpisi ali predpisi niso bili v celoti pravilno uporabljeni, pristojni organ svojo odločbo v roku petih let od dokončnosti odločbe odpravi in jo nadomesti z novo odločbo.