Jedro

Sodišče prve stopnje je pri razdružitvi solastnine upoštevalo vrednost parcel in se pri tem oprlo na izvedeniško mnenje iz leta 2012. Ker je odločilo šele aprila 2014, pritožnik utemeljeno opozarja, da izračun ni pravilen, saj je že izvedenec opozarjal, da se tržne vrednosti nepremičnin spreminjajo oziroma nižajo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razdružilo nepremičnine pravdnih strank. Predlagateljici je namenilo v izključno last in posest parceli 1560/0 in 1559/0, obe k. o. X, nasprotnemu udeležencu pa parceli 1029/2 in 1029/7 k. o. X. Manjkajočo vrednost do dela predlagateljice je naložilo v plačilo nasprotnemu udeležencu 31.540,09 EUR s pripadki. Naložilo je izročitev v posest, ustanovilo zastavno pravico za plačilo predlagateljice in odločilo o stroških.

Nasprotni udeleženec uvodoma zapiše, da vlaga pritožbo pod točko II., IV. in V. sklepa. V pritožbi pa graja izračunane oziroma ocenjene vrednosti vseh nepremičnin, ker je sodišče uporabilo izvedeniško mnenje, ki izračuna vrednosti na dan 22. 11. 2012 in ne na tržno vrednost ob odločanju. Graja tudi odločitev sodišča, da ne upošteva denarna sredstva, katere je vlagal v solastne nepremičnine. Iz izvedeniškega mnenja že izhaja (dodatno mnenje na str. 5), da izvedenec uporablja zgornje meje tržne vrednosti in da so cene v letu 2013 padle za 8%. Zapisal je, da cen pozneje ni upošteval, ker mu tega sodišče ni naložilo. Vztraja pri investicijskih vlaganjih in podaja svoje obračune o tem, kaj bi po njegovem moral plačati predlagateljici. Sodišče bi moralo pred odločitvijo o razdružitvi izvedenca pozvati k izračunu tržnih vrednosti na tekoči dan, ne bi smelo opraviti valorizacije. Meni, da je potrdilo nepremičninskega posrednika F. J. merodajno, kar je dal nasprotni udeleženec. Te vrednosti so nižje.

Na vročeno pritožbo je odgovorila predlagateljica in predlaga zavrnitev pritožbe. Vztraja, da se investicijska vlaganja po 65. členu SPZ ne upoštevajo, saj ni bilo soglasja predlagateljice. Vztraja pri izvedeniškem mnenju izvedenca in meni, da je podan izračun primeren. Sodišče pa je upoštevalo valorizacijo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je sicer uporabilo pravilno pravno podlago, ko se je pri svojem odločanju oprlo na 69. člen in 70. člen Stvarnoparvnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ). Glede na ugotovljeno dejansko stanje in cenitev na dan 22. 11. 2012, je sodišče sicer pravilno namenilo predlagateljici solastno nepremičnino, ki je manj vredna in glede na delež nasprotnega udeleženca njemu namenilo nepremičnino, ki je več vredna, saj je pred tem ugotovilo tudi druge pravno relevantne okoliščine iz določbe 70. člena SPZ. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje, ko je ugotavljalo, koliko mora nasprotni udeleženec plačati predlagateljici, uporabilo izvedeniško mnenje, ki je z dne 22. 11. 2012, odločilo pa je 16. 4. 2014. Sodišče prve stopnje je sicer opravilo valorizacijo (primerjaj razloge sklepa v točki 26 in 27) in menilo, da je tako dobilo vrednost na dan odločanja. Vendar pritožba utemeljeno opozarja, da valorizacija ne nadomesti tržne vrednosti, ki je v času od 22. 11. 2012 do 16. 4. 2014 različna. Valorizacija ohranja vrednost denarja glede na osnovo. Če pa se osnova spremeni oziroma so izhodišče in vrednosti različna, pa ni mogoče ugotoviti vrednost nepremičnin v času odločanja, kot to zahteva materialno pravo. Sodišče je imelo dovolj možnosti, da naloži izvedencu še ta izračun glede na potek časa, saj je izvedenec napravil dve dopolnitvi. Pri tem ni pomembno, da stranki tega nista predlagali. Katera vrednost ob določenem času je odločujoča, pove materialno pravo. Pravilno opozarja pritožba, da je že izvedenec opozoril, da so vrednosti celotnih nepremičnin v letu 2013 padle za 8% in da uradnih podatkov Geodetske uprave še nima. Že na podlagi tega bi sodišče prve stopnje moralo izvedencu naložiti tudi to vprašanje. Najmanj, kar bi bilo možno v danem primeru narediti, bi bilo na zadnjem naroku kot nesporno ugotoviti, ali so vrednosti nepremičnin v času enake kot v času izdelave izvedeniškega mnenja. Ne more pa sodišče samo z valorizacijo (pa še izračuna ne poda), opraviti izračun tržne vrednosti v času odločanja na prvi stopnji.

Ker je vrednost obeh nepremičnin in plačilo razlike eden izmed znakov zakonskega dejanskega stanu iz člena 70 SPZ, je bilo treba razveljaviti sklep v celoti. Ko bo dana prava vrednost, bo sodišče moralo ponovno oceniti vsa pravnorelevantna dejstva. Možno sicer je, da bo rezultat podoben, ni pa to gotovo.

Ker je ostalo dejansko stanje za pravilno uporabo materialnega prava delno neugotovljeno, je bilo treba sklep razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (365. člen ZPP). V nadaljevanju naj sodišče prve stopnje pozove nasprotnega udeleženca, ki ni bil zadovoljen z izvedeniškim mnenjem, da založi stroške dodatnega izvedeniškega mnenja o sedanji tržni vrednosti nepremičnin.

Ni pa mogoče pritrditi pritožbi, ko trdi, da je sodišče prve stopnje ubralo napačen izračun v delu, ko ni upoštevalo njegovih vlaganj. Pritožba ne trdi, da predlagateljica nima prav, ko je navajala, da ni bilo soglasja predlagateljice oziroma solastnice, da nasprotni udeleženec vlaga v solastno premoženje. SPZ je v 65. členu dokončno odločil, da vlaganja v tujo stvar ne prinašajo stvarnopravnega upravičenja. Enako velja za solastnino in deleži ostanejo enaki. Če bo pritožnik menil, da ima kakšne zahtevke iz tega naslova, bo to moral uveljavljati v ustreznih postopkih. Zato je treba pritožbi odgovoriti, da je bil pristop sodišča prve stopnje sicer pravilen, vendar je bila osnova za ugotavljanje vrednosti nepremičnin ugotovljena iz 2012 leta.

Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.