Jedro

Iz opisa obtoženki očitanega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije v izreku sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da naj bi obtoženka dejanji opisani pod točkama 25. in 27. storila na škodo svojim dveh tet, torej oškodovank, ki sta obtoženkini bližnji sorodnici. Po določbi 230. člena KZ pa se pregon za kaznivo dejanje goljufije po 217. členu KZ, ki je storjeno proti krvnemu sorodniku v ravni vrsti ter v stranski vrsti do vštetega tretjega kolena (teta) začne na zasebno tožbo. V navedenih primerih, ko so oškodovanci bližnji sorodniki obtoženke, je sodišče prve stopnje prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju ali je podana obtožba upravičenega tožilca (bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), saj so tudi dejanja storjena na škodo teh oškodovancev zajeta v opisu nadaljevanega kaznivega dejanja po obtožnici državnega tožilca (ki pa glede teh dejanj ni upravičen tožilec) in katere opis je sodišče prve stopnje v celoti prevzelo v opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbi zagovornice obtožene I. A. in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženko spoznalo za krivo nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ ter ji izreklo kazen sedem let zapora. Po določbi 95. člena ZKP je obtoženki naložilo v plačilo zneske, ki predstavljajo pridobljeno protipravno premoženjsko korist v zvezi z dejanji opisanimi pod točkami 16., 18. in 26. izreka sodbe sodišča prve stopnje ter ji v plačilo naložilo premoženjskopravne zahtevke 55 oškodovancev z zakonitimi obrestmi od dneva razglasitve sodbe (s presežki premoženjskopravnih zahtevkov pa je 26 oškodovancev napotilo na pot pravde). Obtoženko pa je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Zoper sodbo se je obtoženkina zagovornica pravočasno, iz pritožbenih razlogov 3. in 4. točke 370. člena ZKP (zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazni) pritožila, pri tem pa v razlogih pritožbe nakazuje tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ter predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; podrejeno pa tako, da zniža kazen.

Višje državno tožilstvo v Ljubljani je v svojem pisnem mnenju, podanem skladno z določbo drugega odstavka 377. člena ZKP predlagalo zavrnitev pritožbe ter spremembo sodbe po uradni dolžnosti v zvezi s bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Skladno z določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP je bila seja senata opravljena kljub temu, da se je obtoženka (ob izkazanem obvestilu o seji senata) ni udeležila.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da zagovornica v pritožbi utemeljeno nakazuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodba sploh nima razlogov v zvezi z dejanjem katerega naj bi obtoženka storila dne 18.12.1994 na škodo E. K. (dejanje opisano pod točko 46 izreka sodbe sodišča prve stopnje).

Iz opisa obtoženki očitanega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije v izreku sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da naj bi obtoženka dejanji opisani pod točkama 25. in 27. storila na škodo svojim dveh tet - P. K. in A. K.. Iz razlogov izpodbijane sodbe ter podatkov spisa pa izhaja, da naj bi bili tudi oškodovanci pri dejanjih, opisanih pod točkami 26, 33, 44 in 45 obtoženkini sorodniki in sicer naj bi bila P. Ž. in L. K. obtoženkina strica, M. B. obtoženkih svak in I. Ž. obtoženkin polbrat. Pri navedenih oškodovancih se tako iz opisa oziroma razlogov sodbe nakazuje, da naj bi šlo za oškodovance, ki so obtoženkini bližnji sorodniki. Po določbi 230. člena KZ pa se pregon za kaznivo dejanje goljufije po 217. členu KZ, ki je storjeno proti krvnemu sorodniku v ravni vrsti ter v stranski vrsti do vštetega tretjega kolena (teta, stric) in sorodniku po svaštvu do vštetega drugega kolena (svak), začne na zasebno tožbo. V navedenih primerih, ko so oškodovanci bližnji sorodniki obtoženke, je sodišče prve stopnje prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju ali je podana obtožba upravičenega tožilca (bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), saj so tudi dejanja storjena na škodo teh oškodovancev zajeta v opisu nadaljevanega kaznivega dejanja po obtožnici državnega tožilca (ki pa glede teh dejanj ni upravičen tožilec) in katere opis je sodišče prve stopnje v celoti prevzelo v opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe.

Glede na navedeni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka je moralo sodišče druge stopnje ob ugoditvi pritožbi obtoženkine zagovornice in po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje; pri tem pa se do ostalih pritožbenih navedb glede na ugotovljeni bistveni kršitvi kazenskega postopka, ni opredeljevalo. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponoviti že izvedene dokaze in z zaslišanjem oškodovancev (obtoženkinih sorodnikov) ugotoviti, ali gre v navedenih primerih za dejanja, kjer se pregon začne na zasebno tožbo in glede katerih državni tožilec ne bi bil upravičen tožilec. Zatem pa vse dokaze skrbno oceniti in ugotoviti, ali so v ravnanju obtoženke podani vsi zanki očitanega ji kaznivega dejanja ter za svojo odločitev navesti tudi prepričljive razloge.