Jedro

Če sodišče prve stopnje ne opravi kontrole dejanskega stanja, ne more presojati, ali je bil prosti preudarek uporabljen v skladu in z namenom zakona.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 467/96-14 z dne 13.3.2001, se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) tožnikovo tožbo zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da je tožena stranka potem, ko je bila njena prva odločba odpravljena, v novem postopku ponovno zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije iz razloga po 3. odstavku 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92, 61/92, odl. US in 13/94 - ZDRS), ker bi sprejem tožnika v slovensko državljanstvo pomenil nevarnost za obrambo in varnost države. Po presoji sodišča je tožena stranka v ponovljenem postopku dejstva in dokaze, na podlagi katerih je po prostem preudarku odločila o vlogi tožnika, ustrezno obrazložila in odločila v skladu z namenom in v mejah zakonskega pooblastila. Po ugotovitvah tožene stranke je tožnik po 25.6.1991 ostal kot aktivna vojaška oseba lojalen pripadnik JA. Zato je v kontekstu splošno znanih dejstev ob dogodkih, ki so se odvijali pred D., tožena stranka pravilno ocenila tožnikovo lojalno izvrševanje ukaza nadrejenih z dne 26.6.1991, o prevozu intendantske opreme na mejni prehod D.-V. Ob tem, da je Republika Slovenija svojo samostojnost razglasila 25.6.1991, je sodišče zavrnilo kot neutemeljene tožnikove ugovore, da ob izvrševanju konkretnega ukaza dne 26.6.1991 ni vedel v kakšnih okoliščinah se ta ukaz izvršuje. Ravnanje tožnika v teh okoliščinah je tudi po presoji sodišča prve stopnje utemeljena podlaga za dvom, da bi se tožnik v bodoče podrejal pravnemu redu Republike Slovenije v primeru sprejema v državljanstvo Republike Slovenije. Upoštevaje navedeno, zato na presojo zakonitosti izpodbijane odločbe ne vpliva tožnikov ugovor, da mu je aktivna vojaška služba prenehala že 31.8.1991 z vročitvijo ukaza z dne 2.8.1991 in ne šele 30.11.1991. V pritožbi tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 72. člena ZUS. Trdi, da izpolnjuje pogoje po 1. odstavku 40. člena ZDRS, saj živi v M. že od leta 1958. Zavrnitev sprejema v državljanstvo zaradi tega, ker naj bi predstavljal nevarnost za varnost in obrambo države, je napačna. Upravni organ kot sodišče sta pri tem prekoračila svoje pravice in kršila njegove temeljne pravice in svoboščine. Zoper njega ni bil nikoli sprožen kazenski postopek, na podlagi katerega bi se mu očitalo sovražno delovanje. Njegovo delovanje v času osamosvajanja Slovenije je napačno ocenjeno. Tožnik je vodil dve tovorni vozili, ki sta bili naloženi z intendantskim materialom in ni mogoče trditi, da bi bojno deloval. Tožniku ni bila dana možnost, da bi bil prisoten ob zaslišanju prič, da bi jim postavljal vprašanja, s čemer je podana bistvena kršitev postopka in enakega obravnavanja v postopku. Tožnikovo sovražno delovanje ni nikjer izkazano. V času agresije na Slovenijo ni ravnal v funkciji poveljevanja, saj je to funkcijo opravljal polkovnik J., prav tako ni neposredno bojno deloval, saj to z intendantskimi vozili niti ni bilo mogoče, do česar pa se upravni organ ali sodišče nista opredelila. Tožnik je svoj odnos do aktivne vojaške službe pokazal z jasnim ravnanjem, saj je dne 7.7.1991 podal zahtevo za upokojitev, ki mu je dejansko prenehala 2.8.1991. Nenazadnje tožnik prebiva na naslovu v M. od leta 1958. V M. ima družino in dva otroka, vsi imajo slovensko državljanstvo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena zaradi naslednjih razlogov: Tožena stranka je o tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva že odločala in sicer z odločbo z dne 26.8.1992, ki pa je bila v upravnem sporu odpravljena s sodbo tega sodišča, opr.št. U 777/92-6 z dne 21.7.1993. Razlog za odpravo odločbe so bile kršitve določbe Zakona o splošnem upravnem postopku in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Glede na to bi sodišče prve stopnje moralo najprej opraviti kontrolo, ali je tožena stranka v novem postopku upoštevala mnenje in pripombe, dane v sodbi, ter ugotoviti, ali je dejansko stanje v novem postopku popolno in pravilno ugotovljeno. Presoditi bi moralo, ali je tožena stranka med drugim tudi nevarnost za obrambo in varnost države ugotovila s pravilno uporabo Uredbe Vlade Republike Slovenije o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94 - uredba), na katero se sicer sklicuje.

Merila iz navedene uredbe naj bi služila konkretizaciji nedoločenih pravnih pojmov (nevarnosti za varnost in obrambo države), zato jih mora upravni organ uporabiti v skladu s samim zakonom. Dopolnitev 40. člena ZDRS z novim 3. odstavkom (Uradni list RS, št. 30/91) je zakonodajalec med drugim utemeljeval tudi z dejstvom, da bo s tem podana možnost zavrniti državljanstvo posamezniku glede na njegovo konkretno ravnanje med agresijo na Slovenijo. Ta zakonodajalčev namen v samih alineah, po presoji sodišča ni izražen, zato le sklicevanje na posamezne alinee uredbe še ne pomeni, da je dejansko stanje glede nevarnosti, ugotovljeno. Treba je ugotoviti konkretno ravnanje oziroma sodelovanje med agresijo na Republiko Slovenijo v letu 1991 in na tej podlagi presoditi, ali ugotovljene dejanske okoliščine kažejo na obstoj nevarnosti. Šele na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja se lahko, glede na stopnjo nevarnosti, nato po prostem preudarku, osebi, ki prosi za sprejem v državljanstvo, da ali pa odreče državljanstvo. Če pa na podlagi ugotovljenih dejanskih okoliščin ni ugotovljen niti obstoj nevarnosti, ni dejanske podlage za zavrnitev tožnikove vloge.

Zato sodišče prve stopnje v tem primeru, ko niti ni opravilo kontrole dejanskega stanja, ni moglo presojati, ali je bil prosti preudarek uporabljen v skladu in z namenom zakona, kot je storilo v izpodbijani sodbi. S tem je bistveno kršilo določbo 1. odstavka 59. člena ZUS, ker jo je nepravilno uporabilo, pa je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (2. odstavek 72. člena ZUS).

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 74. člena ZUS razveljavilo in zadevo vrnilo istemu sodišču, da opravi nov postopek.