Jedro

Načelo prepovedi o ponovnem sojenju – ne bis in idem izhaja iz 4. člena za Republiko Slovenijo zavezujočega Protokola št. 7 h EKČP, 31. člena Ustave Republike Slovenije in 10. člena ZKP.

Potrebno je bilo ugotoviti, ali je mogoče prvotni pravnomočno zaključeni prekrškovni postopek obravnavati kot kazensko zadevo. Za presojo navedenega so se pred ESČP razvila tako imenovana „merila Engel“ (izhajajoč iz primera Engel proti Nizozemski). Prvo merilo se nanaša na uvrstitev določbe v kazensko pravo skladno z nacionalnim pravom. Nadalje je treba presoditi ali se pravilo, ki za svojo kršitev določa sankcijo, razteza na vsakogar in ne le na omejeno skupino s posebnim statusom. Ob tem je treba upoštevati tudi namen sankcije – če gre represivni ali preventivni namen (in ne zgolj denimo za povrnitev škode), gre za kazensko sankcijo. Tretje merilo se nanaša na vrsto in težo zagrožene kazni. Za pokazatelj, da gre za kazensko zadevo, zadošča tudi denarna kazen, za katero je v primeru neplačila zagrožen zapor, ali ki se vpiše v kazensko evidenco.

Prekršek nasilnega in drznega vedenja po prvem odstavku 6. členu ZJRM-1 gre obravnavati kot kazensko zadevo, saj izpolnjuje vsa tri „merila Engel“: gre za inkriminacijo, ki varuje javni red ter človekovo dostojanstvo, kar spada na področje kazenskega prava, določba je usmerjena zoper vse prebivalce, namen kaznovanja je povračilo storilcu in odvračanje konkretnega storilca ter tudi vseh ostalih potencialnih storilcev, kar predstavlja lastnosti kazenskih sankcij. Zagrožena sankcija za ta prekršek – globa, izpolnjuje tudi tretje merilo, saj se prekršek vpiše v evidenco prekrškov.

Opis iz plačilnega naloga vsebuje dejstva, da je kršitelj v istih časovnih in krajevnih okoliščinah navzočim osebam, vključno z oškodovancem A. A., grozil, da jih bo ubil, s čimer je pri A. A. povzročil občutek ogroženosti, prizadetosti ter strahu. Identično se obdolžencu očita v obtožbi, da naj bi oškodovancu A. A. grozil z ubojem (in zadavljenjem, kar je vsebinsko enaka grožnja zoper življenje oškodovanca), zaradi česar je bil oškodovanec prestrašen. Konkretna dejanska stanova istega historičnega dogodka torej sestavljajo v bistvenem enaka dejstva.

Odsotnost presežka kriminalne količine v smislu „prijemanja za vrat“ je sodišče še dodatno podkrepilo z uporabo testa res iudicata, s katerim je ugotovilo, da zoper obdolženca, če bi bil zaradi dejanja, kot je opisano v plačilnem nalogu, v kazenskem postopku že obsojen ali oproščen, zoper njega ne bi bilo dopustno uvesti novega kazenskega postopka zgolj zaradi prijemanja vratu oškodovanca. Zgolj prijem za vrat, ob odsotnosti kakršnihkoli drugih posledic, na primer telesnih poškodb, ne predstavlja dodatne prepovedane posledice, ki ne bi bila zaobjeta že v opisu dejanja iz plačilnega naloga, in s tem tudi ne dodatne kriminalne količine.

Izrek

Pritožba višje državne tožilke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Trbovljah je s sklepom I K 52361/2016-14 z dne 17. 12. 2018 na podlagi tretjega odstavka 293. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 429. členom ZKP ustavilo kazenski postopek zoper obdolženega B. B. v delu, ki se nanaša na dejanje, opisano v točki II obtožnega predloga Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani Kt/9077/2016, kjer se obdolženemu očita, da naj bi storil kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. 2. Zoper sklep se je zaradi kršitve kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP pritožila višja državna tožilka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

3. Po preučitvi pritožbe in podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo.

4. Pritožnica poudarja, da očitano kaznivo dejanje po točki II obtožnega predloga obsega še druga dejstva, ki jih prekršek ne vsebuje, kar nedvomno pomeni, da pri prekršku in kaznivem dejanju ne gre za isto stvar, in da obdolženec v kazenskem postopku ni obravnavan zaradi istega ravnanja kot v pravnomočno končanem postopku o prekršku. Bistvo očitka v obtožnem predlogu je v grožnji obdolženega, ki je bila usmerjena konkretno proti oškodovanemu A. A., kateremu je zagrozil, da ga bo zadavil in ga prijel za vrat ter mu nato, ko mu je slednji uspel uiti, še ponovno zagrozil, da ga bo ubil. Po mnenju pritožbe gre za presežek kriminalne količine, ki utemeljuje sojenje v kazenskem postopku.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in zakonito ter skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), prakso Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v konkretnem primeru uporabilo načelo prepovedi o ponovnem sojenju – ne bis idem, ki izhaja iz 4. člena za Republiko Slovenijo zavezujočega Protokola št. 7 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), 31. člena Ustave Republike Slovenije in 10. člena ZKP.

6. Za uporabo načela ne bis in idem v tem primeru je relevantna ugotovitev, ali je mogoče prvotni pravnomočno zaključeni prekrškovni postopek obravnavati kot kazensko zadevo. Za presojo navedenega so se pred ESČP razvila tako imenovana „merila Engel“ (izhajajoč iz primera Engel proti Nizozemski). Prvo merilo se nanaša na uvrstitev določbe v kazensko pravo skladno z nacionalnim pravom. Nadalje je treba presoditi ali se pravilo, ki za svojo kršitev določa sankcijo, razteza na vsakogar in ne le na omejeno skupino s posebnim statusom. Ob tem je treba upoštevati tudi namen sankcije – če gre represivni ali preventivni namen (in ne zgolj denimo za povrnitev škode), gre za kazensko sankcijo. Tretje merilo pa se nanaša na na vrsto in težo zagrožene kazni. Za pokazatelj, da gre za kazensko zadevo, zadošča tudi denarna kazen, za katero je v primeru neplačila zagrožen zapor, ali ki se vpiše v kazensko evidenco. Prvostopenjsko sodišče je ob upoštevanju navedenih meril pravilno presodilo, da gre prekršek nasilnega in drznega vedenja po 6. členu Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) obravnavati kot kazensko zadevo, saj izpolnjuje vsa tri „merila Engel“: gre za inkriminacijo, ki varuje javni red ter človekovo dostojanstvo, kar spada na področje kazenskega prava, določba je usmerjena zoper vse prebivalce, namen kaznovanja je povračilo storilcu in odvračanje konkretnega storilca ter tudi vseh ostalih potencialnih storilcev, kar nedvomno predstavlja lastnosti kazenskih sankcij. Jasno je, da zagrožena sankcija za ta prekršek – globa, izpolnjuje tudi tretje merilo, saj se prekršek vpiše v evidenco prekrškov. Pritožbeno sodišče navedeno stališče podkrepljuje še z navedbo primera Flisar proti Sloveniji, kjer se je ESČP ukvarjalo specifično s presojo, ali določbe slovenskega Zakona o prekrških (ZP) izpolnjujejo naravo kazenskih določb. Poleg navedenih treh ugotovitev je ESČP kazensko naravo prekrškov utemeljilo še z dejstvom, da se ZP sklicuje na smiselno uporabo določb Kazenskega zakonika. Glede na vse navedeno v konkretni zadevi ne more biti dvoma o tem, da ima prekršek po 6. členu ZJRM-1 naravo kazenske zadeve.

7. Nadalje iz primera pred ESČP Sergey Zolotukhin proti Rusiji izhaja, da je pravno označevanje dveh dejanj preveč restriktivno do pravic posameznika, saj se s tem povečuje tveganje zmanjšanja pomena jamstva iz 4. člena Protokola št. 7 k EKČP. Navedeni člen je treba tolmačiti tako, da se primerjava med obema postopkoma opravi na podlagi identičnosti dejstev dejanja. Tako je prepovedano kaznovanje za drugo kršitev, če ta temelji na dejstvih, ki so identična ali v bistvenem enaka tem, ki so bila podlaga za ugotovitev prve kršitve, in sicer ne glede na to, katera pravna opredelitev dejanja se uporabi. Identičnost dejstev se presoja kot skupek konkretnih dejanskih okoliščin, ki zadevajo istega storilca in so medsebojno časovno in prostorsko nerazdružljivo povezane. Navedena razlaga je sprejeta tako v slovenski ustavnosodni praksi kot tudi praksi Vrhovnega sodišča. Iz ustavne odločbe U-I-24/10-12 z dne 19. 4. 2012 izhaja, da mora biti načelo ne bis in idem zagotovljeno tudi, ko je zoper posameznika še pred uvedbo kazenskega postopka tekel prekrškovni postopek in je bil tudi pravnomočno končan, če narava dejanja in teža predpisane sankcije za prekršek kažeta na to, da je šlo v resnici za kaznivo ravnanje, ki ima naravo »kaznivega dejanja«, iz opisa prekrška pa je razvidno, da je temeljil na istem historičnem dogodku. Če bo v primeru, ko kaznivo dejanje vsebuje še druge elemente zakonskega dejanskega stanu, ki jih prekršek ne vsebuje, zoper posameznika po pravnomočno končanem postopku o prekršku v zvezi z istim historičnim dogodkom uveden še kazenski postopek, bo slednji dopusten le, če bo sodišče ugotovilo, da ne izhaja iz enakega opisa dejanja oziroma identičnih ali v bistvenem enakih dejstev obravnavanih v prekrškovnem postopku, zaradi tega pa bo mogoč sklep, da pri prekršku in kaznivem dejanju ne gre za isto stvar. Navedeno razlago je uporabilo tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Ips 22153/2014 z dne 17. 1. 2017, kjer je ugotovilo objektivno identiteto med prekrškom po drugem odstavku 6. člena ZJRM-1, za katerega je bil izdan plačilni nalog, in kaznivim dejanjem lahke telesne poškodbe po 122. členu KZ-1. Izpostavilo je, da je za presojo o kršitvi načela ne bis in idem odločilen konkreten opis dejanja in ne njegova pravna opredelitev.

8. V skladu z navedenim je tako ključno primerjati opis dejanja iz pravnomočne odločbe o prekršku, v konkretnem primeru pravnomočnega plačilnega naloga št.: ... z dne 13. 8. 2015, z opisom dejanja iz obtožnega akta, torej obtožnega predloga št.: Kt/9077/2016/ z dne 21. 11. 2016. Prvostopenjsko sodišče je to storilo dosledno, pri čemer je ugotovilo objektivno identiteto med prekrškom po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 in očitanim kaznivim dejanjem po drugem in prvem odstavku 135. člena KZ-1. Že opis iz plačilnega naloga namreč vsebuje dejstva, da je kršitelj v istih časovnih in krajevnih okoliščinah navzočim osebam, vključno z oškodovancem A. A., grozil, da jih bo ubil, s čimer je pri A A. povzročil občutek ogroženosti, prizadetosti ter strahu. Identično se obdolžencu očita v obtožbi, da naj bi oškodovancu A. A. grozil z ubojem (in zadavljenjem, kar je vsebinsko enaka grožnja zoper življenje oškodovanca), zaradi česar je bil oškodovanec prestrašen. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da konkretna dejanska stanova istega historičnega dogodka sestavljajo v bistvenem enaka dejstva.

9. Upoštevaje navedeno pravno argumentacijo ne gre slediti pritožbi, da ne gre za isto stvar, ker obtožba obdolžencu očita grožnjo usmerjeno konkretno proti oškodovancu. Iz opisa dejanja iz plačilnega naloga namreč jasno izhaja, da je obdolženec s svojim ravnanjem – grožnjami s smrtjo, povzročil strah konkretno in le pri oškodovancu, ki je v opisu plačilnega naloga poimensko naveden.

10. Prav tako niso upoštevne pritožbene navedbe, da gre za presežek kriminalne količine s tem, ko naj bi obdolženec oškodovanca „prijel za vrat ter mu nato, ko mu je slednji uspel uiti, še ponovno zagrozil, da ga bo ubil“. Do navedenega se je ustrezno opredelilo že prvostopenjsko sodišče kot izhaja iz točke 4 obrazložitve. Odsotnost presežka kriminalne količine v smislu „prijemanja za vrat“ je prvostopenjsko sodišče še dodatno podkrepilo z uporabo testa res iudicata, s katerim je ugotovilo, da zoper obdolženca, če bi bil zaradi dejanja, kot je opisano v plačilnem nalogu, v kazenskem postopku že obsojen ali oproščen, zoper njega ne bi bilo dopustno uvesti novega kazenskega postopka zgolj zaradi prijemanja vratu oškodovanca. Pritožbeno sodišče se navedenemu stališču v celoti pridružuje in še poudarja, da zgolj prijem za vrat, ob odsotnosti kakršnihkoli drugih posledic, na primer telesnih poškodb, ne predstavlja dodatne prepovedane posledice, ki ne bi bila zaobjeta že v opisu dejanja iz plačilnega naloga, in s tem tudi ne dodatne kriminalne količine. Tako iz opisa plačilnega naloga kot tudi iz obtožbe izhaja povzročitev strahu oškodovancu, kar je prepovedana posledica prekrška po 6. členu ZJRM-1 in tudi kaznivega dejanja po drugem odstavku 135. člena KZ-1, kar pomeni, da je podana tudi identiteta prepovedane posledice.

11. Očitno je, da gre za isti historični dogodek z v bistvenem enakimi dejstvi, kar pomeni, da bi obravnava obdolženca v kazenskem postopku predstavljala ponovni postopek za isto obdolženčevo ravnanje, za katerega je bil že pravnomočno sankcioniran, s tem pa kršitev načela ne bis in idem po 10. členu ZKP, 31. členu Ustave Republike Slovenije in 4. členu Protokola št. 7 k EKČP. Skladno z vsem navedenim, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere mora skladno s petim odstavkom 402. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.