Jedro

S tožbo v upravnem sporu ni mogoče zahtevati vzpostavitve prejšnjega stanja. V primerih, ko je bil inšpekcijski ukrep, naložen z izpodbijanim upravnim aktom, že izvršen, ima stranka možnost vložitve ugotovitvene tožbe. Zgolj zaradi v tožbi in kasnejših vlogah zatrjevane nezakonitosti izpodbijane odločbe, ki lahko utemeljuje tako ugotovitveno kot tudi izpodbojno tožbo, ob sicer v tožbi jasno oblikovanem izpodbojnem predlogu, ni mogoče šteti, da je tožnik hkrati postavil tudi tožbeni predlog na ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe. Oblikovanje tožbenega predloga je v tožnikovi dispoziciji.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Izpodbijani akt

1.Tožnik z obravnavano tožbo izpodbija odločbo št. 06182-1967/2021-3 z dne 16. 7. 2021 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), ki jo je izdal Inšpektorat RS za okolje in prostor (v nadaljevanju prvostopenjski organ) in s katero je odločil, da mora tožnik do 16. 8. 2021 zagotoviti prevzem 59,53 ton ostale odpadne embalaže (klas. št. odpadka 15 01 06), ki se nahaja na lokaciji ... pri izvajalcu občinske gospodarske javne službe zbiranja komunalnih odpadkov A. d. o. o. (v nadaljevanju IJS) (1. točka izreka), da mora po odpravi nepravilnosti pisno obvestiti inšpektorja (2. točka izreka), da stroški postopka niso nastali (3. točka izreka) in da pritožba ne zadrži izvršitve (4. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je IJS poslal obvestilo prvostopenjskemu organu in družbam za ravnanje z odpadki (v nadaljevanju DROE) o preseganju 80 % skladiščnih zmogljivosti za ostalo odpadno embalažo v .... Zato je prvostopenjski organ opravil inšpekcijski pregled. Iz evidenc IJS izhaja, da bi moral tožnik od 1. 1. do 31. 5. 2021 prevzeti 478,65 ton, prevzel pa je le 419,12 ton. Neprevzeta količina ostale odpadne embalaže predstavlja 59,53 ton. Organ se sklicuje na Zakon o varstvu okolja (ZVO-1) oziroma njegovo zadnjo novelo (v nadaljevanju ZVO-1J), s katero so že na ravni zakona določene nekatere obveznosti proizvajalcev izdelkov glede ravnanja z odpadki, ki nastanejo iz izdelkov proizvajalčeve razširjene odgovornosti (v nadaljevanju PRO). V primeru, ko proizvajalci obveznost glede ravnanja z odpadki, ki nastanejo iz izdelkov PRO, prenesejo na gospodarske družbe ali združenja, so slednji dolžni zagotavljati ravnanje z odpadno embalažo v svojem imenu in na račun proizvajalcev. Če je DROE več, morajo po trinajstem odstavku 20. člena ZVO-1 zagotoviti prevzem odpadne embalaže v deležih iz petega odstavka 19. člena Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (v nadaljevanju Uredba), ki so določeni s Sklepom o določitvi deležev prevzemanja odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe za leto 2020 (v nadaljevanju Sklep Vlade), ki se je uporabljal tudi v prvi polovici leta 2021 (do 30. 6. 2021).

3.Po Sklepu Vlade bi moral tožnik prevzeti 27,75 %, kar pomeni zgoraj navedeno količino odpadne embalaže. Ker tožnik ni zagotovil celotnega prevzema ostale embalaže s klasifikacijsko številko 15 01 06, je s tem po ugotovitvi prvostopenjskega organa ravnal v nasprotju z obveznostmi, ki mu jih nalagajo ZVO-1, Uredba ter nova Uredba o embalaži in odpadni embalaži (Ur. l. RS, št. 54/21), ki je nadomestila pred tem veljavno Uredbo. Kljub temu da je tožnik v izjavi navedel, da bo do 31. 7. 2021 prevzel vso ostalo odpadno embalažo, je prvostopenjski organ tožniku naložil prevzem odpadne embalaže, kot izhaja iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe, ker so na dan izdaje odločbe ugotovljene nepravilnosti še obstajale. Odločitev je organ utemeljil na podlagi prvega odstavka 157. člena ZVO-1.

4.Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor (sedaj Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo) zavrnilo. Enako je storilo z njegovo zahtevo za povračilo stroškov.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

5.Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo. V njej uvodoma navaja, da je pri IJS tekel postopek pregleda dokumentacije in preverjanja dejanskega stanja, pri tem pa mu ni bila zagotovljena ustrezna možnost sodelovanja. Podatki, ki jih je inšpektor pridobil pri IJS, so bili namreč relevantni za postopek, ki ga je nato vodil zoper njega in v katerem je izdal izpodbijano odločbo. Ugotovitev obveznosti prevzema še 59,53 ton embalaže po oceni tožnika ne temelji na kakršnihkoli relevantnih listinah oziroma ne na takih, glede katerih bi se tožnik lahko izrekel. Prvostopenjski organ ni pridobil vseh tehtalnih listov, posledično tožnik ni mogel preveriti, ali so navedbe IJS o količinah pravilne. Že pri navzkrižnem preverjanju transportov je ugotovil, da se resnične količine ni ugotavljalo in da je šlo le za pavšalne ocene. Zgolj navedba o zbrani količini odpadkov v mesecu januarju in februarju 2021, pa po navedbah tožnika, ne zadošča. Prvostopenjski organ bi moral najprej ugotoviti, s katerimi proizvajalci in za kakšne količine je imel tožnik sklenjeno pogodbo ter kakšne količine odpadne embalaže so dali na trg proizvajalci (njegovi pogodbeni partnerji) v obdobju od 1. 1. 2021 do 31. 5. 2021 oziroma v letu 2020. Trdi, da ima v skladu z okoljevarstvenim dovoljenjem dolžnost prevzeti le takšno količino odpadne embalaže, kot je bila v tem obdobju dana na trg od proizvajalcev, s katerimi ima sklenjeno pogodbo. Navaja, da je to stališče potrdilo tudi upravno sodišče. Nasprotuje določitvi njegove obveznosti na podlagi Sklepa Vlade, s katerim je bil določen delež prevzema. Obveznost prevzema je mogoče določiti le z upravno odločbo, kar pa Sklep Vlade, kjer tožnik kot stranka ni imel možnosti sodelovanja in so deleži določeni arbitrarno, ni. Sklep Vlade je tudi neobrazložen.

6.Tožnik opozarja še na nelogičnost, nezakonitost in neustavnost tretjega odstavka 39. člena Uredbe. Deleži za tekoče leto in predhodno leto si namreč niso enaki. Če je posamezna DROE v prvi polovici leta prevzemala količino odpadne embalaže v skladu z deleži za preteklo leto, mora v drugi polovici leta nujno prevzemati ustrezno več ali manj, da bo na ravni celotnega leta zadostila pravilu prevzema embalaže, kot izhaja iz deleža za tekoče leto. Če želi to doseči, mora v drugi polovici leta pobirati na mesečni ravni drugače, kot to določa delež za tekoče leto. Meni, da dvanajsti odstavek 20. člena spremenjenega ZVO-1 ni skladen z desetim odstavkom tega istega člena in Direktivo 2008/98/ES o odpadkih. Prav tako določitev obveznosti brez ustrezne podzakonske ureditve (ki je bila sprejeta šele aprila 2021) ne more temeljiti zgolj na spremenjenih določbah ZVO-1 in Uredbe, ki v spremenjenih določbah ZVO-1 nima več podlage. Tožnik s tožbo sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženki. Zahteva tudi vračilo stroškov postopka.

7.Toženka na tožbo ni odgovorila. Predložila je spis, ki se nanaša na to zadevo (tretji odstavek 38. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1).

8.V vlogi z dne 14. 2. 2024 je tožnik izpostavil sklep Vrhovnega sodišča I Up 180/2022 z dne 20. 9. 2023, v katerem je zavzeto stališče, da Sklep Vlade o določitvi deležev odpadne embalaže za januar, februar in marec 2022 izpolnjuje tako formalne kot materialne kriterije za pojem upravnega akta iz 2. člena ZUS-1. Sklep Vlade je zato tudi upravni akt, ki zahtev iz 210. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ne izpolnjuje, odločitve pa se ne da preizkusiti.

9.Toženka je v vlogi z dne 7. 3. 2024 navedla, da je bil Sklep Vlade objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije. Z njegovo objavo je začel pravno eksistirati. S tem dnem se tudi šteje, da je bil tožnik z njim seznanjen. Meni, da bi bila uporaba argumenta "a simili ad simile" v nasprotju z ustavnim načelom zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave.

10.Sodišče je tožnika s pozivom z dne 27. 11. 2025 seznanilo z zapisnikom prvostopenjskega organa št. 06182-1967/2021-11 z dne 13. 4. 2022, ki je v upravnem spisu. Iz zapisnika izhaja, da je bila izpodbijana odločba izvršena, inšpekcijski postopek 06182-1967/2021 pa zaključen. Sodišče je v zvezi s tem tožnika pozvalo na utemeljitev pravnega interesa za podano tožbo oziroma pojasnilo o tem, v čem bi odprava izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje toženki vodila do izboljšanja njegovega pravnega položaja.

11.Tožnik je na poziv sodišča odgovoril, da je bila izpolnitev obveznosti posledica odločitve prvostopenjskega organa, saj pritožba ni zadržala njegove izvršitve. Ker je kršitev ukrepa inšpektorja prekršek, izpolnitev obveznosti ni prostovoljna. Tožbo je vložil, ker s pritožbo ni bil uspešen. Pri tem mu je pomembno, da si izposluje ugoditev tožbenemu zahtevku. V tem primeru bo upravičen do povračila stroškov postopka, uveljavlja lahko tudi odškodninski zahtevek od Republike Slovenije. Navaja, da je nesprejemljivo, da Republika Slovenija preko svojih organov udeležencem na trgu nalaga izvedbo določenih ravnanj in da morebitna pritožba ne zadrži izvršitve teh ravnanj. Zato bi bilo nesprejemljivo, da sodišče tožbo zavrže, ker je bil tožnik primoran obveznost izpolniti. Zaključuje, da je pravni interes podan, da se ugotovi, da je tožba utemeljena. V takem primeru bo lahko uveljavljal neutemeljeno mu povzročene stroške v upravnem postopku, vračilo stroškov sodnega postopka in odškodninske zahtevke zoper Republiko Slovenijo.

K I. točki izreka

12.Tožba ni dopustna.

13.V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, ter o zakonitosti drugih aktov, če tako določa zakon. Ne glede na ugotovitev, da izpodbijana odločba predstavlja akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, pa predmetne tožbe ni dopustno meritorno obravnavati.

14.Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma da bi si v primeru ugoditve tožbi izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora.

14.15. Sodišče tožbo zavrže s sklepom, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

15.16. Sodišče je z vpogledom v spis, ki ga je sodišču predložila tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1, ugotovilo, da se v njem nahaja zapisnik Inšpektorata RS za okolje in prostor, št. 06182-1967/2021-11 z dne 13. 4. 2022, iz katerega izhaja, da je bila izpodbijana odločba v celoti izvršena, saj je tožnik do 31. 7. 2021 .. prevzel 60,62 ton sporne (ostale) embalaže (15 01 06). Nadalje iz navedenega zapisnika izhaja, da je inšpekcijski postopek 06182-1967/2021 zato zaključen. Navedeno med strankama ni sporno, saj je tožnik v vlogi z dne 5. 12. 2025 potrdil, da je naloženo z izpodbijano odločbo v celoti izpolnil, toženka pa temu dejstvu ni nasprotovala.

16.17. Tožba v tej zadevi je bila vložena 6. 4. 2022, kar pomeni, da je bila vložena po tem, ko je tožnik v celoti izvršil obveznost, ki mu je bila naložena z izpodbijano odločbo.

17.18. Tožnik je s tožbo sodišču predlagal, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Gre za izpodbojno tožbo po prvi alineji prvega odstavka 33. člena ZUS-1. Poleg odprave upravnega akta se s tožbo v upravnem sporu lahko zahteva še ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba), izdaja oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) ali sprememba upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije). S t. i. tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin po ZUS-1 se lahko zahtevajo odprava, izdaja ali sprememba posamičnega akta, ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino tožnika, prepoved nadaljevanja dejanja ter odprava njegovih posledic. Tožnik je kot subjekt upravnega spora tisti, ki oblikuje tožbeni predlog oziroma zahtevek in s tem opredeli vrsto tožbe ter v tem pogledu začrta okvire sodne presoje. Tako je pomembno, kakšne možnosti ima tožnik, da ustrezno oblikuje tožbeni predlog oziroma zahtevek ter s tem utemelji svoj pravni interes, ki ga zasleduje s tožbo. Sodišče presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga in je v primeru iz drugega odstavka 30. člena ZUS-1 (če gre za tožbo v sporu polne jurisdikcije ali če se s tožbo zahteva vrnitev stvari ali odškodnina) vezano na tožbeni zahtevek.

18.S tožbo v upravnem sporu tako ni mogoče zahtevati vzpostavitve prejšnjega stanja. V primerih, ko je bil inšpekcijski ukrep, naložen z izpodbijanim upravnim aktom, že izvršen, ima stranka možnost vložitve ugotovitvene tožbe, ki je bila v ZUS-1 vnesena z novelo ZUS-1B ravno iz razloga, ker je Ustavno sodišče v odločbi U-I-181/09, Up-860/09, Up-222/10 z dne 10. 11. 2011 presodilo, da je bil ta zakon neustaven, ker ni zagotavljal učinkovitega sodnega varstva pravic in pravnih koristi posameznikov v primerih, ko so bili v upravnem sporu izpodbijani upravni akti že izvršeni in z njihovo odpravo vzpostavitve prejšnjega oziroma drugačnega zakonitega stanja na podlagi ponovljenega postopka odločanja o izdaji upravnega akta ne bi bilo mogoče doseči.

19.Ne glede na zgoraj navedeno pa tožnik v tej zadevi ne s tožbo ne kasneje v teku postopka (tudi ne po prejemu poziva sodišča z dne 27. 11. 2025) ni zahteval, da sodišče ugotovi nezakonitost izpodbijane odločbe v smislu druge alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1. Nasprotno, njegov tožbeni predlog, kot ga je postavil v tožbi, je jasen - gre za izpodbojno tožbo po prvi alineji prvega odstavka 33. člena ZUS-1.

20.Ob tem sodišče posebej poudarja, da ni mogoče šteti, da je tožnik zgolj zaradi v tožbi in kasnejših vlogah zatrjevane nezakonitosti izpodbijane odločbe, ki lahko utemeljuje tako ugotovitveno kot tudi izpodbojno tožbo, ob sicer v tožbi jasno oblikovanem izpodbojnem predlogu, hkrati postavil tudi tožbeni predlog na ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe. Oblikovanje tožbenega predloga je namreč, kot rečeno, v tožnikovi dispoziciji. Tožnik se odloči, katero vrsto tožbe bo vložil v upravnem sporu, in določi tožbeni predlog, na katerega je sodišče vezano. Praviloma, razen v primerih iz drugega odstavka 64. člena ZUS-1 ali v drugih zakonsko določenih primerih, sodišče v upravnem sporu ne more sámo, po uradni dolžnosti (ex officio) izdati ugotovitvene sodbe, čeprav je tožnik vložil izpodbojno tožbo. Sodišče namreč ne sme samovoljno zaključiti, kakšen je zahtevek tožnika, saj je tožnik tisti, ki se odloči o tožbi ter po svoji volji opredeli tožbeni zahtevek. Prav tako takšen ugotovitveni zahtevek ni vsebovan že v izpodbojni tožbi po prvi alineji prvega odstavka 33. člena ZUS-1.

21.Ne glede na to, da bi bil za položaj, kot ga ima tožnik v tej zadevi, primeren ugotovitveni tožbeni zahtevek iz druge alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1, ga tožnik, kot že navedeno, ni postavil. Sodišče tožnika na postavitev takšnega zahtevka ni dolžno pozivati, niti ga na tovrstno pomanjkljivost opozoriti. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-2089/06, U-I-106/07 navedlo, da je logično pričakovanje, da bodo predvsem stranke same s skrbno pripravo in sodelovanjem v postopku skrbele za ustrezno varstvo svojih pravic oziroma da bodo same nosile negativne posledice ne dovolj skrbnega ravnanja v postopku. Ustavno sodišče je poudarilo, da stranke v postopku nimajo samo pravic, temveč tudi odgovornost, da s svojim ravnanjem v postopku pripomorejo k uresničitvi teh pravic, s tem pa tudi h kvaliteti sodnega varstva. To velja še toliko bolj, kadar stranko v postopku zastopa odvetnik oziroma odvetniška družba kot v obravnavanih zadevah.

22.Glede na navedeno je torej sodišče moralo presoditi, ali je v tej zadevi izkazan tožnikov pravni interes za sodno varstvo v obliki, kot jo tožnik uveljavlja s tožbo.

23.Upoštevaje med strankama nesporne okoliščine primera, to je, da je tožnik že pred vložitvijo tožbe v celoti izpolnil naloženo obveznost z izpodbijano odločbo, ponovitev postopka ni možna. Inšpekcijski organ namreč ne more ponovno naložiti izvršitve že izpolnjene obveznosti tožniku. Pravnega interesa za ponovitev upravnega postopka torej tožnik nima in ga niti ne zatrjuje.

24.Drugače pa je teoretično lahko glede pravnega interesa za odpravo izpodbijanega akta, saj ni mogoče šteti, da pravni interes stranke z izvršitvijo naložene obveznosti vedno preneha. Upravna odločba namreč lahko predstavlja temelj obveznosti, ki z izvršitvijo ne preneha učinkovati. Če naložena obveznost izgubi pravni temelj, se glede na dejanske okoliščine lahko vzpostavi tudi prejšnje stanje oziroma pridobi drugo obliko zadoščenja (npr. če gre za zadevo z davčnega področja, lahko zavezanec prejme povračilo davka, ki je bil plačan v previsokem znesku). To pomeni, da ima stranka lahko pravni interes za odpravo pravnih učinkov upravne odločbe, tudi še po njeni izvršitvi. Vendar pa mora svoj pravni interes ustrezno utemeljiti. Če ustrezne trditve o pravnih učinkih odločbe in pomembnosti njihove odprave izostanejo, zaključka o strankinem pravnem interesu ni mogoče narediti. Povedano drugače, stranka mora po izvršitvi z upravno odločbo naložene obveznosti, navesti, v čem bi odprava te odločbe vodila k izboljšanju njenega pravnega položaja.

25.V tej zadevi je sodišče tožnika s pozivom z dne 27. 11. 2025 pozvalo, da v določenem roku utemelji svoj pravni interes za podano tožbo oziroma pojasni, v čem bi odprava izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje toženki lahko vodila do izboljšanja njegovega pravnega položaja.

26.Tožnik je v vlogi z dne 5. 12. 2025 navedel, da bi bilo nesprejemljivo in v nasprotju z ustavno pravico do pravnega sredstva, da bi v primeru, ko udeleženec na trgu neprostovoljno izpolni odločbo, upravno sodišče tožbo zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Tudi sicer meni, da ima interes, da sodišče njegovi tožbi ugodi, saj bo le na tak način lahko uveljavljal neutemeljeno povzročene stroške upravnega inšpekcijskega postopka; stroške sodnega postopka ter odškodninske zahtevke do Republike Slovenije iz razloga nezakonitosti odločitve inšpekcijskega postopka, zaradi česar mu je nastala materialna škoda v obliki stroškov izvršitve neveljavne odločbe. Če bo njegova tožba zavržena, tožnik protipravnosti ravnanja Republike Slovenije ne bo mogel dokazati, saj izpolnitev pravnomočne odločbe ne more predstavljati škode.

27.Po oceni sodišča tožnik s takšno utemeljitvijo svojega pravnega interesa za odpravo izpodbijane odločbe ne more uspeti. Razlogi, za katere tožnik trdi, da utemeljujejo njegov pravni interes za odpravo odločbe, v ničemer ne predstavljajo okoliščin, ki bi lahko vplivale na njegov pravni položaj.

28.Neutemeljena je tožnikova navedba, da bi bila v primeru zavrženja tožbe kršena katerakoli njegova ustavna pravica. Tožnik po lastni volji ni postavil ugotovitvenega zahtevka ne v tožbi ne kasneje v teku postopka, pa bi ga lahko, sodišče pa ga ni dolžno pozvati. Glede na to z zavrženjem tožbe iz razloga neizkazanega pravnega interesa ne more biti kršena ne tožnikova pravica do sodnega varstva ne pravica do pravnega sredstva iz 23. oziroma 25. člena Ustave, kar smiselno zatrjuje tožnik.

29.V zvezi z interesom za odpravo izpodbijane odločbe iz razloga možnosti uveljavitve stroškov, ki so tožniku nastali v upravnem inšpekcijskem postopku, sodišče ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka ugotovila, da v tem postopku stroški niso nastali (3. točka izreka izpodbijane odločbe). To pomeni, da toženka ni odločila o morebitni zahtevi tožnika za vračilo stroškov postopka. Navedeno pomeni, da se z morebitno odpravo izpodbijane odločbe tožnikov pravni položaj tudi v tem smislu ne more izboljšati.

30.Tožnik nadalje svoj pravni interes utemeljuje tudi z zahtevo za povrnitev stroškov sodnega postopka. Tak zahtevek je akcesorne narave, ki v celoti deli pravno usodo odločitve o glavni stvari. Odločitev o stroških ni samostojna pravna celota. Odvisna je od odločitve o glavni stvari, torej od uspeha stranke v postopku. Tožnikove navedbe o potrebnosti ugoditve tožbi na odpravo izpodbijane odločbe iz razloga zahteve po povračilu stroškov tega upravnega spora, tako ne utemeljujejo njegovega pravnega interesa za obravnavano tožbo.

31.Enako velja za tožnikove trditve o odškodninskih zahtevkih zoper Republiko Slovenijo. Gre za civilno, nepogodbeno razmerje med strankama, ki ni vezano na morebitno odpravo izpodbijane odločbe, s katero je bil tožniku naložen inšpekcijski ukrep prevzema odpadkov nesuspenzivne narave. Odprava izpodbijane odločbe še ne prejudicira morebitne protipravnosti ravnanja organov. Tožnik bi z zatrjevanimi okoliščinami, to je z namero vložitve odškodninskih zahtevkov zoper Republiko Slovenijo lahko utemeljil le svoj pravni interes za ugotovitveno tožbo po drugi alineji prvega odstavka 33. člena ZUS-1.

32.Ker je sodišče na podlagi zgoraj obrazloženega ugotovilo, da odločba, ki se izpodbija s tožbo na podlagi prve alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon odprto osebno korist, je tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K II. točki izreka

33.Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1.1 Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 13/2023 z dne 24. 5. 2023.

2.2 Prvi odstavek 33. člena ZUS-1.

3.3 Drugi odstavek 33. člena ZUS-1.

4.4 Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-1158/23-14, Up-1159/23-16 z dne 11. 9. 2025, 8. točka obrazložitve.

5.5 Prvi odstavek 40. člena ZUS-1.

6.6 Drugi odstavek 40. člena ZUS-1.

7.7 Predlog zakona o dopolnitvah ZUS-1, EVA 2012-2030-0012, z dne 11. 10. 2012, str. 9.

8.8 Prim. odločba Ustavnega sodišča U-I-181/09, Up-860/09, Up-222/10 z dne 10. 11. 2011, 14. točka obrazložitve.

9.9 Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 186/2025, 10. točka obrazložitve.

10.10 Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-1158/23-14, Up-1159/23-16 z dne 11. 9. 2025, 12. točka obrazložitve.

11.11 Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016.

12.12 Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016.

13.13 Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016.

14.14 Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-1158/23-14, Up-1159/23-16 z dne 11. 9. 2025, 13. točka obrazložitve, sklep Vrhovnega sodišča I Up 234/2023 z dne 30. 11. 2023 …

15.15 Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-1158/23-14, Up-1159/23-16 z dne 11. 9. 2025, 16. točka obrazložitve.

16.16 Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016.

17.17 Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 13/2023 z dne 24. 5. 2023.

18.18 Prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 2/2014 z dne 23. 12. 2015.