Jedro

Terjatev iz zavarovalne pogodbe o nezgodnem zavarovanju nastane takrat, ko so znani potrebni podatki, na podlagi katerih se lahko postavi zahtevek.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v 1., 2. in 4. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je prva toženka dolžna tožniku plačati 2.125,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 09. 10. 2003 dalje, enak znesek pa mu je dolžna plačati tudi druga toženka, le da slednja z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 01. 2004 dalje (1. in 2. točka izreka sodbe). V 3. točki izreka je odločilo, da se zavrne kar tožnik zahteva več ali drugače od obeh toženk; v 4. točki pa, da je prva toženka dolžna tožniku povrniti na znesek 856,99 EUR odmerjene pravdne stroške, druga toženka pa mu je dolžna povrniti na znesek 562,12 EUR odmerjene pravdne stroške, oboje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožujeta toženki iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek ter v skladu z odločitvijo odloči o stroških postopka.

3. Prva toženka v pritožbi navaja, da je izrecno opozarjala, da dejstvo, da je tožnik utrpel parezo aksilarnega živca, za kar se mu prizna invalidnost v višini 10 %, med strankama ni sporno, in glede na sklep sodišča z dne 04. 01. 2010 tudi ni bilo predmet izvedenskega mnenja. Tožeča stranka je v svoji vlogi izrecno navedla, da je tožnik upravičen do invalidnine zaradi omejene gibljivosti v ramenskem sklepu težje stopnje, ki ustreza 25 % invalidnosti, kakor tudi do invalidnine zaradi pareze živca v višini 10 % invalidnosti. Prva toženka je invalidnino za parezo aksilarnega živca v višini 10 % invalidnosti tožniku priznala in že plačala. Sodišče je torej presojalo dejstvo, ki med strankama ni bilo sporno in je tako dejansko odločilo preko zahtevka. Tožeča stranka je trditev, da je bila ob koncu zdravljenja pri tožniku podana paraliza živca, podala v pripravljalni vlogi dne 25. 02. 2011. Obe toženki sta na naroku dne 07. 09. 2010 uveljavljali, da gre za prepozne navedbe, saj gre za navedbe o tožnikovem stanju z dne 29. 01. 2006, zato bi jih tožnik moral podati že v tožbi. Toženka je glede spremenjenega dela zahtevka ugovarjala tudi zastaranje. Ker se sodišče do teh ugovorov ni opredelilo, je storilo bistveno kršitev pravdnega postopka. Odločitve o stroških ni mogoče preizkusiti, saj sodišče ni navedlo razlogov za svojo presojo. Meni tudi, da tožeči stranki pravdni stroški niso bili odmerjeni v skladu z njenim uspehom. Priglaša pritožbene stroške.

4. Druga toženka v pritožbi navaja, da je v prvi pripravljalni vlogi opozorila, da tožeča stranka ocenjuje invalidnost po točki 134 tabele invalidnosti na 10 %, kar je enako, kot sta jo ocenili toženki, ki sta zavarovalnino za takšno invalidnost že plačali in da zato ta invalidnost med strankama ni sporna. V drugi pripravljalni vlogi, v kateri se je opredelila do mnenja izvedenca ortopeda, je druga toženka navedla, da izvedensko mnenje glede ocene po točki 134 tabele invalidnosti sploh ni bilo potrebno, saj med strankama ni bilo spora o tej oceni. V tretji pripravljalni vlogi pa je ugovarjala spremenjeni trditvi tožeče stranke iz pripravljalne vloge z dne 25. 02. 2011, da je bila po končanem zdravljenju prisotna paraliza in ne zgolj pareza živca. Opozorila je, da je takšna navedba prepozna in da v tem delu ni mogoče upoštevati izvedenskega mnenja, saj invalidnost v tem delu ni bila sporna. Na naroku 07. 09. 2010 je ugovarjala tudi zastaranje. Sodišče se do navedenih ugovorov v sodbi ni opredelilo, zaradi česar je zagrešilo bistveno kršitev pravdnega postopka. Sodišče je ravnalo v nasprotju z Zakonom o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) tudi, ko je izvedenca spraševalo, ali so morda obstajale pri tožniku ob koncu zdravljenja kot invalidnosti še kakšne druge posledice, ki jih tožnik sam ni navedel. Sodišče je kljub temu, da sta toženki izrecno opozorili, da naj izvedenec odgovori le na vprašanje, kakšna je invalidnost tožnika zaradi omejene gibljivosti rame, izvedencu naročilo, naj ugotavlja celotno tožnikovo invalidnost, kar pa je v nasprotju z dokaznimi pravili, ki jih določa ZPP. Sodišče tudi ne bi smelo upoštevati spremenjene navedbe tožeče stranke, da je bila pri tožniku prisotna paraliza in ne le pareza živca, saj gre za prepozno navedbo. Gre za dejansko stanje ob koncu tožnikovega zdravljenja januarja 2006, zato bi ga morala tožeča stranka navesti že prej, pri čemer ne gre za dejstvo, ki ga ne bi mogla vedeti, saj si je tožnik priskrbel izvedensko mnenje travmatologa že pred pravdo. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških, saj je sodišče naredilo napačen obračun stroškov (zmotilo se je pri pobotu stroškov, napačen pa je tudi način obračuna stroškov), toženi stranki pa neutemeljeno tudi ni priznalo stroškov za izvedenino. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožeča stranka na pritožbi ni odgovorila.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. V tej zadevi se vtožujeta terjatvi zavarovanca proti zavarovalnicama iz zavarovalnih pogodb o nezgodnem zavarovanju. Tožeča stranka je v tožbi z dne 29. 12. 2006 trdila, da tožnikove trajne posledice, ki so mu ostale zaradi poškodb, ki jih je utrpel v nezgodi z dne 29. 01. 2003, predstavljajo 35 % trajno invalidnost. Ker je prva toženka tožniku izplačala zavarovalnino iz tega naslova za 17 % invalidnost, je s tožbo zahtevala zavarovalnino, ki ustreza 18 % invalidnosti, glede druge toženke pa je pojasnila, da ji je izplačala zavarovalnino za 10,7 % invalidnost, pri čemer je od nje zahtevala izplačilo zavarovalnine za 19,30 % invalidnost. V prvi pripravljalni vlogi z dne 12. 11. 2009, ki je sledila odgovoroma na tožbo toženk, iz katerih je izhajalo, da je prva toženka tožniku izplačala zavarovalnino za 10 % invalidnost zaradi pareze živca in za 7 % invalidnost zaradi omejene gibljivosti v ramenskem sklepu, druga toženka pa mu je izplačala zavarovalnino za 5,7 % invalidnost zaradi omejene gibljivosti v ramenskem sklepu ter za 5 % invalidnost zaradi pareze aksilarnega živca, je tožeča stranka navedla, da ocenjuje, da je tožnik upravičen do zavarovalnine zaradi pareze aksilarnega živca v višini 10 % invalidnosti ter zaradi omejene gibljivosti v ramenskem sklepu težje stopnje v višini 25 % invalidnosti. Ker je tožeča stranka na podlagi odgovora na tožbo druge toženke ugotovila, da ji je druga toženka izplačala zavarovalnina za parezo živca zgolj v višini 5 % invalidnosti in ne v višini 10 % invalidnosti, kot jo je ocenila sama, je z navedeno vlogo tudi razširila tožbeni zahtevek zoper drugo toženko, pri čemer je navedla, da je tožnik upravičen še do izplačila zavarovalnine v razmerju do drugo tožene stranke zaradi pareze živca, ki ustreza 5 % invalidnosti, ter do zavarovalnine zaradi omejene gibljivosti v ramenskem sklepu, ki ustreza 19,3 % invalidnosti. Glede na navedbo druge toženke v prvi pripravljalni vlogi, da je tožniku dejansko izplačala zavarovalnino, ki je ustrezala 10 % invalidnosti zaradi pareze živca in ne zgolj 5 %, kot je navedla v odgovoru na tožbo, je tožeča stranka na naroku dne 20. 11. 2009 skrčila tožbeni zahtevek, pri čemer je pojasnila, da od druge toženke zahteva plačilo zavarovalnine, ki ustreza 19,3 % invalidnosti. V pripravljalni vlogi z dne 25. 02. 2010 je tožeča stranka glede na izvedensko mnenje spremenila trditveno podlago v zvezi z invalidnostjo zaradi poškodbe aksilarnega živca, in sicer je navedla, da je iz tega naslova upravičena do zavarovalnine, ki ustreza 15 % invalidnosti, saj je pri tožniku podana paraliza in ne zgolj pareza živca, v zvezi z zavarovalnino iz naslova omejene gibljivosti ramenskega sklepa pa je navedla, da sedaj ocenjuje invalidnost v tem delu na 20 %. Obe toženki sta na navedbe tožeče stranke iz te pripravljalne vloge odgovorili. Navedli sta, da gre za prepozne trditve, uveljavljali pa sta tudi ugovor zastaranja glede spremenjenega zahtevka. Kot toženki utemeljeno opozarjata v pritožbi, pa se sodišče prve stopnje do navedenih, za odločitev relevantnih, ugovorov v izpodbijani sodbi ni opredelilo. S tem pa je zagrešilo smiselno uveljavljeno absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je narekovala razveljavitev izpodbijane sodbe v 1. in 2. točki izreka ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je ocenilo, da ugotovljene kršitve glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. S spremembo sodbe bi namreč prekomerno poseglo v pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS), saj bi se na pritožbeni ravni prvič obravnavalo omenjene bistvene navedbe in ugovore toženk (1).

8. Sodišče prve stopnje bo moralo pri ponovnem odločanju izhajati iz tega, da je tožeča stranka s pripravljalo vlogo z dne 25. 02. 2010 spremenila tožbo v smislu prvega odstavka 184. člena ZPP, saj njene navedbe, da gre pri tožniku za paralizo aksilarnega živca in ne za parezo živca, ter da je posledično stopnja tožnikove invalidnosti iz tega naslova 15 % in ne zgolj 10 %, kot je do tedaj zatrjevala v postopku, pomenijo spremembo dejanske podlage tožbe (z navedeno pripravljalno vlogo je tožeča stranka dejansko začela na novo vtoževati tudi plačilo zavarovalnine za 5 % invalidnost iz naslova paralize živca, zmanjšala pa je zahtevek na plačilo zavarovalnine za omejeno gibljivost ramenskega sklepa, saj je zatrjevala, da je invalidnost tožnika zaradi te okvare 20 % in ne 25 %, kot je prvotno zatrjevala (2); navedeno pa pomeni, da tožeča stranka ni zgolj zvišala tožbenega zahtevka ob isti dejanski in pravni podlagi, ampak je na novo zatrjevala dejansko stanje glede nove oblike invalidnosti). Upoštevati bo tudi moralo, da pri spremembi tožbe prekluzija trditev in dokaznih predlogov ne velja.

9. Pri presoji ugovora zastaranja toženk bo moralo uporabiti določila 357. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl., v nadaljevanju OZ), ki ureja zastaralne roke pri zavarovalnih pogodbah. Po prvem odstavku tega člena terjatve zavarovanca iz drugih zavarovalnih pogodb, kamor spada zavarovalna pogodba o nezgodnem zavarovanju, zastarajo v treh letih, šteto od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala. Če zainteresirana oseba dokaže, da do dneva, ki je določen v prejšnjem odstavku, ni vedela, da je zavarovalni primer nastopil, začne zastaranje teči od dneva, ko je za to zvedela, v vsakem primeru pa je terjatev zastarana pri življenjskem zavarovanju v desetih, pri drugih zavarovanjih pa v petih letih od dneva, določenega v prejšnjem odstavku (drugi odstavek 357. člena OZ). Pri tem bo moralo biti pozorno na, v sodni praksi uveljavljeno, stališče, da terjatev iz zavarovalne pogodbe o nezgodnem zavarovanju nastane takrat, ko so znani potrebni podatki, na podlagi katerih se lahko postavi zahtevek – npr. če je bila tožeča stranka na podlagi mnenja izvedenca, ki ga je angažirala sama pred pravdo, seznanjena s tem, kakšno okvaro oziroma poškodbo ima ter kakšne stopnje je zato njena invalidnost, velja, da je terjatev nastala že takrat, ko je tako mnenje prejela (3).

10. Zaradi razveljavitve dela odločitve o glavni stvari je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka (4. točka izreka sodba), ki sta jo toženki sicer utemeljeno izpodbijali, saj sodišče prve stopnje pri obračunu stroškov ni pravilno upoštevalo, da sta bili na strani tožene stranke dve toženki, pri čemer je imela druga toženka odvetnika, tožnik pa je bil le eden, poleg tega toženkama neutemeljeno ni priznalo plačanih stroškov za sodnega izvedenca, napako pa je tudi naredilo pri pobotu stroškov tožnika in drugo toženke.

11. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker te niso bile odločilne za razveljavitev izpodbijane sodbe.

12. Odločitev o stroških temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

(1) Glej v: dr. Lojze Ude in drugi: "Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a -503.člen), Uradni list in GV založba, Ljubljana 2009, stran 385-386; v tem delu avtor komentarja: Jan Zobec.

(2) Kaj je tožeča stranka zatrjevala in vtoževala do vložitve pripravljalne vloge z dne 25. 02. 2010, jasno izhaja iz zgoraj povzete trditvene podlage tožeče stranke.

(3) Primerjaj npr. VS RS sodba II Ips 174/2001 z dne 15. 11. 2001, VSC sklep Cp 1561/2003 z dne 07. 01. 2005 in VSL sodba I Cp 3354/2009 z dne 18. 11. 2009.