Jedro

V konkretnem primeru gre za postopek javnega razpisa, ki je poseben postopek, v katerem morajo biti enako obravnavani vsi prijavitelji, vsem prijaviteljem pa je zagotovljena pravica pod enakimi pogoji sodelovati v postopkih javnega razpisa in se potegovati za razpoložljiva sredstva. Na strani prijavitelja je, da utemelji izpolnjevanje zahtevanih pogojev, ki so določeni v javnem razpisu in razpisni dokumentaciji, in jim sledi, saj mora že na podlagi razpisne dokumentacije in javnega razpisa vedeti, katera dokazila bo moral vlogi priložiti in kako bo moral svojo vlogo in dokazila v smislu zahtevanih razpisnih pogojev pojasniti oziroma kakšna vloga se bo štela za popolno, ravno iz tega razloga pa zato pred odločitvijo o vlogi tudi ni predvidena (še) pridobitev izjave posameznih prijaviteljev.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za gospodarstvo, št. 4301-22/2009-435 z dne 2. 11. 2009, se odpravi ter se zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

2. Toženka Republika Slovenija je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 350 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je upravni organ zavrnil vlogo tožnika na javni razpis izvajanja ukrepa omejene vrednosti za izvajanje razvojno investicijskih projektov ter spodbujanje prezaposlitev in samozaposlovanja v letih 2009 in 2010 za Sklop 1: Sofinanciranje že začetih razvojno investicijskih projektov. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik vložil vlogo na sklop 1 – Razvojno investicijski projekti Javnega razpisa izvajanja ukrepa omejene vrednosti za izvajanje razvojno investicijskih projektov ter spodbujanje prezaposlitev in samozaposlovanja v letih 2009 in 2010. Imenovana strokovna komisija je ugotovila, da se je na ta sklop prijavilo 221 prijaviteljev. Skladno s točko 4.4. Merila in način izbire prejemnikov po vrstnem redu prispelih vlog je komisija začela z ocenjevanjem formalno popolnih vlog. Vloge, ki so ustrezale samemu predmetu in namenu razpisa so bile pregledane še z vidika izpolnjevanja splošnih pogojev in specifičnih pogojev javnega razpisa, za sklop 1. Vloge so morale izpolnjevati tudi ostale obvezne zahteve iz razpisne dokumentacije. Le takšne vloge so predstavljale osnovo za dodelitev denarnih sredstev sofinanciranja. V skladu s točko 4.1 javnega razpisa Splošni pogoji javnega razpisa, ki veljajo za vse tri sklope, mora prijavitelj v vlogi izkazati, da ima težave v poslovanju, ki so nastale kot posledica splošne finančne krize. Tožnik v vlogi sicer pojasnjuje, da ima težave v poslovanju, vendar je razvidno, da je v prvem četrtletju leta 2009 posloval s čistim dobičkom, ki je večkratnik dobička v celotnem letu 2007. Težav v poslovanju tožnika torej ne moremo oceniti kot posledico splošne gospodarske krize. Iz točke 4. 4. javnega razpisa izhaja, da je osnova za sofinanciranje predloženih projektov in s tem dodelitev nepovratnih sredstev popolna vloga prijavitelja, če je iz dokumentacije za posamezno vlogo razvidno, da bo projekt izveden ustrezno razpisanim kriterijem in da je vloga pripravljena ustrezno pogojem iz razpisne dokumentacije ter skladna s ciljem, predmetom in namenom javnega razpisa. Ker vloga tožnika ni izkazala izpolnjevanja navedenega pogoja razpisa, je bilo na predlog strokovne komisije odločeno, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Tožnik je uvodoma povzel potek postopka, določbe razpisa ter izpodbijani sklep ter dodatno še navedel, da ga toženka ni pozvala, da se do v sklepu in predhodno navedenih stališč strokovne komisije opredeli in dokaže, da stališča niso pravilna in nimajo podlage v navedenih dejstvih in predloženih dokazih. S tem je bila storjena bistvena kršitev pravil postopka. Navedbe organa so v popolnem nasprotju z zahtevami javnega razpisa in razpisne dokumentacije. V skladu z razpisno dokumentacijo je bil podan pogoj, da mora prijavitelj projekta v vlogi izkazati, da ima težave v poslovanju, ki so nastale kot posledica splošne finančne krize in: - da je posloval v letu 2006 ali letu 2007 z dobičkom in – zmanjšanje naročil oziroma povpraševanja v 1. četrtletju 2009 v primerjavi z enakim obdobjem iz leta 2007, kar je treba dokazati z obrazcem P3. V tem obrazcu je bilo treba navesti podatke za ugotavljanje definicije podjetja v težavah do dne 1. 7. 2009, s katerimi je tožnik dokazal, da podjetje pred dnem 1. 7. 2009 ni bilo v težavah, navesti je bilo treba povzetek poslovanja v letih 2005 do 2007, s katerimi je tožnik dokazal izpolnjevanje enega do zahtevanih pogojev nadpovprečnega vlaganja v raziskave in razvoj, investicije v širitev dejavnosti ali pa povečanje števila zaposlenih v tem časovnem obdobju. V točki 3.2 pa je bilo treba opisati trenutno stanje v podjetju prijavitelja, vključno s kratkim povzetkom poslovanja in analizo, iz katere bo razvidno zmanjšanje naročil oziroma povpraševanja 1. četrtletja 2009 v primerjavi z enakim obdobjem iz leta 2007. Tožnik je te podatke navedel, podprte s finančnimi kazalniki iz bilanc stanja in izkazov uspeha in obrazložitev le-teh, iz katerih je razvidno zmanjšanje naročil oziroma povpraševanja iz 1. četrtletja 2009 z enakim obdobjem 2007 in opis finančne klime v letih 2007, 2008 in 2009, ki hkrati dokazujejo, da je upad naročil v 2009 posledica splošne finančne krize in trenutne gospodarske klime. Tako je natančno opisal, da je zaradi radikalnega zmanjšanja naročil vse svoje razpoložljive kapacitete usmeril na razvojne projekte. V 2007 in 2008 je predvidel povišana sredstva v razvoj novih projektov, ki bi mu utrdili položaj na trgu. V obdobju od 2005 do 2007 in v letu 2008 je posloval brez izgub in brez zalog, vrednost terjatev je v tem času padla za 72 %, kar podrobneje obrazloži. Tudi prihodki so bili v tem obdobju ves čas na konstantni ravni, prav tako izkoriščenost proizvodnih sredstev, na kar kaže tudi visok koeficient dobičkonosnosti skupnih prihodkov. Ker je posloval z dobičkom, je bil tudi enostaven denarni tok v tem obdobju pozitiven. Tako je bil konec leta 2007 pozitiven tudi prosti denarni tok, ki ostaja v podjetju. Vrednost finančnih in poslovnih obveznosti v vseh sredstvih je v tem obdobju padala iz leta v leto, kar pomeni izboljšanje finančnega vzvoda. Tožnik je nadalje opisal svojo srednjeročno vizijo, ki je v zagotavljanju vsaj treh lastnih produktov pred letom 2010, katere bi lahko prodajal pod svojo blagovno znamko. Pričel je s preprostim podizvajalskim delom, preko katerega je širil svoj krog naročnikov in od leta 2005 pričel z novo usmeritvijo in novo vizijo. Tako je povečal število strateških partnerjev iz štirih na 12. S tem je prišel v situacijo, ko nekatere naprave iz sklopa jeklarne, kontinuiranega ulivanja in valjarništva praktično vedno projektira pri sebi, saj je pri vseh globalnih ponudnikih zapisan kot zelo dober partner. To pa mu daje garancijo za večji obseg naročil. Za določene produkte pri določenih koncernih je tudi izključni dobavitelj, kar pomeni tudi predvidljivo količino dela, obenem pa preseganje svojih naročnikov, saj dobavlja rešitve vsem globalnim igralcem. Prav tako je našel tudi partnerje, ki niso direktno vezani na to industrijo. Njegovo poslovanje bi tako moralo biti po vseh pravilih stabilno in bi moralo dolgoročno tudi pridobivati na dodani vrednosti, vendar pa temu ni tako. Zaradi možne uporabe njegovih produktov ne samo v železničarski industriji, temveč tudi v drugih panogah, se je tožnik odločil razvijati z lastnimi sredstvi in te rešitve potem implementirati pod lastno blagovno znamko namesto plačila po porabljenih urah, ki ga dobiva od evropskih koncernov in se obenem še odreče avtorskih pravic. Leto 2007 je bilo za tožnika uspešno z vidika količine naročil. V letu 2007 je prodal 23000 ur inženirskih ur, v letu 2008 24000, prvo četrtletje 2009 pa ni dobil nobenega naročila iz tujine, kljub devetim strateškim tujim partnerjem, ki so vsi vključeni v velike evropske koncerne. Domača proizvodnja je ostala na nivoju lanske, kar pa je le 10 % izkoriščenosti v primerjavi s prejšnjimi leti. Zaradi zakasnitev plačil iz prejšnjega leta je v prvem kvartalu 2009 še dobival plačila za lansko leto, v drugem kvartalu pa so tudi ta plačila usahnila. Zato je vse svoje kapacitete usmeril v razvoj novih produktov. S pospešeno aktivnostjo je uspel do danes že v precejšnji meri razviti štiri nove projekte. Za uspešno realizacijo potrebuje dodatna sredstva, ki bodo njegov položaj na trgu spremenila. Odločitev za tako aktivnost je temeljila na vztrajanju brez odpuščanja in maksimalno koristni izrabi časa projektantov in razvojnih kadrov, vodstveni kader pa se je preusmeril na pridobivanje novih poslov. Nato podrobneje opiše določene aktivnosti (pridobitev novih naročil, sodelovanje pri drugih poslih), ki pa so vse naložbe v prihodnost. Zaradi izpada rednih naročil in nesorazmerne velike aktivnosti na področju razvoja pa nujno potrebuje dodatno financiranje. Kljub temu, da se bo trg železarstva pobral in pričel kmalu delovati kot pred krizo, pa je tožnik odločen, da svoje področje dela razširi tudi na ostala področja, najprej lokalno, nato na širšo slovensko regijo. Meni, da je pospešeno investiranje v razvoj velikega pomena, čeprav je to sedaj težko dokazati, ko produktov še ni, je pa res kratkoročno razvoj povzročil dodatno finančno breme, a je tožnik upal, da bo s sofinanciranjem v okviru javnega razpisa lahko vsaj to svojo glavno inovacijo SWC (solarno čistilno napravo za vodo) pripeljal na trg, se dolgoročno pozicioniral na trgu s tem produktom in pridobil ugodnosti, vezane na ta produkt. V prvem kvartalu 2009 je tožnik zabeležil drastičen padec naročil, kar poslabšuje likvidnostno situacijo v podjetju. Padec naročil se pozna tudi v vrednosti terjatev, ki je narasla za 47 % glede na leto 2007, slabši je tudi kazalnik obračanja terjatev kot leta 2007 in znaša 19,38 na letni ravni. Na poslabšanje položaja kaže tudi kazalnik obračanja obveznosti, ki je občutno slabši kot v letu 2007, saj znaša 0,82 na letni ravni, v 2007 je bil 4,53 in 1,16 v letu 2008. Padec naročil je vplival tudi na vrednost finančnih in poslovnih obveznosti, ki so v prvem kvartalu v primerjavi z letom 2007 narasle za 20 %, vrednost dolgoročnih finančnih obveznosti pa se je povečala za 3,8 kratnik. Posledično so narasli tudi stroški, ki izhajajo iz finančnih obveznosti. Tako je jasno razviden in dokazan padec naročil in težave v poslovanju kot posledica splošne finančne krize, kar je bila tudi zahteva v obrazcu P3. Toženka ni nikjer v sklepu pojasnila, na podlagi katerih dejstev ocenjuje, da težav v poslovanju tožnika ne more oceniti kot posledico splošne gospodarske krize, ker v prvem kvartalu 2009 izkazuje čisti dobiček. Tudi za laika je splošno znano dejstvo, da je eden glavnih vzrokov krize upad naročil, katerih povečanje bi ponovno zagnalo gospodarski ciklus. Že v vlogi za razpis je tožnik pojasnil, da so se težave zaradi krize pojavile v drugem polletju 2008, v zadnjem kvartalu 2008 pa so naročila drastično upadla, in sicer do te mere, da v prvem kvartalu 2009 ni imel praktično nobenega naročila več. Poslovni prihodki v prvem kvartalu 2009 so posledica naročil v letu 2008, saj stroški nastanejo v fazi projektiranja in izdelave opreme, obračunana realizacija pa je na zahtevo naročnikov možna šele takrat, ko je projektirana oprema v stanju, na podlagi katerega je možno nesporno zaključiti, da ne bo težav pri dokončni vgradnji, kar traja 2 – 6 mesecev. Dobiček prvega kvartala 2009 tako ni bil posledica poslovanja v tem istem obdobju. Iz bilance prvega kvartala 2009 je tako nemogoče razbrati padec naročil. Meni, da je s svojo vlogo v celoti zadostil vsem splošnim pogojem in pogojem za posamezen sklop in je upravičen do prejema subvencije, zlasti, ker je vlogo oddal dne 17. 8. 2009 ob 0:00 (prvo odpiranje vlog je bilo dne 26. 8. 2009), kar pomeni med prvimi. Tožnik tako meni, da je prišlo v postopku do bistvenih kršitev pravil, saj mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na podlagi katerih je toženka utemeljila svojo odločitev, zmotne uporabe materialnega prava, ker toženka določb razpisa ni uporabila pravilno, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je posledica odsotnosti poznavanja temeljnih znanj in vedenj s področja ekonomije, posebej ekonomike podjetja, računovodstva in financ, zlorabe oblasti toženke, ker v okviru načela uporabe prostega preudarka pri presoji izpolnjevanja razpisnih pogojev ni delovala v mejah danega pooblastila in v skladu z njegovim namenom. Predlagal je, da sodišče sklep odpravi in s sodbo odloči o stvari, ker bi mu odprava sklepa in novi postopek pri toženki prizadela težko popravljivo škodo, saj bi resno ogrozila odpravo težav v poslovanju, zato naj sodišče tožnikovi vlogi v celoti ugodi in se mu naj dodelijo sredstva v skupni višini 500.000 EUR, oziroma podrejeno, da odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek toženki, ki naj ji naloži tudi povrnitev stroškov postopka v tam navedenem roku. Predlagal je tudi prednostno obravnavo tožbe.

Drugostopni organ je kot zastopnik toženke v odgovoru na tožbo povzel potek dosedanjega postopka, dodatno še navedel, da instrument za dodelitev javnih sredstev (javni razpis) ne more biti zaradi svoje posebne pravne narave podvržen vsem določilom Zakona o splošnem upravnem postopku in se mora uporabljati smiselno. Gre za neke vrste skrajšani ugotovitveni postopek, kar podrobneje tudi obrazloži. Izjava stranke o dejstvih in okoliščinah bi bila le ponovna izvedba dokaza glede dejstev, o katerih so se stranke izrekle že v svoji vlogi, navajanje drugih dejstev pa bi pomenilo vsebinsko dopolnjevanje vloge na razpis po poteku roka, kar pa je nedopustno. Gre za enako obravnavanje vseh subjektov, ki se prijavijo na razpis. Jasen pa tudi ni tožbeni razlog o prekoračitvi mej pooblastila in namena uporabe prostega preudarka, saj za to ni predvidena uporaba prostega preudarka. Računovodska kategorija dobička pa se ne more enačiti z denarnimi sredstvi, pomeni pa temelj poslovnega izida podjetja in izhodišče za oceno poslovne uspešnosti podjetja, zato pomembnosti te računovodske kategorije ni treba posebej poudarjati, čeprav je ekonomski uspeh podjetja praviloma drugačen od računovodsko ugotovljenega uspeha iz postavke dobička. Tako je slednjo treba ustrezno analizirati z vidika porekla, kot tudi z vidika njegove relativne višine. Komisija se je osredotočila na relativno višino čistega dobička v prvem četrtletju 2009, ki je večkratnik čistega dobička v celotnem letu 2007. Čisti dobiček v letih 2005, 2006, 2007 in 2008 znaša 107.340 EUR, kar je manj kot je ta znašal samo v prvem četrtletju 2009 (113.259 EUR), zato je komisija ocenila, da prijavitelj težav v poslovanju ne izkazuje. Predlagal je zavrnitev tožbe.

Tožnik je v odgovoru na odgovor še dodal, da si je toženka vzela diskrecijsko pravico presoje izpolnjevanja pogojev, saj je tožnika ocenjevala na način, ki je v nasprotju z njeno lastno dokumentacijo, saj ni nikjer v dokumentaciji določila, da izkazovanje dobička v prvem četrtletju 2009, ki je večkratnik dobička v letu 2007, pomeni, da podjetje ne izkazuje likvidnostnih težav, še več, toženka nikjer ni niti zahtevala izkaza uspeha za prvo četrtletje 2009 (zahtevala je samo bilanco stanja za to obdobje), ampak ga je tožnik priložil sam zaradi preveritve izračuna kazalnikov. Ker ga v razpisu ni zahtevala, pa to pomeni, da toženka izkazovanja dobička ni štela kot neizpolnjevanje tega pogoja, saj bi sicer te podatke morala zahtevati. Da pa tega podatka ni zahtevala, pa je logično, saj je dobiček bilančna kategorija, ki nikakor ne pomeni likvidnostne sposobnosti podjetja. Pri uporabi na novo določenega pogoja višine čistega dobička v prvem četrtletju 2009 pa je sporno tudi to, da je višina tega dobička posledica poslovanja v zadnjem delu leta 2008, posledice krize pa se kažejo predvsem v začetku leta 2009, kar je tožnik tudi navedel v obrazcu P3. Navedena kršitev pa predstavlja tudi kršitev PES, Zakona o javnih financah in Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna RS. Nobena smiselna uporaba izrecnih določb ZUP pa toženke ne odvezuje dolžnosti ugotoviti popolno dejansko stanje, pri čemer ne bi bila v ničemer kršena pravica drugih udeležencev, če bi bil tožnik pozvan k razjasnitvi spornih dejstev. Prav tako ni pravne podlage, da gre za skrajšani postopek, saj ZUP v določbi 144. člena jasno določa, kdaj je tak postopek dopusten. Tožnik ne zanika, da ne bi imel možnosti s pomočjo javnih uslužbencev seznaniti se z vsebino javnega razpisa, kar pa niti ni bilo potrebno, ker za pripravo vloge ni potreboval njihove pomoči, ni pa se mogel izjaviti o dejstvih, ki pa mu niso bila znana pred izdajo sklepa.

Vztrajal je pri svojih tožbenih navedbah in tožbenemu predlogu.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa v zvezi s prijavo tožnika na javni razpis izvajanja ukrepa omejene vrednosti za izvajanje razvojno investicijskih projektov ter spodbujanje prezaposlitev in samozaposlovanja v letih 2009 in 2010. Kot izhaja iz določb citiranega javnega razpisa, je njegov predmet financiranje in sofinanciranje že začetih razvojnih investicijskih projektov za krepitev dolgoročne konkurenčnosti podjetij ter spodbujanje prezaposlovanja in samozaposlovanja zaposlenih in je sestavljen iz treh sklopov, med drugim iz sklopa 1, ki zajema sofinanciranje že začetih razvojno investicijskih projektov in ga bo sofinanciralo ministrstvo za gospodarstvo. V točki 4. 1. so navedeni splošni pogoji javnega razpisa, ki veljajo za vse tri sklope, med drugim tudi, da mora prijavitelj projekta v vlogi izkazati, da ima težave v poslovanju, ki so nastale kot posledica splošne finančne krize in: – da je posloval v letu 2006 in 2007 z dobičkom in – zmanjšanje naročil oziroma povpraševanja v 1. četrtletju 2009 v primerjavi z enakim obdobjem iz leta 2007. V točki 4.2.1. pa so navedeni pogoji za sklop 1 Razvojno investicijski projekti, med drugim morajo podjetja glede na točko 4.2.1.2. izkazati likvidnostne težave, in sicer tako, da izdelajo in priložijo bilanco stanja za 1. kvartal leta 2009 in izračunajo naslednje kazalce: - kazalnik obračanja terjatev, - kazalnik obračanja obveznosti. Če se vsaj eden izmed kazalnikov za 1. kvartal leta 2009 poslabšuje v primerjavi s povprečjem leta 2008, se poslabšuje tudi likvidnost podjetja, kar pomeni, da je podjetje upravičeno do pomoči po tem razpisu; kljub likvidnostnim težavam pa mora imeti podjetje poravnane obveznosti do države. V točki 4.4. pa je navedeno, da je osnova za sofinanciranje predloženih projektov in s tem dodelitev nepovratnih sredstev popolna vloga prijavitelja, iz dokumentacije za posamezno vlogo pa mora biti razvidno, da bo projekt izveden ustrezno razpisanim kriterijem in da je vloga pripravljena ustrezno pogojem iz razpisne dokumentacije ter skladna s ciljem, predmetom in namenom javnega razpisa. V 5. točki razpisa so navedeni tudi dokumenti, ki jih morajo prijavitelji predložiti ob oddaji vloge, vključno z navedbo izpolnitve vloge na predvidenih razpisnih obrazcih.

Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov in izpodbijanega sklepa, se je tožnik pravočasno in s formalno popolno vlogo prijavil na sklop 1 citiranega javnega razpisa s projektom ''solarna čistilna naprava za vodo'', upravni organ pa je njegovo vlogo zavrnil iz razloga, ker tožnik ni izkazal pogoja ''težave v poslovanju'' glede na točko 4.1, ker je razvidno, da je tožnik v prvem četrtletju leta 2009 posloval s čistim dobičkom, ki je večkratnik dobička v celotnem letu 2007, zaradi česar tožnikovih težav ne more oceniti kot posledico splošne gospodarske krize. Tožnik tudi po presoji sodišča utemeljeno ugovarja, da je bila takšna odločitev upravnega organa glede na povzete določbe javnega razpisa napačna oziroma vsaj preuranjena. Iz izpolnjene vloge tožnika oziroma natančneje iz rubrike Kazalniki za dokazovanje likvidnostnih težav obrazca S1 tožnika namreč izhaja, da je bil kazalnik obračanja obveznosti za 1. kvartal 2009 0,82, v 2008 pa je bil povprečno 1,16, kar pomeni, da je ta kazalnik za leto 2009 slabši, kot je bil v letu 2008, kar pa glede na citirano besedilo točke 4.2.1.2. pomeni poslabšanje likvidnosti podjetja, in posledično upravičenost podjetja do pomoči po tem razpisu, ne glede na (sicer res) izkazan večji čisti dobiček v 1. četrtletju 2009 v primerjavi z dobičkom v letu 2007, saj tovrstni pogoj (primerjava računovodske kategorije čistega dobička podjetja v 1. četrtletju 2009 v primerjavi z letom 2007) ne v splošnih in ne v posebnih pogojih (za posamezne sklope) obravnavanega javnega razpisa ni predpisan, zaradi česar tudi ne more biti podlaga za odločitev v zadevi, zlasti ob odsotnosti presoje tistih meril in pogojev iz razpisa, ki se na izkazovanje težav v poslovanju podjetja oziroma izkazovanju njegovih likvidnostnih težav sploh nanašajo (kar pa je bil tudi razlog za zavrnitev tožnikove vloge). Ker je tako glede na povedano upravni organ nepopolno oziroma zmotno ugotovil dejansko stanje in posledično napačno uporabil materialno pravo, je sodišče tožbi na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US) ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral upravni organ skladno določbi 3. in 4. odstavka 64. člena ZUS-1 o zadevi ponovno odločiti.

Sodišče se pa ne strinja s tožnikom, da je bila v postopku storjena tudi kršitev pravil postopka zaradi nemožnosti izjave tožnika o dejstvih in okoliščinah, ki so bila pomembna za odločbo oziroma na podlagi katerih je organ utemeljil svojo odločitev. V obravnavanem primeru gre namreč za postopek javnega razpisa, ki je poseben postopek, v katerem morajo biti enako obravnavani vsi prijavitelji, vsem prijaviteljem pa je zagotovljena pravica pod enakimi pogoji sodelovati v postopkih javnega razpisa in se potegovati za razpoložljiva sredstva. Na strani prijavitelja je, da utemelji izpolnjevanje zahtevanih pogojev, ki so določeni v javnem razpisu in razpisni dokumentaciji, in jim sledi, saj mora že na podlagi razpisne dokumentacije in javnega razpisa vedeti, katera dokazila bo moral vlogi priložiti in kako bo moral svojo vlogo in dokazila v smislu zahtevanih razpisnih pogojev pojasniti oziroma kakšna vloga se bo štela za popolno, ravno iz tega razloga pa zato pred odločitvijo o vlogi tudi ni predvidena (še) pridobitev izjave posameznih prijaviteljev.

K 2. točki izreka: Sodišče je zahtevku tožnika za povrnitev stroškov postopka ugodilo v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 in na tej podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki v določbi 2. odstavka 3. člena določa, da se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in ga je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350 EUR.