Up-254/01 - 8

11. 9. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz ZDA, ki ga zastopa B. B., odvetnik v Ž., na seji senata dne 3. septembra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 656/2000-2 z dne 28. 3. 2001 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1627/98-14 z dne 10. 5. 2000 in odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 36201-012-95 z dne 20. 7. 1998 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V denacionalizacijskem postopku je Ministrstvo za okolje in prostor v pritožbenem postopku odpravilo delno odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostava Bežigrad, št. 351-D-1518/93-34102 z dne 25. 2. 1998, o vrnitvi podržavljene nepremičnine in zadevo vrnilo prvostopnemu upravnemu organu v novo odločanje, v katerem naj bi ta ugotavljal lastništvo nepremičnin, ker je pomembno, ali je podržavljeno premoženje v družbeni lasti ali v zasebni lasti. Poleg tega pa naj bi bila mogoča le denacionalizacija v obliki plačila odškodnine, ne pa vrnitve nepremičnine v naravi, ker vlagatelj zahteve za denacionalizacijo ni predlagal izdaje začasne odredbe po določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 in nasl. - v nadaljevanju ZLPP). Upravno sodišče je zavrnilo tožbo zoper navedeno odločbo. Pritrdilo je stališču, po katerem vrnitev v naravi ni možna, če se podržavljena sredstva nahajajo med sredstvi pravne osebe, ki je lahko zavezanka za denacionalizacijo, če predlog za izdajo začasne odredbe o zavarovanju denacionalizacijskega zahtevka po določbah ZLPP ni bil vložen. Razlog, da naj bi predloga za izdajo začasne odredbe ne vložil, ker naj bi se zanesel na zemljiškoknjižno stanje, po mnenju sodišča na odločitev ne more vplivati. Vrhovno sodišče pa je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo Upravnega sodišča.

2.Pritožnik se s stališčem upravnega organa in sodišč, na podlagi katerega so bile sprejete izpodbijane odločitve, ne strinja in zatrjuje kršitev pravic iz 22. in 33. člena Ustave.

B.Meni, da bi mu moralo biti podržavljeno premoženje vrnjeno v naravi. Za to, da bi tisti, ki so imeli na razpolago potrebne podatke, lahko dobili premoženje vrnjeno v naravi, pritožnik pa ne, naj bi ne bilo nobenega razumnega razloga. V zvezi s tem navaja, da je zahtevo za denacionalizacijo vložil dne 3. 12. 1993 in da je kljub prizadevanju šele v letu 1995 izvedel, da naj bi bil zavezanec za vrnitev SCT, d.d., Z.

3.Pritožnik v ustavni pritožbi predvsem ponavlja argumente, s katerimi ni uspel v upravnem sporu. Ustavno sodišče zato pojasnjuje, da ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi procesnega in materialnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa v izpodbijani sodbi ni.

4.Zgolj okoliščina, da pritožnik pravo razume drugače kot sodišče, še ne pomeni kršitve katerekoli človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnik namreč ni izkazal, da bi bilo pravno stališče, da je pravica do vračila podržavljenega premoženja v naravi ugasnila, ker je bil zamujen prekluzivni rok za vložitev zahteve za zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, nezdružljivo s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami. Določbe ZLPP, ki so bile podlaga za odločitev v konkretnem primeru, je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-147/93 z dne 19. 1. 1995 (Uradni list RS, št. 18/95 in OdlUS IV, 5) že presojalo in ugotovilo, da niso v neskladju z Ustavo. V tem postopku bi torej za zatrjevane kršitve človekovih pravic lahko šlo, če bi bila pritožniku zavrnjena zahteva za vrnitev v naravi, kljub pravočasno vloženi zahtevi za izdajo začasne odredbe po ZLPP. Za takšen primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Glede na določbo 9. člena je ZLPP urejal zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja, ki jih upravičenci uveljavljajo. Z 11. členom ZLPP je bil rok za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe do 7. 6.

5.1993. Pritožnik pa sam navaja, da je zahtevo za denacionalizacijo vložil 3. 12. 1993. Zato stališče sodišča, da razlogi, zaradi katerih naj bi pritožnik ne vložil začasne odredbe po ZLPP, na odločitev ne morejo vplivati, niti ne more biti nerazumno.

C.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene zatrjevane človekove pravice, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodniku Tratniku, ki je bil izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan