Jedro

Poslanec je kazensko odgovoren za kazniva dejanja, ki jih stori, pa ne predstavljajo poslanske funkcije oziroma niso v zvezi z njenim opravljanjem ali če sicer gre za dejanja v zvezi z opravljanjem poslanske funkcije, pa so storjena izven sej državnega zbora in njegovih delovnih teles.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega F.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 250.000 SIT.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 12.3.2004 F.P. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po 1. in 2. odstavku 171. člena KZ, mu zanji izreklo pogojno obsodbo, v kateri je za vsako kaznivo dejanje določilo 30 dnevnih zneskov, to je 451.710 SIT denarne kazni in mu nato določilo enotno kazen 55 dnevnih zneskov, to je 828.135 SIT in preizkusno dobo eno leto. Sodišče je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, zasebnega tožilca pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 30.6.2004 pritožbo zagovornika F.P. zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obdolžencu je v plačilo naložilo 150.000 SIT povprečnine.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 2. točki 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) – zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega zakona iz 1. odstavka 371. člena ZKP in predlagal, da Vrhovno sodišče spremeni sodbi sodišča prve in druge stopnje in zasebno tožbo zavrne.

V obrazložitvi zahteve vložnik navaja, da je bil obsojenec predsednik preiskovalne komisije Državnega zbora in je bil poslanec. Po 1. odstavku 83. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) poslanec Državnega zbora ni kazensko odgovoren za mnenje ali glas, ki ga je izrekel na seji državnega zbora ali njegovih delovnih teles. Vložnik nadalje navaja, da je preiskovalna komisija državnega zbora delovno telo zbora, delovanje poslanca pa ni omejeno samo na zasedanje državnega zbora. To po razlagi vložnika pomeni, da poslanec uživa imuniteto tudi za tista dejanja in izjave, ki jih izvrši v času, ko opravlja svojo funkcijo kot predsednik ali član parlamentarne komisije. Dolžnost je, da predsednik parlamentarne komisije seznani javnost o poteku parlamentarne preiskave. Vložnik meni, da bi moralo sodišče v okviru navedenih določb in razlage presojati obe izjavi obsojenca, ki sta predmet kazenskega postopka. Nadalje vložnik poudarja, da je zasebni tožilec, ko je bil zaslišan pred preiskovalno komisijo, ki jo je vodil obsojenec, navajal neresničen podatek o času, ko je bil predsednik poslovodnega odbora E. v nasprotju z obsojencem, ki je vedno govoril samo resnico. Trditev, da se je zasebni tožilec zmotil v zvezi z navedeno izjavo, je po oceni vložnik prazen izgovor, ni namreč verjetno, da bi zasebni tožilec ne vedel, koliko časa je bil direktor E. 3. Pooblaščenec zasebnega tožilca U.A., odvetnik S.M., je v odgovoru na zahtevo ocenil, da ta ni utemeljena. Pooblaščenec ugotavlja, da niso podane kršitve kazenskega zakona ne kršitve Zakona o kazenskem postopku in ocenjuje, da vložnik uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Poudarja še, da je interpretacija 83. člena Ustave napačna in nezakonita in predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

B.

4. Poklicna poslanska imuniteta, ki jo ureja 1. odstavek 83. člena Ustave in na katero se sklicuje vložnik, izključuje kazensko odgovornost poslanca za mnenje, ki ga je izrekel, ali za glas, ki ga je dal pri opravljanju svoje funkcije v državnem zboru. To pomeni, da poslanec kazensko odgovarja za kazniva dejanja, ki jih stori, pa ne predstavljajo poslanske funkcije oziroma niso v zvezi z njenim opravljanjem ali če sicer gre za dejanja v zvezi z opravljanjem poslanske funkcije, pa so storjena izven sej državnega zbora in njegovih delovnih teles. V izreku sodbe sodišča prve stopnje je navedeno, da je bil obsojenec v času, ko je storil kaznivi dejanji, predsednik preiskovalne komisije Državnega zbora Republike Slovenije o sumu zlorabe javnih pooblastil v procesu lastninskega preoblikovanja in privatizacije nekdanje družbene lastnine, bil je torej poslanec, je pa žaljivo obdolžitev izrekel enkrat na tiskovni konferenci in drugič novinarki v intervjuju, pri čemer izjavi, ki sta predstavljali žaljivo obdolžitev, nista predstavljali sklepa komisije oziroma eno od njenih ugotovitev, o katerih bi se poslanec oziroma komisija izrekala. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje je šlo za osebno oceno obsojenca, da priča laže, to oceno pa je obsojenec izrekel izven seje komisije. Za takšno izjavo, dano izven seje komisije, poklicna materialna imuniteta (indemniteta) po 1. odstavku 83. člena Ustave ne pride v poštev.

5. Vprašanja, ki jih vložnik zastavlja v zahtevi v zvezi z časom trajanja službe zasebnega tožilca A. kot direktorja E. in tem ali je mogoče, da se je pri navajanju tega časa zmotil ali pa je morda zavestno govoril neresnico, so dejanska vprašanja, na katera sta odgovorili sodišče prve in druge stopnje. Vrhovno sodišče se v postopku za zahtevo za varstvo zakonitosti z dejanskimi vprašanji ne ukvarja oziroma zahteve za varstvo zakonitosti iz tega razloga ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

6. Vprašanje, ali je priča (zasebni tožilec) storil kaznivo dejanje krivega pričanja v zvezi z navajanjem časa svojega službovanja kot direktorja, je bilo predmet posebnega postopka, v katerem je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani, ki je obravnavalo kazensko ovadbo zaradi takšnega kaznivega dejanja zoper zasebnega tožilca, ovadbo dne 14.10.1999 zavrglo.

7. Na podlagi navedenih razlogov Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev Ustave in kazenskega zakona ni podana, zahteva pa je uveljavljala tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zato jo je bilo treba v skladu z določbo člena 425 ZKP zavrniti.

8. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilih 6. točke 2. odstavka in 3. odstavka 92. člena, 1. odstavka 95. člena in 98. a člena ZKP. Višina povprečnine je bila obsojencu odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter njegovih premoženjskih razmer.