Jedro

V okviru ugovornega postopka zoper plačilni nalog po 34.a členu ZST-1 se ne preizkuša pravilnosti določitve vrednosti predmeta postopka, ki je bila določena s sklepom iz prvega odstavka 31. člena ZST-1. Zato tožeča stranka v pritožbi ne more uspešno uveljaviti očitkov zoper sodno določeno vrednost spornega predmeta. Te bo lahko uveljavila kasneje, ko bo pridobila pravico do pritožbe zoper odločbo o glavni stvari, kot to določa drugi odstavek 31. člena ZST-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog Okrožnega sodišča v Krškem I Pg 69/2024 z dne 19. 12. 2024, s katerim ji je bilo naloženo doplačilo sodne takse v višini 5.411,00 EUR.

2.Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka. Zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov ne navaja, višjemu sodišču pa predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da izpodbijani plačilni nalog razveljavi. Pritožbenih stroškov ne priglaša.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodne takse se plačajo od vrednosti zahtevka oziroma predmeta, če je ta ocenljiv, oziroma od vrednosti določene po ZST-1 (prvi odstavek 19. člena ZST-1). Za ugotavljanje vrednosti zahtevka oziroma predmeta se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni v ZST-1 določeno drugače (drugi odstavek 19. člena ZST-1).

5.Če se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost predmeta oziroma zahtevka ocenila prenizko in to vpliva na višino dolžne sodne takse, ima sodišče glede določitve vrednosti predmeta postopka korekturno dolžnost (prvi odstavek 31. člena ZST-1). Sodišče po uradni dolžnosti s sklepom določi pravo vrednost potem, ko jo na primeren način preveri. Zoper sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta je dopustna posebna pritožba samo, kadar se stranka ne more pritožiti zoper odločbo o glavni stvari (drugi odstavek 31. člena ZST-1).

6.Če sodišče po 31. členu ZST-1 ugotovi novo vrednost, se vzame kot podlaga za plačilo takse nova vrednost. Če sodišče določi višjo vrednost predmeta postopka, kot jo je navedla stranka, mora stranka doplačati ustrezni del takse (drugi odstavek 32. člena ZST-1). Sodišče zato stranki izda nov plačilni nalog za doplačilo manjkajoče sodne takse. Zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse lahko stranka vloži ugovor iz razlogov, da taksna obveznost ni nastala, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo (prvi odstavek 34.a člena ZST-1). Zoper odločitev sodišča o ugovoru zoper plačilni nalog je dopustno vložiti pritožbo, o kateri odloči sodišče druge stopnje (četrti odstavek 34.a člena ZST-1).

7.Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje s sklepom I Pg 69/2024 z dne 13. 12. 2024 (red. št. 23) ugotovilo novo vrednost predmeta postopka. Ker je bila ta višja od prvotne (to je tiste, ki jo je v tožbi določila tožeča stranka), je tožeči stranki izdalo nov plačilni nalog za doplačilo sodne takse. Zoper naveden plačilni nalog je tožeča stranka vložila ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

8.Tožeča stranka v pritožbi vztraja pri ugovoru, da nova vrednost spornega predmeta, ki jo je sodišče prve stopnje določilo s sklepom na podlagi 31. člena ZST-1, ni pravilna. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje takšen ugovor vsebinsko presojalo upoštevajoč sodno prakso, ki v okviru ugovornega postopka zoper plačilni nalog po 34.a členu ZST-1 dopušča presojo odmerjene višine sodne takse tudi iz razlogov, ki se nanašajo na sodno določeno vrednost predmeta postopka.

9.Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sklepu III Ips 6/2024 z dne 11. 2. 2025 odločilo, da je zmotno v sodni praksi zavzeto stališče, da je mogoče plačilnemu nalogu za doplačilo sodne takse, ki ga sodišče izda na podlagi sklepa o določitvi vrednosti spornega predmeta na podlagi 31. člena ZST-1, ugovarjati tudi iz razloga, da vrednost spornega predmeta v sklepu o določitvi predmeta spora iz prvega odstavka 31. člena ZST-1 ni določena pravilno in je sodna taksa odmerjena previsoko. Poudarilo je, da so zoper plačilni nalog na podlagi prvega odstavka 34.a člena ZST-1 dopustni trije ugovorni razlogi, in sicer: da taksna obveznost ni nastala, da je taksa že plačana in da je sodišče takso napačno odmerilo. Noben od naštetih ugovornih razlogov zoper plačilni nalog pa se ne nanaša na postopek ugotovitve vrednosti predmeta postopka oziroma (novo) določeno vrednost predmeta postopka, ki se določi po pravilih iz poglavja IV ZST-1 (členi 19. do 32). V postopku izterjave neplačane takse je ugovor, da je sodišče takso napačno odmerilo, omejen na preizkus, ali je sodišče, ob upoštevanju v tožbi ali sklepu o določitvi vrednosti predmeta postopka navedene/ugotovljene vrednosti spornega predmeta, pravilno uporabilo določila taksne tarife in napravilo pravilen matematični izračun. Z odločitvijo o določitvi nove višine takse, na podlagi v plačilnem nalogu določene osnove za odmero takse, se ne posega v odločitev o določitvi vrednosti predmeta postopka. V primeru izdaje sklepa o vrednosti predmeta postopka po prvem odstavku 31. člena ZST-1 je o tem sodišče že odločilo s sklepom. Dopuščanje preizkusa vrednosti predmeta postopka po istem sodišču, ki je izdalo korekturni sklep, v ugovornem postopku izterjave sodne takse ni dopustno. Slednje je lahko le predmet odločanja sodišča v pritožbenem postopku s pridržano pritožbo, kot to določa drugi odstavek 31. člena ZST-1.

10.Upoštevajoč navedeno stališče Vrhovnega sodišča se v okviru ugovornega postopka zoper plačilni nalog po 34.a členu ZST-1 ne preizkuša pravilnosti določitve vrednosti predmeta postopka, ki je bila določena s sklepom iz prvega odstavka 31. člena ZST-1. Zato tožeča stranka v pritožbi ne more uspešno uveljaviti očitkov zoper sodno določeno vrednost spornega predmeta. Te bo lahko uveljavila kasneje, ko bo pridobila pravico do pritožbe zoper odločbo o glavni stvari, kot to določa drugi odstavek 31. člena ZST-1.

11.Pritožbena presoja očitka, da je sodišče takso napačno odmerilo, je zato omejena na preizkus, ali je sodišče, ob upoštevanju sodno določene vrednosti predmeta postopka, pravilno uporabilo določila taksne tarife in napravilo pravilen izračun takse, ki jo je tožeča stranka dolžna doplačati. Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje ugovor tožeče stranke o napačni odmeri sodne takse pravilno zavrnilo. V izpodbijanemu sklepu je ugotovilo, da je bila sodna taksa za postopek pred sodiščem prve stopnje na podlagi taksne tarife št. 1111 ZST-1 odmerjena v višini 7.082,00 EUR glede na vrednost spornega predmeta (6.500.005,00 EUR za primarni zahtevek in 557,00 EUR za podredni zahtevek). Ker je tožeča stranka sodno takso v višini 1.671,00 EUR že plačala, ji je bil izdan izpodbijani plačilni nalog za doplačilo sodne takse v višini 5.411,00 EUR. Ker pritožnica uporabe navedenega določila tarife in izračuna sodne takse na njegovi podlagi ne izpodbija, zgolj z vztrajanjem pri očitku, da je bila sodna taksa napačno odmerjena, ne more uspeti.

12.Ker pritožnica drugih razlogov ni uveljavila, je višje sodišče izpodbijani sklep preizkusilo še v okviru pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker sodišče prve stopnje ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Zveza: