3. 9. 2015

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Aleš Butala, Ljubljana, na seji 3. septembra 2015

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 32575/2012 z dne 9. 9. 2014 se sprejme v obravnavo.

2.Izvršitev sklepa iz prejšnje točke se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži.

3.Zadržanje izvrševanja iz prejšnje točke se izvrši tako, da se kazenski postopek št. IV K 32575/2012 prekine do končne odločitve Ustavnega sodišča.

OBRAZLOŽITEV

1.Zoper pritožnika je oškodovanka kot tožilka vložila obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo in 54/15 – KZ-1). Sodišče prve stopnje je pritožnika oprostilo obtožbe, Višje sodišče pa je z izpodbijanim sklepom razveljavilo oprostilno sodbo, zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču in naročilo njeno dodelitev drugemu sodniku.

2.Pritožnik zatrjuje, da mu je Višje sodišče z izpodbijanim sklepom kršilo pravico do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave, saj naj bi v senatu Višjega sodišča, ki je ugodil pritožbi in razveljavil oprostilno sodbo, sodelovala sodnica, s katero je bil pritožnik pred 30 leti sodelavec in naj z njo vse od takrat ne bi imel dobrih odnosov.[1] Sodelovanje sodnice Alijane Ravnik v senatu Višjega sodišča naj bi tako vzbujalo dvom o nepristranskosti sodišča. Navaja, da bi, če bi moral sam odločati o zadevi, kjer bi bila udeležena omenjena sodnica, takoj predlagal svojo izločitev zaradi razloga po 6. točki 39. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14 – ZKP).[2] Ker je bila zadeva predložena v ponovno sojenje drugemu sodniku, pritožnik meni, da mu je bila kršena tudi pravica do zakonitega sodnika iz drugega odstavka 23. člena Ustave. Pritožnik zatrjuje, da je izčrpal vsa pravna sredstva in da razen ustavne pritožbe nima drugega učinkovitega pravnega sredstva zoper izpodbijani sklep. Pritožba naj ne bi bila dopustna, prav tako naj ne bi imel zahteve za varstvo zakonitosti.[3]

3.Pritožnik je po vložitvi ustavne pritožbe 10. 7. 2015 vložil predlog za začasno zadržanje izvrševanja izpodbijanega akta. Navaja, da bi mu kot vrhovnemu državnemu tožilcu zaradi ponovnega vodenja kazenskega postopka lahko nastale težko popravljive škodljive posledice; poleg izjalovljenega učinkovitega pravnega varstva po vloženi ustavni pritožbi naj bi se te kazale tudi v nedopustni in nelegitimni izpostavljenosti statusu obdolženega v kazenskem postopku ter v nadaljnjem obravnavanju in odločanju sodišča na podlagi razlogov, stališč in navodil razveljavitvenega sklepa, s katerim naj bi pritožniku kršili pravico do nepristranskega sodišča.

4.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo na podlagi drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) sprejel v obravnavo (1. točka izreka). O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče. Ustavno sodišče se bo moralo najprej izreči o tem, ali bi moral pritožnik vnaprej zahtevati izločitev sodnice Višjega sodišča in pod kakšnimi pogoji. Gre za uresničevanje pomembne človekove pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ki zagotavlja tudi pravico do nepristranskega sojenja, vključno z zagotavljanjem videza nepristranskosti. Od odgovora na to vsebinsko, ustavnopravno pomembno vprašanje je namreč odvisno, ali so v tem primeru izpolnjenje vse procesne predpostavke za obravnavo ustavne pritožbe. Postopek pred prvostopenjskim sodiščem se na podlagi izpodbijanega sklepa nadaljuje. Za 11. 9. 2015 je že razpisan narok za glavno obravnavo, kar pomeni, da je lahko postopek v kratkem času z izdajo prvostopenjske sodbe na prvi stopnji končan. Zato bi lahko odlašanje z odgovorom na navedeno vprašanje povzročilo neučinkovitost ustavne pritožbe. To je narekovalo njen sprejem. Če bo Ustavno sodišče ugotovilo, da pritožnik ni izčrpal pravnih sredstev, bo ustavno pritožbo zavrglo.[4] Če se bo izkazalo, da so procesne predpostavke izpolnjene, pa bo Ustavno sodišče presodilo, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene pritožnikove človekove pravice oziroma temeljne svoboščine. Zlasti bo presodilo, ali je bila pritožniku kršena pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

5.Če je ustavna pritožba sprejeta v obravnavo, lahko senat ali Ustavno sodišče na podlagi 58. člena ZUstS na nejavni seji zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo izpodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Možnost njihovega nastanka je razvidna že iz prejšnje točke. Če bi se namreč kazenski postopek nadaljeval in pravnomočno končal pred odločitvijo Ustavnega sodišča, sama ugotovitev kršitve do nepristranskega sojenja za pritožnika ne bi imela več nobenega pomena. Predmet izpodbijanja z ustavno pritožbo bi bile po tem lahko le sodne odločbe, izdane v novem sojenju. Zato je senat na podlagi 58. člena ZUstS odločil, da se izvršitev izpodbijanega sklepa zadrži do končne odločitve Ustavnega sodišča (2. točka izreka).

6.Zaradi zadržanja izvrševanja izpodbijanega sklepa se postopek pred sodiščem prve stopnje ne more nadaljevati. Zato je senat na podlagi tretjega odstavka 39. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS določil način izvršitve 2. točke izreka tega sklepa. Po njem mora Okrajno sodišče v Ljubljani do končne odločitve Ustavnega sodišča v tej zadevi začasno prekiniti kazenski postopek zoper pritožnika (3. točka izreka). Glede na to je senat sklenil, da se zadeva obravnava absolutno prednostno.

7.Senat je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje drugega odstavka 55.b člena, 58. člena in tretjega odstavka 39. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS ter petega odstavka v zvezi s tretjo alinejo tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednica senata dr. Jadranka Sovdat ter člana dr. Mitja Deisinger in dr. Ernest Petrič. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Jadranka Sovdat Predsednica senata

[1]Trdi, da ga je sodnica Alijana Ravnik neprimerno naslavljala, ko sta bila še sodelavca na sodišču, da je odklonil sodelovanje z njo v razpravnem senatu, saj ni soglašal z njenim vodenjem obravnave, ki naj bi izražalo prejudiciranje zadev, svoje kritično mnenje naj bi pritožnik izrazil tudi v zvezi z intervjujem, ki naj bi ga pred leti dala omenjena sodnica, v primeru, ko je zoper pritožnika zasebno tožbo vložil oče sedanje oškodovanke kot tožilke, pa naj bi čutil tudi privoščljivost omenjene sodnice.

[2]Sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti.

[3]Pritožnik je očitek o kršitvi 23. člena Ustave uveljavljal tudi v upravnem sporu, v katerem pa je bila tožba zavržena z utemeljitvijo, da ima zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo v kazenskem postopku.

[4]Prim. sklep Ustavnega sodišča št. Up-62/96 z dne 11. 4. 1996 (OdlUS V, 68).

12. 5. 2016

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Aleša Butale, Ljubljana, na seji 12. maja 2016

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 32575/2012 z dne 9. 9. 2014 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Zoper pritožnika je oškodovanka kot tožilka vložila obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 54/15 in 6/16 – popr. – KZ-1). Sodišče prve stopnje ga je oprostilo obtožbe, Višje sodišče pa je ugodilo pritožbi pooblaščenca oškodovanke kot tožilke in je z izpodbijanim sklepom razveljavilo oprostilno sodbo. Zadevo je vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje in odredilo njeno dodelitev drugemu sodniku.

2.Pritožnik zatrjuje, da mu je Višje sodišče z izpodbijanim sklepom kršilo pravico do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave, saj naj bi v senatu Višjega sodišča, ki je ugodil pritožbi in razveljavil oprostilno sodbo, sodelovala sodnica, s katero je bil pritožnik pred 30 leti sodelavec in naj z njo vse od takrat ne bi imel dobrih odnosov. Sodelovanje te sodnice v senatu Višjega sodišča naj bi tako vzbujalo dvom o nepristranskosti sodišča. Pritožnik navaja, da bi, če bi moral sam odločati o zadevi, kjer bi bila udeležena omenjena sodnica, takoj predlagal svojo izločitev. Ker je bila zadeva predložena v ponovno sojenje drugemu sodniku, pritožnik meni, da mu je bila kršena tudi pravica do zakonitega sodnika iz drugega odstavka 23. člena Ustave. Pritožnik predlaga izjemno odločanje o ustavni pritožbi pred izčrpanjem pravnih sredstev. Navaja, da sklep, s katerim Višje sodišče razveljavi oprostilno sodbo in zadevo vrne v novo sojenje, ni pravnomočna sodna odločba, zato naj zoper njo ne bi imel drugega učinkovitega pravnega sredstva kot ustavno pritožbo.

3.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-950/14 z dne 3. 9. 2015 sprejel v obravnavo. Hkrati je zadržal izvršitev izpodbijanega sklepa, in sicer tako, da je kazenski postopek, ki teče zoper pritožnika, prekinil do končne odločitve Ustavnega sodišča. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Okrajno sodišče v Ljubljani ter Višje sodišče v Ljubljani.

B.

4.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Vendar mora Ustavno sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na izpolnjenost procesnih predpostavk.[1] V postopku odločanja o utemeljenosti ustavne pritožbe se je najprej zastavilo vprašanje, ali so te izpolnjene glede na to, da je z ustavno pritožbo izpodbijana vmesna sodna odločba, ki pomeni procesno odločitev, na podlagi katere je bila zadeva vrnjena v postopek pred sodišče prve stopnje. Zato je bilo treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali so v zadevi izčrpana vsa pravna sredstva.

5.Ustavna pritožba se lahko v skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS vloži zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine zoper posamični akt, s katerim je državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, pod pogoji, ki jih določa ZUstS. V skladu s prvim odstavkom 51. člena ZUstS pa je mogoče ustavno pritožbo vložiti šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Le izjemoma lahko Ustavno sodišče odloča tudi o ustavni pritožbi, vloženi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta za pritožnika nastale nepopravljive posledice (drugi odstavek 51. člena ZUstS).

6.Pritožnik torej izpodbija sklep, s katerim je Višje sodišče v Ljubljani ugodilo pritožbi pooblaščenca oškodovanke kot tožilke, razveljavilo oprostilno sodbo ter zadevo vrnilo v novo sojenje drugemu sodniku. Sklep Višjega sodišča tako pomeni vmesno odločitev v sodnem postopku, ki pa še ni pravnomočno končan, saj bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo o obtožbi. Posledično z njim še ne more biti odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika oziroma v tem primeru o obtožbi zoper pritožnika, kot to določa prvi odstavek 50. člena ZUstS.

7.Ustavna pritožba zoper sodne odločbe o razveljavitvi sodnih odločb in vrnitvi zadev v novo odločanje po ustaljenem stališču Ustavnega sodišča ni dovoljena, saj pravna sredstva, s katerimi pritožnik lahko doseže varstvo svojih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, še niso izčrpana. V takem primeru imajo namreč stranke v nadaljnjem postopku še vedno možnost svoje očitke utemeljevati tudi z razlogi, ki se nanašajo na varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.[2] Predvsem pa imajo možnost doseči, da bodo v sodnem postopku, v katerem se bo šele odločalo o njihovi pravici ali obveznosti oziroma kot v tem primeru o obtožbi zoper njih, spoštovane vse človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jim jih zagotavlja Ustava.

8.Ustavno sodišče je sicer v nekaterih upravnih zadevah odločilo drugače. Vendar je bila pri tem bistvena vezanost prvostopenjskega upravnega organa pri novem odločanju na stališča drugostopenjskega organa[3] oziroma vezanost drugostopenjskega upravnega organa na stališča Vrhovnega sodišča.[4] Zato je Ustavno sodišče štelo, da so bila pravna sredstva izčrpana.[5] Prav zaradi te vezanosti na sprejeta pravna mnenja ob odločanju o pravnih sredstvih je Ustavno sodišče štelo, da bi bile v ponovljenih upravnih postopkih zagotovo sprejete odločitve, ki bi neposredno posegale v pravice pritožnikov, slednji pa jih zaradi jasnih stališč Vrhovnega sodišča pred njim ne bi mogli več uspešno izpodbijati.[6]

9.Vendar pa se obravnavana zadeva od zadev iz prejšnje točke pomembno razlikuje. Ne gre namreč za razmerje med upravnim organom in sodiščem, temveč za razmerje med okrajnim in višjim sodiščem, ki odloča o pritožbi. V skladu s 125. členom Ustave so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni in vezani na Ustavo in zakon. To pomeni, da sodišče prve stopnje pri vnovičnem odločanju o utemeljenosti obtožbe ni vezano na pravno mnenje, ki ga je izrazilo pritožbeno sodišče v sklepu, s katerim je razveljavilo sodbo.[7] V novem sojenju bo moralo sicer sodišče prve stopnje v skladu z navodili Višjega sodišča ponovno izvajati dokaze in ob upoštevanju tretjega odstavka 397. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14 – ZKP) opraviti vsa procesna dejanja ter pretresti vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče, opredeliti pa se bo moralo tudi do vseh očitkov, ki jih bo lahko ponovno uveljavljal pritožnik. Kljub navedenemu pa lahko sodišče prve stopnje po ponovljenem postopku na podlagi proste presoje izvedenih dokazov ter ob upoštevanju Ustave in zakona bodisi vztraja pri svoji prvotni odločitvi in ponovno izreče oprostilno sodbo, bodisi svojo odločitev spremeni in izreče drugačno sodbo (obsodilno ali zavrnilno). Z njo bo šele odločeno o obtožbi zoper pritožnika (prvi odstavek 50. člena ZUstS). Šele po izčrpanju pritožbe zoper to odločitev, ki bo taki odločitvi pritrdila, in po izčrpanju morebitnih izrednih pravnih sredstev, bo izpolnjena procesna predpostavka iz 51. člena ZUstS za odločanje o ustavni pritožbi.

10.Glede na navedeno zoper izpodbijani sklep niso izčrpana pravna sredstva, zato ni izpolnjena procesna predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS. Ustavno sodišče je zato ustavno pritožbo zavrglo.

C.

11.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi pete alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka in petega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik

[1]Prim. sklep Ustavnega sodišča št. Up-62/96 z dne 11. 4. 1996 (OdlUS V, 68).

[2]Glej npr. sklepe Ustavnega sodišča št. Up-419/00 z dne 30. 1. 2001, št. Up-469/05 z dne 24. 11. 2005, št. Up-1200/05 z dne 20. 10. 2006 in št. Up-314/12 z dne 25. 4. 2012.

[3]Prim. odločbo št. Up-61/94 z dne 1. 12. 1994 (OdlUS III, 129).

[4]Prim. odločbo št. Up-218/98 z dne 22. 10. 1998 (OdlUS VII, 237).

[5]Upravni organ je bil namreč v skladu s tretjim odstavkom 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 – popr. in 70/2000 – ZUS) vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Smiselno enako določa tudi četrti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 109/12 – ZUS-1).

[6]Prim. sklep št. Up-314/12, 5. točka obrazložitve.

[7]Prim. tudi Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 859.