Jedro

Navedbe tožeče stranke, da denacionalizacijska upravičenka, kljub pooblaščenki odvetnici ni bila sposobna izražati volje v postopku denacionalizacije, so brezpredmetne, saj vlagateljici zahteve za denacionalizacijo ni bila odvzeta opravilna sposobnost. Poleg tega je tožeča stranka, kot pravna naslednica po smrti denacionalizacijske upravičenke, to je od 17. 5. 2005, nadaljevala denacionalizacijski postopek, ki se je končal z izdajo odločbe dne 30.8.2006.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Nova Gorica je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog tožeče stranke za obnovo postopka, končanega z dokončno odločbo Upravne enote Nova Gorica št. 351-814/98-DE-7-127 z dne 30.8.2006. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Upravna enota Nova Gorica na podlagi Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/92, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93 – odl. US, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 23/97 – odl. US, 65/98 – odl. US, 76/98 – odl. US, 60/99 – odl. US, 66/00 – odl. US in 11/2001 – odl. US – ZDen) v upravni zadevi denacionalizacije po upravičenkah, pokojni A.A. in pokojni B.B., pravnomočno odločila o celotnem zahtevku za denacionalizacijo z delno odločbo št. 351-814/98-DE-7-106 z dne 24.3.2006, ki je postala pravnomočna 20.4.2006, delno odločbo št. 351-814/98-DE-7 z dne 20.4.2006, ki je postala pravnomočna 24.5.2006, delno odločbo številka 351-814/98-DE-7-119 z dne 23.6.2006, ki je postala pravnomočna 10.8.2006 in končno odločbo št. 351-814/98-DE-7-127 z dne 30.8.2006, ki je postala pravnomočna 3.10.2006. Z navedenimi odločbami je bilo odločeno o celotnem zahtevku za denacionalizacijo tako, da so bile upravičenkama vrnjene v last in posest parcele številka 1905, 1906, 1907 in del 1904 v izmeri 578,68 m2, vse k.o. C. Za preostali del zahtevka pa so bile izkazane ovire za vračilo v naravi, zato je bila upravičenkama določena odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe.

Vlogo, ki jo je vložila tožeča stranka je upravni organ štel kot predlog za obnovo postopka iz razlogov 1. točke 1. odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, 73/04, 119/05, 24/06, 126/07, 65/08 in 8/10 – ZUP). Predlog za obnovo postopka je vložila D.D. – tožeča stranka (hčerka upravičenke, pokojne B.B.), ki je leta 2005 nadaljevala upravni postopek denacionalizacije po pokojni mami. Pogoj za obnovo postopka je obstoj obnovitvenega razloga, v konkretnem primeru, da se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku (1. točka 1. odstavka 260. člena ZUP). Glede na navedeno določbo Zakona o splošnem upravnem postopku v predlogu za obnovo postopka navedena dejstva in dokazi (najemna pogodba z dne 9.12.1992, slabo zdravstveno stanje upravičenke B.B. po letu 2002 in izjava volje Vlade RS z dne 22.2.2001) niso take narave, da bi glede na določbe materialnega prava, vplivali ali bi lahko vplivali na odločitev upravnega organa. Tako najemna pogodba z dne 9.12.1992, ki sta jo sklenila Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo in B.B. (kot najemnica) govori o poslovnem objektu s pomožnimi objekti in pripadajočim zemljiščem na parcelah številka 1901, 1904, 1905, 1906 in 1907 vse k.o. C. Navedena pogodba v 4. členu vsebuje določbo o času trajanja najemnega razmerja, v 5. členu pa sta se stranki sporazumeli, da ima najemnik predkupno pravico na najetih poslovnih prostorih, ter, da bosta pogodbeni stranki upoštevali dokončno odločbo o denacionalizaciji, glede na navedeno upravni organ meni, da 4. in 5. člen najemne pogodbe ne predstavljata novega dejstva oziroma dokaza za obnovo postopka v skladu s 1. točko 1. odstavka 260. člena ZUP. Ob tem pa še pripominja da upravni organ ni stvarno pristojen za tolmačenje oziroma ugotavljanje izpolnitve obveznosti iz obligacijskopravnih razmerij. Navajanje, da je bilo zdravstveno stanje pokojne upravičenke B.B. od leta 2002 slabo, tudi ne more pripeljati do drugačne odločbe v postopku denacionalizacije. Najemna pogodba s strani B.B. je bila podpisana že leta 1993, v postopku denacionalizacije pa jo je od samega začetka postopka denacionalizacije, to je od leta 1992, zastopala pooblaščenka, odvetnica E.E., po smrti upravičenke leta 2005 pa je postopek nadaljevala tožeča stranka. Razloge, zakaj B.B. ni seznanila hčerke z najemno pogodbo iz leta 1993 pa za upravni organ ni pomemben. Tudi izjava volje Republike Slovenije iz leta 2001 ne predstavlja pogoja določenega v 1. točki 1. odstavka 260. člena ZUP za obnovo postopka. Glede na vse navedeno ugotavlja, da ponujeni dokazi in dejstva o okoliščinah, na katere se sklicuje tožeča stranka, niso taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe, zato je bilo treba predlog za obnovo postopka zavrniti.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je res kot hčerka B.B., ki je umrla leta 2005, nadaljevala upravni postopek denacionalizacije po pokojni mami. V juliju 2006 pa je utrpela zlom hrbteničnega vretenca C3, zaradi česar je bila na bolovanju vse do julija 2007. Denacionalizaciji odločbi z dne 23.6.2006 in z dne 30.8.2006 sta ji bili tako zgolj formalno vročeni v hišni poštni nabiralnik in nanju niti ni mogla odgovarjati, niti ne skrbeti za svojo pravno varnost. Tako sta odločbi postali pravnomočni. V nadaljevanju navaja, da je B.B. 9.12.1992 z Ministrstvom za obrambo RS sklenila pogodbo o najemu poslovnih prostor za poslovni objekt – bivša stražnica F., s pomožnimi objekti in pripadajočim zemljiščem na parceli številka 1901, 1904, 1905, 1906 in 1907, vse vpisane v vložno številko 327 k.o. C., v letu 1993 pa še aneks k tej pogodbi. Vse navedene nepremičnine, kolikor ji niso bile vrnjene, ima še sedaj v najemu in plačuje zanje najemnino Ministrstvu za obrambo RS. Ob povedanem je parcela številka 1904 (stavbišče v izmeri 166 m2 in dvorišče 1026 m2) otok sredi njenih nepremičnin. Navaja še, da iz izjave volje Vlade Republike Slovenije št. 462-1/01 z dne 22.2.2001 izhaja, da le ta nasprotuje vračilu nepremičnin v naravi na podlagi 19., 20. in 21. člena ZDen, v vseh drugih primerih pa takšna izjava volje pomeni zavezo za poskus vračanja nepremičnega premoženja v naravi. Pove še, da iz izjave lečeče zdravnice pokojne B.B. izhaja, da je imela le-ta zdravstvene težave vse od leta 2002. Bila je zmedena, z njo ni bila možna osnovna komunikacija, govorila je nerazumljivo, nepovezano, tudi svojih bližnjih ni prepoznala. To pa pomeni, da se pooblaščenka denacionalizacijske upravičenke – odvetnica E.E. ni mogla sporazumeti z njo, saj ji njene volje sploh ni uspela posredovati, razen načelne zahteve po vračilu nacionaliziranega premoženja, ki je bila dana na začetku postopka. Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče odločbo Upravne enote Nova Gorica št. 359-1/2009-6-4 z dne 16.2.2009 odpravi in ugodi njenemu predlogu za obnovo postopka končanega z dokončno odločbo Upravne enote Nova Gorica št. 351-814/98-DE-7-127 z dne 30.8.2006. Poleg navedenega še zahteva, da ji tožena stranka povrne stroške tega postopka v višini, kot jih bo odmerilo sodišče. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo, kot neutemeljeno, zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so podani pravilni razlogi za odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – Uradni list RS, št. 105/06 in 61/10 – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki omogoča, da se upravni postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, ponovi deloma ali v celoti ter na podlagi obnovljenega postopka izda drugačna odločba v upravni zadevi. Člen 260. ZUP določa dva osnovna pogoja za obnovo postopka. Prvi je, da je upravni postopek končan z odločbo, ki je v upravnem postopku dokončna. Dokončne so vse odločbe druge stopnje in odločbe prve stopnje, zoper katere pritožba ni dovoljena, kot tudi tiste, zoper katere je pritožba dovoljena, vendar ni bila vložena oziroma ni bila vložena pravočasno. Drugi pogoj za obnovo postopka pa je obstoj obnovitvenega razloga iz 260. člena ZUP. Za obnovo postopka zadošča, da obstaja vsaj eden izmed obnovitvenih razlogov. Razlogi so v 260. členu navedeni taksativno, kar pomeni, da jih ni mogoče širiti na podobne primere. Obnova postopka tako ni možna zato, ker je bil pozneje sprejet drugačen pravni predpis ali ker je bila sodna ali upravna praksa o nekem pravnem vprašanju pozneje spremenjena. Obnovitveni razlog tudi ni napačna uporaba materialnega zakona, veljavnega v času upravnega odločanja. Prav tako ni možna obnova postopka zaradi dejstev, ki so nastala po tem, ko je bila v postopku že izdana odločba. Tako sodišče, v zvezi z navedbo tožeče stranke, da je bila denacionalizacijska upravičenka B.B. (mati tožeče stranke) od leta 2002 do smrti 2005 bolna (bila je zmedena, z njo ni bila možna niti osnovna komunikacija, govorila je nerazumljivo, nepovezano, tudi svojih bližnjih ni prepoznala) ugotavlja, da se poslovna sposobnost fizične osebe, v upravnem postopku predpostavlja. Zato so navedbe tožeče stranke, da nacionalizacijska upravičenka, kljub pooblaščenki odvetnici E.E. ni bila sposobna izražati volje v postopku denacionalizacije, brezpredmetni, saj vlagateljici zahteve za denacionalizacijo ni bila odvzeta opravilna sposobnost. Poleg tega pa je tožeča stranka, kot pravna naslednica po smrti denacionalizacijske upravičenke, to je od 17.5.2005, nadaljevala denacionalizacijski postopek, ki se je končal z izdajo odločbe dne 30.8.2006. Ob upoštevanju vsega navedenega navedbe tožeče stranke o procesni nesposobnosti vlagateljice, na samo odločitev ne morejo vplivati, saj v času vlagateljičine smrti denacionalizacijski postopek ni bil zaključen in ga je tožeča stranka nadaljevala kot pravna naslednica denacionalizacijske upravičenke. Poleg tega, pa je upravičenka že leta 1992 (torej 10 let pred boleznijo) sklenila najemno pogodbo, kar pomeni, da se je ves čas denacionalizacijskega postopka vedelo zanjo, enako tudi za izjavo volje Vlade RS z dne 22.2.2001. Zato najemne pogodbe sklenjene 9.12.1992 med Ministrstvom za obrambo kot najemodajalcem in denacionalizacijsko upravičenko B.B. kot najemnico za poslovni objekt s pomožnimi objekti in pripadajočim zemljiščem na parcelah številka 1901, 1904, 1905, 1906 in 1907, vse k.o. C., ter izjave volje Vlade Republike Slovenije iz leta 2001 ni mogoče šteti kot novo dejstvo oziroma nov dokaz, ki bi bil mogel sam zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku (1. točka 1. odstavka 260. člena ZUS).

Glede na vse navedeno, tudi po presoji sodišča, ponujeni dokazi in dejstva o okoliščinah, na katere se sklicuje tožeča stranka, niso taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločitve. Zato je bilo treba tožbo tožeče stranke, v skladu s 1. odstavkom 63. čl. ZUS-1, zavrniti kot neutemeljeno.

Ker je sodišče tožbo tožeče stranke zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške tega postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).