Jedro

Z navajanjem, da mora po prvem odstavku 45. člena ZPrCP voznik hitrost in način vožnje prilagoditi, med drugim tudi lastnosti ceste, stanju vozišča, preglednosti, vidljivosti, prometnim in vremenskim razmeram, vozniškim sposobnostim, tako, da ves čas vožnje obvladuje vozilo, pritožnik ne utemeljuje zatrjevanega razloga kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek po 2. točki 154. člena ZP-1 (kdaj gre za takšno kršitev določa ZP-1 v določbi 156. člena), temveč uveljavlja s pravnim sredstvom v tem postopku nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki 154. člena ZP-1.

Izrek

Pritožba se kot nedovoljena zavrže. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Sežani je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevi za sodno varstvo in izpodbijani plačilni nalog spremenilo tako, da se postopek o prekršku zoper A.J., zaradi suma storitve prekrška po desetem odstavku 45. člena ZPrCP, ki naj bi ga storil 20. aprila 2012 ob 13.10 uri, med vožnjo osebnega avtomobila po avtocesti A1, ko naj bi zaradi vožnje z neprilagojeno hitrostjo glede na vremenske razmere pri km 2.400 izgubil oblast nad vozilom in trčil v odbojno ograjo, ustavi na podlagi 5. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Hkrati je še sklenilo, da stroški postopka bremenijo proračun.

Zoper sodbo je pritožbo vložil prekrškovni organ, Postaja prometne policije, kot navaja, na podlagi 2. točke prvega odstavka 154. člena ZP-1- kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek. Konkretnega predloga, kako naj pritožbeno sodišče razsodi, pritožba nima.

Pritožbo je bilo treba zavreči, ker ni dovoljena.

Pritožnik po uvodnem povzemanju odločitve sodišča prve stopnje, meni, da sodišče ni upoštevalo materialnih določb predpisa, ki določa prekršek, pri čemer se sklicuje na določbo prvega odstavka 45. člena ZPrCP, v nadaljevanju obrazložitve pritožbe pa podaja svojo dokazno oceno prekrška, ki naj bi ga obdolženi storil. Z navajanjem, da mora po prvem odstavku 45. člena ZPrCP voznik hitrosti in način vožnje prilagoditi, med drugim tudi lastnosti ceste, stanju vozišča, preglednosti, vidljivosti, prometnim in vremenskim razmeram, vozniškim sposobnostim, tako, da ves čas vožnje obvladuje vozilo, pritožnik ne utemeljuje zatrjevanega razloga kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek po 2. točki 154. člena ZP-1 (kdaj gre za takšno kršitev določa ZP-1 v določbi 156. člena), temveč uveljavlja s pravnim sredstvom v tem postopku nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki 154. člena ZP-1. Kot je bil prekrškovni organ že poučen v pravnem pouku izpodbijane sodbe pa pritožba zoper sodbo s katero je bilo odločeno o vloženi zahtevi za sodno varstvo iz pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljena (tretji odstavek 66. člena ZP-1). Ob ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje za svojo dokazno oceno navedlo razumne razloge, pritožbeno sodišče tudi ne odgovarja na navedbe pritožnika, s katerimi izpodbija dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Iz navedenih razlogov je višje sodišče, ob ugotovitvi, da v postopku ni bila zagrešena nobena od kršitev na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1), pritožbo prekrškovnega organa kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 147. člena v zvezi s četrtim odstavkom 144. člena ZP-1.