Jedro

Obstoj predpostavk materialnega ali formalnega sosporništva ni pogoj za združitev dveh pravd po prvem odstavku 313. člena ZPP.

ZOR je v 413. členu zakonil domnevo solidarnosti več dolžnikov za izpolnitev deljive pogodbene obveznosti iz gospodarske pogodbe, če ni drugačnega dogovora (a contrario: domnevo deljene izpolnitve deljive obveznosti, če ni izrecnega dogovora o solidarnosti izpolnitve, če ne gre za gospodarske pogodbe).

Podlaga za solidarno odgovornost dolžnikov za škodo, nastalo zaradi kršitve pogodbene obveznosti, je 206. člen ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče nadaljevalo postopek po določbah ZPP/77. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da po temelju obstoji odškodninska odgovornost vseh treh toženih strank za škodo, ki jo ima tožnik zato, ker ni dobil vrnjenega kompresorja, ki ga je dal v najem ladji R. v času njenega popravila v ladjedelnici v I. (izreklo je: "Ugotovi se, da obstoji temelj tožbenega zahtevka tožeče stranke do toženih strank..." ter navedlo njihova imena).

Pritožbi prvih dveh toženih strank je pritožbeno sodišče s sklepom ugodilo, vmesno sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša nanju, razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbo tretje tožene stranke pa je s sodbo zavrnilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje glede nje potrdilo.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tretja tožena stranka z revizijo z navedbo, da uveljavlja vse revizijske razloge, vendar brez revizijskega predloga.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V postopku, ki ga je sodišče prvotno vodilo samo proti prvima dvema toženima strankama, se je tretja tožena stranka razširitvi tožbe nase uprla. Zato je tožeča stranka vložila proti njej posebno tožbo.

Sodišče je obe pravdi združilo v skupno obravnavanje. Združitev obeh pravd opredeljuje tretja tožena stranka v reviziji kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni upoštevalo, da se je razširitvi tožbe na sebe uprla. Meni tudi, da je z združitvijo obeh pravd prišla v slabši položaj v primerjavi s prvo in drugo toženo stranko, razen tega pa tudi ni bilo razlogov za združitev po 313. členu ZPP.

Subjektivni spremembi tožbe z njeno razširitvijo na sebe se je tretja tožena stranka lahko uprla zato, ker bi morala, če tega ne bi storila, prevzeti pravdo v tistem stanju, v katerem je bila, ko bi vstopila vanjo kot novi toženec (tretji in četrti odstavek 196. člena ZPP). Vložitvi posebne tožbe proti sebi pa se ni mogla upreti.

S tem, da je sodišče obe pravdi združilo, ni kršilo nobene določbe pravdnega postopka. Predpostavka za združitev obeh pravd po prvem odstavku 313. člena ZPP je namreč obstojala. Isti tožnik je (bil) nasprotnik raznih (po združitvi treh) tožencev. Z združitvijo obeh pravd tretja tožena stranka ni prišla v slabši položaj kot če bi postopek proti njej tekel ločeno. Pravne posledice vložitve tožbe se proti njej zaradi združitve pravd niso nič spremenile. Obe pravdi sta ostali samostojni, združeni sta bili samo zaradi skupnega obravnavanja. ZPP ne daje pravdni stranki možnosti, da vpliva na odločanje sodišča o združitvi pravd. Zato sodišču tudi ni bilo treba upoštevati okoliščine, da se je tretja tožena stranka razširitvi tožbe na sebe uprla. Pogoj za združitev dveh pravd po prvem odstavku 313. člena ZPP tudi ni obstoj predpostavk materialnega ali formalnega sosporništva. Ali bo dosežen cilj združitve - pospešitev obravnavanja ali zmanjšanje stroškov (prvi odstavek 313. člena ZPP), presodi sodišče. Morebitna zmotna presoja pa ni kršitev kakšne procesne določbe.

Ali tožeča stranka uveljavlja na pasivni strani sosporništvo in kakšno, je stvar njene odločitve. Ali ga lahko oziroma utemeljeno uveljavlja, bo razvidno iz ustrezne odločitve sodišča. V obravnavanem primeru ni pomembno vprašanje, ali obstoji solidarna odškodninska odgovornost vseh treh toženih strank. Pritožbeno sodišče je namreč sodbo sodišča prve stopnje proti prvima dvema toženima strankama razveljavilo. Zato je (trenutno) samo tretja tožena stranka edina, glede katere je pravnomočno ugotovljena odškodninska odgovornost. Tudi ni razumljivo, čemu tretja tožena stranka nasprotuje ugotovitvi solidarne odškodninske odgovornosti vseh treh toženih strank. Pri razčiščevanju medsebojnih razmerij iz solidarne obveznosti je lahko ugotovljena solidarna odgovornost vseh treh toženih strank tretji toženi stranki samo v korist. Ne glede na to, da vprašanje solidarne odgovornosti toženih strank v sedanji situaciji ni pomembno, revizijsko sodišče opozarja, da tretja tožena stranka svoje stališče nepravilno utemeljuje s 413. členom ZOR. Ta določba je uzakonila domnevo solidarnosti več dolžnikov za izpolnitev deljive pogodbene obveznosti iz gospodarske pogodbe, če ni drugačnega dogovora (a contrario: domnevo deljene izpolnitve deljive obveznosti, če ni izrecnega dogovora o solidarnosti izpolnitve, če ne gre za gospodarske pogodbe). V obravnavanem primeru pa tožeča stranka tudi proti tretji toženi stranki ne zahteva izpolnitve neke pogodbene obveznosti, ampak povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti - nevrnitve kompresorja. Podlaga za solidarno odgovornost vseh treh toženih strank, če bo sodišče ugotovilo tudi odškodninsko odgovornost prvih dveh toženih strank, pa je v tretjem odstavku 206. člena ZOR.

Sodišče druge stopnje je odločalo na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje - prva tožena stranka je imela tako splošno pooblastilo za posredovanje, zastopanje in sklepanje poslov v imenu in za račun naročitelja - ladjarja, kot tudi posebno pooblastilo za najem kompresorja. Zato je v zvezi z najemom kompresorja tretja tožena stranka stopila v neposredno najemno razmerje s tožnikom. Drugačna razmišljanja revizije o tem, do kakšnih pravnih razmerij naj bi v zvezi z najemom kompresorja prišlo, so pravno zmotna. Tretja tožena stranka, ki je od tožnika prejela kompresor, bi ga njemu tudi morala vrniti. Tega ni storila, zato odškodninsko odgovarja. Morebitne posebnosti v razmerju med tožnikom in prvima dvema toženima strankama, ki vplivajo na morebitno njuno odškodninsko odgovornost pa na pravno razmerje med tožnikom in tretjo toženo stranko, ne vplivajo.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi ne obstojijo. Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo obstoja tistih revizijskih razlogov, na katere mora po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijo tretje tožene stranke zavrnilo (393. člen ZPP).