Jedro

Nepravilno je stališče tožnika, da mu je bil NUSZ za prostor št. 669-2, torej stanovanjski prostor, odmerjen napačno, ker gre za neizdelan, nestanovanjski objekt, ki ni primeren za bivanje. Glede na navedene pravne podlage ni pravno upoštevno, ali so stanovanjski prostori dejansko uporabljeni za bivanje oziroma primerni za bivanje. Za odmero NUSZ je bistvenega pomena tista raba stavbe, ki se po izrecni določbi prvega odstavka 218c. člena ZGO-1 ugotavlja na podlagi evidentiranih podatkov katastra stavb. Odločilen je torej tisti namen rabe, ki je določen v REN.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku tožniku za leto 2014 odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) v višini 828,31 EUR za 2 objekta oziroma stavbni zemljišči za stanovanjski namen in poslovno dejavnost na naslovu ..., ki vsak meri 225 m2. Glede na lego, namembnost in komunalno opremljenost je stanovanjske dejavnosti ovrednotil s 490 točkami, poslovne dejavnosti s 1840 točkami, uporabljena je bila vrednost točke 0,001580 EUR (1. točka izreka). Ugotovil je, da je bila obveznost po tej odločbi plačana (2. točka izreka), da stroški postopka niso bili priglašeni (3. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da se objekt nahaja v naselju ..., k.o. ...in ima številko stavbe 669, in sicer ima del stavbe, v katerem se opravlja poslovna delavnost, številko ... in del stavbe, ki ima stanovanjski namen številko ..., vsak pa meri 225 m2, kar se ujema tudi s podatki Geodetske uprave RS (v nadaljevanju GURS). V skladu z določili Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Domžale (v nadaljevanju Odlok) je predmetni objekt uvrščen v II. območje. Dela stavbe se po namembnosti uvrščata v skupino A (stanovanjska raba) in skupino D (poslovna dejavnost). Odločitev o odmeri NUSZ je prvostopni organ sprejel na podlagi Odloka, mnenja Občine Domžale ter listinskih dokazil glede komunalne infrastrukture. Podrobneje so razčlenjene tudi točke za komunalno opremljenost ter lego in namembnost posameznega objekta oziroma zemljišča. 2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika in potrdil odločitev prvostopnega organa. V zvezi s pritožbenimi navedbami je navedel, da je izrek izpodbijane odločbe določen in dovolj jasen, da so točke, ki jih je pri izračunu nadomestila upošteval prvostopni organ, dovolj podrobno opredeljene v obrazložitvi oziroma oprte na dokazilih upravljavcev komunalne infrastrukture ter da je prvostopni organ pravilno uporabil podatke iz Registra nepremičnin (v nadaljevanju REN), ki ga vodi GURS.

3. Tožnik je v tožbi navedel, da je toženka pri izračunu višine nadomestila neutemeljeno upoštevala, da naj bi imel en od objektov s površino v izmeri 225 m2 stanovanjski namen, saj gre dejansko za neizdelano, nestanovanjsko površino, neprimerno za bivanje, ki temu nikoli ni bila namenjena ali za to uporabljena. Upravni organ je pri odločanju o odmeri NUSZ dolžan upoštevati dejansko stanje nepremičnin, ne pa zgolj zbirne podatke občinskih evidenc ali evidenc GURS, ki ne odražajo pravilnega dejanskega stanja, kar je trdil že v prvotnem postopku in s trditvijo uspel, saj je bilo njegovi pritožbi ugodeno, odločba prvostopnega organa pa v izpodbijanem delu odpravljena in vrnjena v ponoven postopek. Kljub temu pa je organ tudi v ponovljenem postopku ravnal enako - upošteval površino 225 m2 za stanovanjski namen, čeprav ga je tožnik obvestil, da je pred pristojnim organom predlagal popravke podatkov v uradnih evidencah. S tem je tožnik storil vse, kar je lahko, da bi bili podatki v uradnih evidencah usklajeni z dejanskim stanjem, toženka pa je tudi v ponovljenem postopku upoštevala nepravilne podatke ter kljub zatrjevanemu neskladju med dejanskim in formalnim stanjem ni izvedla ugotovitvenega postopka v tej smeri. Tožnik zato sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva, da sodišče toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo ni vsebinsko odgovorila, temveč je zgolj predlagala njeno zavrnitev in poslala upravni spis.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V tej zadevi je sporna pravilnost odločitve prvostopnega organa, da tožniku za leto 2014 na naslovu ..., na območju Občine Domžale odmeri NUSZ za površino 225 m2 za stanovanjski namen rabe.

7. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da se na podlagi odločbe Ustavnega sodišča U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 (s katero je bil razveljavljen Zakon o davku na nepremičnine) Zakon o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ/84) oziroma VI. poglavje tega predpisa ter občinski odloki, izdani na podlagi VI. poglavja ZSZ/84, in določbe 218, 218a., 218b., 218c., 218č. in 218d. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) do nove zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo kot materialnopravna podlaga pri odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. 8. Izpodbijana odločba temelji na Odloku, po katerem se v skladu z 58. členom ZSZ/84 plačuje NUSZ. V skladu z drugim odstavkom 58. člena se nadomestilo plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja, na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev, na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt, in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. Območje, na katerem se plačuje NUSZ, določi občinski svet, pri čemer upošteva zlasti: opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami in možnost priključitve na te objekte in naprave, lego in namembnost ter smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča, izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih in merila za oprostitev plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (61. člen ZSZ/84).

9. Tožniku je bil v skladu z zgoraj navedenimi zakonskimi določbami odmerjen NUSZ od poslovnih (del stavbe št. 669-1) in stanovanjskih (del stavbe št. 669-2) prostorov v izmerah po 225 m2, ki so bili glede na lego, namembnost in komunalno opremljenost ovrednoteni s 1840 (poslovna dejavnost) oziroma 490 (stanovanjski namen) točkami. Iz podatkov spisa in obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je organ pri svoji odločitvi, da gre v primeru dela stavbe št. 669-2 za stanovanjski prostor, uporabil podatke iz REN. Po prvem odstavku 218c. člena ZGO-1 mora namreč občina v namene nadomestila za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča uporabiti podatke, ki so vpisani v kataster stavb kot katastrski ali registrski podatki v skladu s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin. Občina za navedene namene lahko uporabi podatke katastra stavb, ki so prevzeti iz drugih evidenc. Tudi v skladu s prvim in drugim odstavkom 13. člena Odloka se za izračun NUSZ uporabljajo uradni podatki in evidence.

10. Bistveno je torej, kateri podatki za stavbo št. 669 so zavedeni v evidenci REN. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da ima stavba št. 669 dva dela, enega stanovanjskega in enega poslovnega, pri čemer neto tlorisna površina stanovanja, kot tudi neto tlorisna površina poslovnega prostora znašata vsaka 225 m2. Nepravilno je stališče tožnika, da mu je bil NUSZ za prostor št. 669-2, torej stanovanjski prostor, odmerjen napačno, ker gre za neizdelan, nestanovanjski objekt, ki ni primeren za bivanje. Glede na zgoraj navedene pravne podlage ni pravno upoštevno, ali so stanovanjski prostori dejansko uporabljeni za bivanje oziroma primerni za bivanje. Za odmero NUSZ je bistvenega pomena tista raba stavbe, ki se po izrecni določbi prvega odstavka 218c. člena ZGO-1 ugotavlja na podlagi evidentiranih podatkov katastra stavb. Odločilen je torej tisti namen rabe, ki je določen v REN.

11. Če je dejanska raba stavbe drugačna od rabe, določene v katastru stavb oziroma REN, lahko lastnik stavbe po postopku, ki ga določajo 85. in naslednji členi Zakona o evidentiranju nepremičnin, izposluje vpis spremembe v kataster stavb. Do spremembe pa se podatki, ki jih je občina pridobila kot podatek katastra stavb oz. REN, štejejo za pravilne, zato je bil organ dolžan uporabiti podatek, ki je vpisan v kataster stavb, v skladu z 218. členom ZGO-1 (enako tudi sodna praksa - sodbi Upravnega sodišča RS II U 122/2017 z dne 8. 5. 2019 in I U 1299/2015 z dne 25. 8. 2016). Povedano drugače: odmera NUSZ, ki bi se opirala na podatke, ki bi se razlikovali od podatkov v REN, bi bila nezakonita.

12. Sodišče se strinja s toženkinim stališčem, da na uporabo uradnih podatkov ne more vplivati tožnikovo zatrjevanje, da je pred pristojno območno geodetsko upravo predlagal spremembo podatkov. Tožnik namreč navaja, da je na območno geodetsko upravo podal predlog za spremembo podatkov v katastru stavb oziroma zahtevo za uskladitev katastrskega stanja z dejanskim, vendar, kot izhaja iz zgoraj navedenega, je odločilno stanje, ki je v času odločanja vpisano v kataster stavb.

13. Iz vsega navedenega je razvidno, da je prvostopni organ v izpodbijani odločbi pravilno uporabil podatke iz REN in del stavbe 669-2 pravilno štel za stanovanjski prostor v izmeri 225 m2. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Ker tožnik ni navedel novih dejstev ali predlagal novih dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnavane, na seji.

14. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.