Jedro

Stališče, da nekdo, ki je zaposlen pri pravdni stranki, ne bi smel biti zaslišan kot priča, ni pravilno in nima podlage v predpisih in odločbah, na katere se pritožnik sklicuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi okrajnega sodišča v Ljubljani VL 129790/2015 z 29. 10. 2015 v prvem odstavku izreka (na podlagi katerega mora toženec tožeči stranki plačati 3.381,14 EUR) in tožencu naložilo, da mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 166 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje toženec. Kot izpodbojne razloge navaja določbe Ustave, Zakona o upravnem postopku, Zakona o izvršbi in zavarovanju, Kazenskega zakonika, Evropske konvencije o človekovih pravicah s protokoli, Splošne deklaracije človekovih pravic, Evropske listine o temeljnih pravicah, nekaterih odločb ESČP in odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevi A. Navaja, da sodišče ni izvajalo javnega sojenja kar predstavlja kršitev poštenega sojenja, in je postopalo pristransko, saj ni upoštevalo stališča ESČP, ki je v zadevi Urtenpertinger proti Avstriji ugotovilo, da uradna oseba ne sme biti priča. Pritožnik opisuje, zakaj je najel kmetijska zemljišča in da ta niso bila v stanju za kmetijsko obdelavo. Uradne osebe pa so mu preprečile, da bi začel z dovoljeno dejavnostjo z ravnanjem, ki gotovo ni skladno z zakoni, Ustavo RS in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Škoda, ki so mu jo s tem povzročile, je gotovo večja od neplačane zakupnine.

Pritožnik še navaja, da koncept poštenega sojenja zajema tudi pravico, da so stranke seznanjene z vsemi dokazi ali vloženimi stališči, te možnosti pa ni imel. Ocena sodišča prve stopnje, da je priča B. B. prepričljiva, je v nasprotju s stališčem ESČP v zadevi Urtenpertinger proti Avstriji, da uradna oseba ne more biti priča v postopku, zato je njeno pričanje neverodostojno in vprašljivo, predstavlja navzkrižje interesov.

Sodišče ni ugotovilo, da je bil v času rušenja Bioplinarne v izredno slabem zdravstvenem stanju in pod velikim stresom, zato ni bil sposoben urgirati in prekiniti pogodbe; ustno pa je opozarjal, da so zemljišča neustrezna in v uporabi drugih. Sodišče bi moralo opraviti ogled zemljišč.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče iz pritožbenih navedb ne more razbrati, kako si pritožnik predstavlja javno sojenje oziroma kateri aspekt javnosti naj bi v postopku pred sodiščem prve stopnje umanjkal. V pritožbi namreč ne pojasni, s čim naj bi sodišče prve stopnje kršilo javnost sojenja. Kršitev iz 13. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je podana, če je v nasprotju z zakonom izključena javnost glavne obravnave. 1. narok za glavno obravnavo 12. 10. 2018 in nadaljnji narok 9. 1. 2018 sta bila javna, kar jasno izhaja iz zapisnikov obeh narokov. Tajen je bil le pred 1. narokom opravljeni poravnalni narok, kar je skladno z določbo 3. odstavka 305. a člena ZPP.1 To, da razen strank na obravnavi ni bilo splošne (širše) javnosti, še ne predstavlja kršitve načela javnosti. Kršitev bi bila podana, če bi sodišče javnost nezakonito izključilo, pa je ni. Da bi prišlo do kršitve javnosti za stranke (npr. do kršitve 150. člena ZPP) pritožnik ne trdi, šlo bi za kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožbeno sodišče lahko upošteva le, če jo pritožnik obrazloženo uveljavlja.

6. Tudi očitka o kršitvi pravice do poštenega sojenja oziroma do kontradiktornega postopka pritožnik ne konkretizira. Navede, da naj v postopku ne bi imel možnosti dajanja pripomb na dokaze in vložena stališča, ne pojasni pa, katero ravnanje naj bi mu to preprečilo in do katerih dokazov ali stališč (in zakaj) se ni mogel opredeliti. Pritožbeno sodišče je (kljub tako posplošenemu uveljavljanju kršitve) ugotovilo, da je bilo tožencu vse procesno gradivo vročeno (kar izkazujejo povratnice v spisu) in da mu je sodišče dalo možnost, da se je nanj odzval. 7. Odločbo ESČP v zadevi Urtenpertinger proti Avstriji tožnik razume narobe, gre pa tudi za situacijo, ki ni v ničemer primerljiva z obravnavano. Citirana zadeva pred ESČP izvira iz kazenskega postopka, problematika prič je povezana z branjem izjav tako imenovanih privilegiranih prič, ki je bilo posledica odklonitve pričanja prič, bližnjih sorodnic obtoženca, kar je preprečilo njihovo zasliševanje na ustni obravnavi in s tem povzročilo poseg v vlagateljevo pravico do poštenega sojenja. Stališče, da nekdo, ki je zaposlen pri pravdni stranki, ne bi smel biti zaslišan kot priča, ni pravilno in nima podlage v predpisih in odločbah, na katere se pritožnik sklicuje. Dokazna ocena sodišča pa je prosta in okoliščine, kot jo izpostavlja pritožnik, sodišče, če presodi, da so pomembne, tudi upošteva.

8. Ostali pritožbeni očitki v smeri kršitev Ustave, Evropske konvencije o človekovih pravicah s protokoli, Splošne deklaracije človekovih pravic in Evropske listine o temeljnih pravicah so povsem neartikulirani, tako da se pritožbeno sodišče do njih ne more opredeliti.

9. Ob uradnem preizkusu pravilnosti uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe med pravdnima strankama sklenjene zakupne pogodbe in določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o najemni pogodbi, o izpolnitvi obveznosti, odgovornosti za stvarne in pravne napake pri dvostranskih pogodbah ter ničnosti pogodbe. Toženec ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je sklenil zakupno pogodbo in se zavezal plačevati zakupnino v ugotovljeni višini, pogodbe ni niti poskušal prekiniti, ni zahteval razveljavitve zaradi spremenjenih okoliščin ali uveljavljal sankcij zaradi nemožnosti izpolnitve, njegove trditve o pravnih in stvarnih napakah so bile nekonkretizirane in splošne (tako da dokaznega postopka v resnici niso terjale, kar pomeni, da dokaz z zaslišanjem priče B. B. nima niti takšnega pomena, kakršnega mu je dalo sodišče prve stopnje). Pritožbeno sodišče verjame pritožniku, da se je po ustavitvi gradnje bioplinarne in odstranitvi objektov znašel v težki situaciji, a ta, četudi se pritožniku v dejanskem smislu zdi povezana z obravnavno zakupno pogodbo, za odločitev o tožbenem zahtevku ni pravno relevantna. Pritožbene trditve o slabem zdravstvenem stanju in velikem stresu, zaradi katerega naj toženec ne bi bil sposoben urgirati in prekiniti pogodbe, toženec prvič poda v pritožbi, pa niti ne navede, da in zakaj jih ne bi mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave. Pritožbeno sodišče jih zato glede na določbo 337. člena ZPP ni upoštevalo.

10. Pritožba torej ni utemeljena. Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, višje sodišče pa v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni našlo kršitev določb pravdnega postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

1 Sodišče prve stopnje je glede na čas vložitve tožbe v skladu s prehodno določbo 1. odstavka 125. člena ZPP-E pravilno uporabljalo do ZPP-E veljavni zakon.