Jedro

Da je zadoščeno določbi 12. člena ZZZDR (izvenzakonska skupnost), ni nujno potrebno, da morata ženska in moški nepretrgoma živeti skupaj, če so izpolnjeni ostali pogoji (ekonomska soodvisnost, značilno čustveno in intimno razmerje).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Pravdne stranke nosijo vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da toženka ni živela v izvenzakonski skupnosti s pok. J. G., ki je umrl 2.6.1991 in da ji zato ne pripada po njem pravica do dedovanja. Pritožbo tožnikov je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi tožniki vlagajo revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagajo njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Menijo, da bistveni elementi izvenzakonske skupnosti med toženko in pokojnim J. G. niso izkazani. Pokojnik je živel v T., kjer je imel hišo in prijavljeno stalno bivanje, toženka pa je tja le občasno prihajala, sicer pa je trajno živela v L.. Le krajši čas pred smrtjo J. G. sta živela skupaj, vendar predvsem zaradi zime in pokojnikove bolezni. Toženka je imela tudi interes, da zapustnika povabi k sebi, ker je ta imel denar, sama pa je bila nezaposlena. Iz navedenih dejstev sta sodišči nižje stopnje napravili napačne pravne zaključke o obstoju izvenzakonske skupnosti.

Toženka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Uporaba določbe 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR - Uradni list SRS, št. 14/89) je v postopku na nižjih stopnjah narekovala ugotavljanje dejstev zaradi pravilnega upoštevanja pravnega standarda dalj časa trajajoče življenjske skupnosti moškega in ženske, ki je izenačena z zakonsko zvezo. Le neobstoj dejstev za uporabo navedenega pravnega standarda bi namreč utemeljeval tožbeni zahtevek tožnikov, ki toženki odrekajo dedno pravico po pokojnem J. G. (2. odstavek 12. člena ZZZDR). Nasprotna ugotovitev toženko namreč legitimira kot zakonito dedinjo (izenačitev izvenzakonske skupnosti z zakonsko zvezo).

V navedeni smeri je na sodišču prve stopnje bil izveden dokazni postopek, katerega rezultat je ugotovitev, ki življenjsko skupnost toženke in pokojnega izenači z zakonsko zvezo. Posamezni elementi ugotovljene dejanske podlage na revizijski stopnji ne morejo biti več predmet preizkusa (nedovoljenost revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - 3. odstavek 385. člena ZPP), zaradi česar se revizijsko sodišče v tej smeri z revizijo ni ukvarjalo. S stališča pravilne uporabe materialnega prava pa je preizkusilo, ali je ob ugotovljeni dejanski podlagi določbe o izvenzakonski skupnosti mogoče uporabiti. Sodišče druge stopnje je dejstva dejanskega stanja pravilno preizkusilo ob ugotavljanju zunanjih znakov izvenzakonske skupnosti med toženko in pokojnikom, pri čemer je izhodišče, ki zunanje znake upošteva v okviru dejstev, nanašajočih se na skupno prebivanje, skupno gospodinjstvo in ekonomsko soodvisnost, relativiziralo glede na posebnosti obravnavanega primera. Revizijsko sodišče sprejema stališče izpodbijane sodbe, da "ni nujno potrebno, da so prav v vsakem primeru podane vse te okoliščine", zlasti pa ne, da morata biti moški in ženska, da je zadoščeno določbi 12. člena ZZZDR, nepretrgoma skupaj. Toženka in pokojni J. G. sta občasno živela ločeno, vendar po ugotovitvah nižjih sodišč v ekonomski soodvisnosti, v za zakonsko zvezo značilnem čustvenem in intimnem razmerju in ob skupnem načrtovanju. Tak način življenja je trajal več kot deset let, kar revizija prezre. Končno pa pokojnik ni bil le pred smrtjo v oskrbi pri toženki, temveč je z občasnimi presledki živel pri njej in z njo (bodisi v L., bodisi v G.) skozi vse navedeno obdobje. Taka dejanska podlaga pa seveda ne omogoča sklepanja, ki bi nasprotovalo odločitvi v izpodbijani sodbi.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. in 155. člena ZPP. Tožeča stranka nosi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožena pa svoje stroške zato, ker z navedbami v odgovoru na revizijo ni prispevala k odločitvi.

Določbe ZPP (Zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).