Jedro

Lahka telesna poškodba pri kaznivem dejanju nasilniškega obnašanja po členu 222/2 KZS ni objektivni pogoj kaznivosti, saj bi bil sicer tisti, ki se je nasilniško obnašal, ni pa sodeloval pri povzročitvi lahke telesne poškodbe, v slabšem položaju kot storilec, ki je sodeloval v pretepu, v katerem je bil kdo ubit ali hudo telesno poškodovan, upoštevaje pri tem predpisane kazni za navedeni kaznivi dejanji.

Izrek

Ob delni ugoditvi pritožbi obtoženca J. M. in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba spremeni tako, da se: I. na podlagi čl. 349 tč. 6 ZKP zoper obtoženca J. M. z a v r n e obtožba, da je motil javni red in ogrožal mir občanov tako, da je z njimi grdo ravnal, se brezobzirno obnašal in povzročal pretep, njegovo prejšnje življenje pa kaže, da je nagnjen k takemu obnašanju, in sicer: 1.) s tem, da je dne 27.6.1987 okoli 2. ure v videoteki skupaj s soobtoženim A. V. izzival goste pri sosednji mizi tako, da je najprej obtoženec J. M. vrgel kozarec od točilnega pulta v skupino gostov pri bližnji mizi ter zadel M. D. v glavo, B. K., ki je takrat od omizja vstal in pristopil k njima, da bi razčistil, zakaj je obtoženec J.M. to storil, pa je nato pred lokalom, kamor je B.K. odšel skupaj z J. Š., najprej obtoženec J. M. izzival k pretepu, nato pa ga je soobtoženec A.V., katerega je obtoženec V. M. poklical, pestjo udaril v obraz tako, da ga je zbil na tla, da je padel preko betonskega podpornega zidu in obležal na parkirnem prostoru, zatem pa je skočil čez zid za njim in B.K. enkrat poskušal udariti, vendar ga je B.K. prijel za roko in potegnil na tla, kjer sta se valjala in ruvala, tako da ga je potegnil od sebe, nakar ga je obtoženec J.M. potegnil od njega in ga zbil na tla, na tleh ležečega pa sta skupaj pretepala in brcala, obtoženec j. M. pa je nato še z nogo močno brcnil v levo stran obraza D. A., ki je takrat prišel iz lokala na pomoč B.K. in je bil sklonjen k njemu, zatem pa je obtoženec J.M. pristopil še k M. J., ki je stal nekoliko proč pri avtomobilu in grozil vsem, da jih bodo pretepli, nato pa ga udaril v glavo, z opisanim ravnanjem pa je soobtoženec A.V. B. K. povzročil zlom ličničnega loka desno in zunanje plošče desne čeljusti, zaradi česar je bila njegova zmožnost za delo začasno zmanjšana in je bilo začasno okvarjeno njegovo zdravje in ga je torej lahko telesno poškodoval, 2.) s tem, da je dne 13.10.1987 okoli 23. ure v Radovljici v baru vinjen začel izzivati gosta A. M. in V. B. tako, da ju je žalil s tem, da "jima je jebal mater bosansko", zaradi česar sta lokal zapustila, nato pa jima je sledil in ju na ulici dohitel ter jima prepovedal nadaljevati pot po ulici ter A. M., katerega je zadrževal tako, da se je postavil predenj, močno udaril v predel ust tako, da mu je prebil zgornjo ustnico od znotraj, in da je storil s tem nadaljevano kaznivo dejanje nasilniškega obnašanja po čl. 222/I KZ RS.

II.

Obtožencu J. M. za kaznivo dejanje po čl. 222/II KZ RS, opisano pod tč. II prva alineja določi po čl. 222/II KZ RS kazen 4 (štiri) mesece zapora, nato pa se obtožencu J. M. z upoštevanjem kazni 1 (enega) leta in 2 (dveh) mesecev zapora iz sodbe prvostopnega sodišča, v zvezi s sodbo Višjega sodišča, izreče po čl. 48/II tč. 3 in 49/I KZ SFRJ enotna kazen 1 (enega) leta in 5 (petih) mesecev zapora, ___________________________________________ v katero se mu všteje že prestana kazen po sodbi prvostopnega sodišča, v zvezi s sodbo Višjega sodišča in sicer od 28.8.1991 do 28.10.1992. III.

Obtožencu A. V. v izrečeno enotno kazen zapora všteje pripor od 28.8.1991 od 17. ure do 30.8.1991. IV.

Sicer pa se v ostalem pritožba obtoženca J. M., v celoti pa pritožbi obtoženca A. V. in zagovornice obtoženca J. M. zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V.

Obtoženca A. V. se oprosti povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 95. člena ZKP.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo sta bila obtoženca spoznana za kriva, in sicer: obtoženi J. M. nadaljevanega kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja po čl. 222/II KZ RS, obtoženi A. V. pa kaznivih dejanj nasilniškega obnašanja po čl. 222/I in po čl. 222/II KZ RS in kršitve nedotakljivosti stanovanja po čl. 71/I KZ RS.

Obtožencu J. M. je sodišče prve stopnje za nadaljevano kaznivo dejanje po čl. 222/II KZ RS, opisano pod tč. I in II izreka sodbe, določilo kazen 6 mesecev zapora, nato pa je temu obtožencu z upoštevanjem kazni 1 leta in 2 mesecev zapora, na katero je bil obsojen s sodbo prvostopnega sodišča s sodbo višjega sodišča, na podlagi čl. 49/I in 48/II tč. 3 KZ SFRJ izreklo enotno kazen 1 leta in 7 mesecev zapora. V to kazen mu je vštelo že prestano kazen od 28.8.1991 do 28.10.1992. Obtoženemu A. V. pa je sodišče prve stopnje določilo naslednje kazni: za kaznivo dejanje po čl. 222/II KZ RS, opisano pod tč. I, kazen 4 mesecev zapora, za kaznivo dejanje po čl. 222/I KZ RS, opisano pod tč. III/1 kazen 3 mesecev zapora, za kaznivo dejanje po čl. 71/I KZ RS, opisano pod tč. III/2, pa kazen 1 meseca zapora, nato pa mu je po čl. 48/II tč. 3 KZ SFRJ izreklo enotno kazen 6 mesecev zapora.

Oba obtoženca je sodišče prve stopnje oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 95. člena ZKP.

Proti sodbi sta se pritožila oba obtoženca, pa tudi zagovornica obtoženca J. M..

Obtoženi J. M. uveljavlja pritožbene razloge kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Zagovornica obtoženega J. M., odvetnica pa v uvodu pritožbe navaja, da uveljavlja vse v čl. 363 ZKP naštete pritožbene razloge, zlasti pa pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožbo zoper obtoženega J. M. zavrne, podrejeno pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Iz vsebine pritožbe obtoženega A. V. pa izhaja, da uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, izpodbija pa tudi odločbo o kazni, ko predlaga izrek milejše kazni.

Pritožba obtoženca J. M. je deloma utemeljena, razen tega pa je bilo potrebno glede tega obtoženca v njegovo korist spremeniti izpodbijano sodbo tudi po uradni dolžnosti.

Obtoženi J. M. naj bi kaznivo dejanje, opisano pod tč. I izreka sodbe sodišča prve stopnje, storil dne 27.6.1987. Iz izreka sodbe in tudi iz njenih razlogov izhaja, da je oškodovanemu B. K. prizadejal lahko telesno poškodbo obtoženi A. V.. Obtoženi J. M. se torej ne očita, da bi pri nasilniškem obnašanju dne 27.6.1987 v videoteki kogarkoli lahko telesno poškodoval. Hujša oblika kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja po II. odstavku 222. člena KZ RS pa je podana, če je zaradi storilčevega ravnanja prišlo do lahke telesne poškodbe. Nastanek lahke telesne poškodbe pri kaznivem dejanju po čl. 222/II KZ RS ni objektivni pogoj kaznivosti, saj bi sicer bil tisti, ki se je nasilniško obnašal, ni pa prizadejal lahke telesne poškodbe, v slabšem položaju kot storilec, ki je sodeloval v pretepu, v katerem je bil kdo ubit ali hudo telesno poškodovan. Za kaznivo dejanje po čl. 222/II KZ RS je namreč zagrožena kazen zapora od 3 mesecev do 5 let, za kaznivo dejanje sodelovanja v pretepu po čl. 55 KZ RS pa je predpisana milejša kazen, in sicer zapor od 3 mesecev do 3 let. Tako so v ravnanju obtoženca, opisanem pod tč. I, podani le znaki kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja po I. odstavku 222. člena KZ RS, zaradi česar je potrebno pritrditi obtoženčevim navedbam v pritožbi, da glede na potek časa od storitve tega dejanja in glede na predpisano kazen kazenski pregon ni več dopusten, saj je obsolutno zastaranje kazenskega pregona za to dejanje nastopilo že dne 27.6.1993, torej po izreku sodbe, vendar pa še pred predložitvijo spisa pritožbenemu sodišču, ki ga je pritožbeno sodišče prejelo dne 6.10.1993, ga dne 7.10.1993 na podlagi čl. 370/I ZKP poslalo v mnenju pristojnemu javnemu tožilcu, ki ga je z mnenjem vrnil dne 12.10.1993. Pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določila čl. 376 ZKP pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da kazenski pregon zoper obtoženca J. M. iz istih razlogov tudi ni več dopusten za kaznivo dejanje, opisano pod tč. II druga alineja, to je za kaznivo dejanje, storjeno dne 13.10.1987 v baru v Radovljici. V ravnanju obtoženca - kot je opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje - so namreč podani le znaki kaznivega dejanja po I. odstavku 222. člena KZ RS, zaradi česar je glede na predpisano kazen in glede na potek časa nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona dne 13.10.1993. Zato je bilo potrebno ob delni ugoditvi pritožbi obtoženega J. M. ter po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo spremeniti in obtožbo zoper obtoženega J. M. glede teh kaznivih dejanj na podlagi čl. 349 tč. 6 ZKP zavrniti.

Nobenega dvoma pa ni o tem, da je obtoženi J. M. dne 21.7.1987 v Radovljici pri nasilniškem obnašanju lahko telesno poškodoval A. M. s tem, ko mu je z razbito steklenico prizadejal vrezni rani na spodnjem delu prsnice. Taka telesna poškodba je opisana v zdravniškem spričevalu oškodovanca A. M., ki ga je izdal zdravstveni dom v Radovljici. Obtoženec in njegova zagovornica v pritožbah v bistvu le ponavljata zagovor obtoženca, ko navajata, da se je obtoženec branil pred A. M.. Tak obtoženčev zagovor in pa tudi spremenjeno izpovedbo priče A. M. pa je že sodišče prve stopnje povsem pravilno ocenilo.

Trditev obtoženčeve zagovornice, da je priča M. P. vedel povedati le o dogajanju v samem lokalu, je namreč povsem v nasprotju s tem, kar je priča M. P. izpovedal. Priča M. P., na katerega izpovedbo se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo, namreč ni izpovedoval le o dogajanju v lokalu, pač pa je povedal, da je oškodovani A. M. bežal pred obtožencem, ki je imel v roki steklenico, videl pa je tudi, da je oškodovanec padel ter obtoženca poleg njega. Priča sicer ni videla, kdaj je obtoženec s steklenico udaril oškodovanca, vendar pa je ugotovitev, da je obtoženec to storil, povsem zanesljiva, saj je to tudi obtoženec priznal, priča A. M., ki je sicer prijatelj obtoženca, pa je tudi v preiskavi predhodno opisal dogajanje in tudi povedal, da ga je obtoženec z razbito steklenico udaril po prsih tedaj, ko je med begom pred obtožencem padel na hrbet. Zato izvajanje pritožb, zlasti obtoženčeve, da se je obtoženec branil pred oškodovancem, seveda nima prav nobene utemeljene podlage v zbranem dokaznem gradivu.

Prav tako ni mogoče pritrditi stališču pritožbe obtoženčeve zagovornice, da v tem ravnanju niso podani znaki očitanega kaznivega dejanja. Nobenega dvoma namreč ni o tem, da se je obtoženec tudi v tem primeru nasilniško obnašal, pri tem pa oškodovancu prizadejal lahko telesno poškodbo, pri tem pa celo uporabil sredstvo, s katerim je mogoče prizadejati celo hudo telesno poškodbo. Nagnjenost obtoženca do nasilniškega obnašanja pa je povsem očitna in je tudi opisana tako v izreku kot tudi v razlogih izpodbijane sodbe.

Glede na to, da je bilo v izpodbijani sodbi ravnanje obtoženca J. M., opisano pod tč. I in II, opredeljeno kot nadaljevano kaznivo dejanje nasilniškega obnašanja po čl. 222/II KZ RS, pritožbeno sodišče pa je obtožbo zaradi dveh dejanj iz sklopa nadaljevanega kaznivega dejanja na podlagi čl. 349 tč. 6 ZKP zavrnilo, je bilo potrebno obtoženca J.M. za kaznivo dejanje po čl. 222/II KZ RS, opisano pod tč. II prva alineja, določiti kazen. Pritožbeno sodišče je obtožencu za to kaznivo dejanje določilo kazen 4 mesecev zapora, nato pa mu je z upoštevanjem kazni 1 leta in 2 mesecev zapora iz sodbe prvostopnega sodišča, v zvezi s sodbo višjega sodišča, izreklo po čl. 48/II tč. 3 in 49/I KZ SFRJ enotno kazen 1 leta in 5 mesecev zapora. Tako posamezna kot tudi enotna kazen ustrezata ugotovljenim in v razlogih izpodbijane sodbe naštetim okoliščinam, ki vplivajo na odmero kazni, enotna kazen zapora pa tudi ustreza celotni kriminalni dejavnosti obtoženega J. M..

Glede na izvajanja obtoženčeve zagovornice v pritožbi, da bi morala biti obtožba tudi glede kaznivega dejanja, storjenega dne 21.7.1987 zavrnjena, kar gre za že razsojeno stvar, pa je potrebno dodati še naslednje: Ni mogoče pritrditi stališču pritožbe, da tudi to kaznivo dejanje spada v sklop nadaljevanega kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja, za katerega je bil obtoženec obsojen s sodbo prvostopnega sodišča .

Ne gre namreč za časovno povezanost posameznih dejanj, saj je obtoženec dejanja, ki so bila z omenjeno sodbo opredeljena kot nadaljevano kaznivo dejanje po čl. 222/II KZ RS, storjena v času od aprila 1990 do avgusta 1991, sedaj obravnavano kaznivo dejanje pa je obtoženec storil 21.7.1987. V izrečeno enotno kazen zapora pa je bilo potrebno všteti že prestano kazen po sodbi prvostopnega sodišča , ki jo je obtoženec prestajal od 28.8.1991 do 28.10.1992. Pritožba obtoženega A. V. pa ni utemeljena.

Obtoženi A. V. tudi glede kaznivega dejanja, opisanega pod tč. I izreka izpodbijane sodbe, le ponavlja svoj zagovor ter navaja, da ni bil prvi tisti, ki je udaril B. K. v glavo in ga na ta način lahko telesno poškodoval. Nobenega dvoma ni o tem, da je B. K. utrpel zlom ličničnega loka in zunanje plošče desne čeljusti, kar je razvidno iz zdravstvene dokumentacije, nobenega dvoma pa tudi ni o tem, da je prav obtoženi A. V. z udarcem povzročil oškodovancu opisano poškodbo, saj je imelo sodišče prve stopnje za tako ugotovitev trdno oporo ne samo v izpovedbi oškodovanega B. K., temveč tudi v izpovedbi priče B. V., ki je določno povedala, da je oškodovanca udaril samo tisti, ki je bil tetoviran, ugotovljeno pa je bilo, da je tetoviran obtoženi A. V..

Tako je sodišče prve stopnje povsem pravilno in zanesljivo ugotovilo, da je obtoženi A. V. storil kaznivo dejanje po čl. 222/II KZ RS, opisano pod tč. I. Nobenega dvoma tudi ni o tem, da se je obtoženec nasilniško obnašal tudi dne 24.8.1991, ko je v lokalu s pestjo udaril v obraz D. M..

Tega tudi obtoženec ni zanikal, to kaznivo dejanje pa je obtožencu dokazano tudi na podlagi drugih dokazov, zlasti z izpovedbama prič D. M. in V. J.. Obtoženec sicer tudi v pritožbi ne zanika, da je udaril D. M., s ponavljanjem zagovora v pritožbi o razlogih, zaradi katerih je to storil, pa skuša omiliti svoje ravnanje. Tak obtoženčev zagovor pa je že sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ter tudi napravilo pravilen zaključek, da obtoženec ne bi smel tako ravnati tudi v primeru, če bi oškodovanec res nadlegoval njegovo ženo in če bi ga oškodovanec res nagovarjal, da za njega izterja denar.

Pravilna je torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da so v tem ravnanju podani vsi znaki kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja, in sicer po I. odstavku 222. člena KZ RS, saj po srečnemu naključju oškodovanec kljub močnemu udarcu obtoženca ni zadobil telesne poškodbe.

Dejanji obtoženca, storjeni dne 27.6.1987 (tč. I) oziroma dne 24.8.1991 (tč. III/1), sta tudi pravilno opredeljeni kot kaznivi dejanji nasilniškega obnašanja po čl. 222/II KZ RS oziroma po čl. 222/I KZ RS, saj obtoženčevo prejšnje življenje oziroma ravnanje, opisano v izreku in razlogih izpodbijane sodbe dokazuje, da je nagnjen k nasilniškemu obnašanju.

Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da so v ravnanju obtoženca, ki je opisano pod tč. III/2, podani vsi znaki kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po čl. 71/I KZ RS.

Nobenega dvoma namreč ni, saj tudi obtoženec ne zanika, da je nepovabljen oziroma brez dovoljenja vstopil v stanovanje. Tega tudi v pritožbi ne zanika, pač pa trdi, da so bila vrata stanovanja odprta ter da V. M. ni odrinil. Res je sicer, da vrata stanovanja niso bila zaklenjena, vendar pa je obtoženec pri izvrševanju tega dejanja uporabil silo, ko je odrinil V. M., da je lahko vstopil v dnevno sobo. Obtoženec sicer zanika, da bi V. M. odrinil, vendar pa je to okoliščino sodišče prve stopnje, upoštevaje izpovedbo priče V. M., utemeljeno štelo za dokazano. Okoliščino, ki jo obtoženec v pritožbi tudi poudarja, da je bil razburjen, ker sta otroka V. M. pretepla njegovega otroka, pa je že sodišče prve stopnje ocenilo ter jo tudi izrecno upoštevalo kot olajševalno pri določitvi kazni za to kaznivo dejanje.

Utemeljena tudi ni pritožba obtoženega A. V. zoper odločbo o kazenski sankciji.

Sodišče prve stopnje je namreč pri določitvi posameznih kazni zapora in tudi pri izreku enotne kazni obtožencu v znatni meri upoštevalo v razlogih izpodbijane sodbe naštete olajševalne okoliščine. Glede na izrazito nasilniško nrav obtoženca se pokaže, da so posamezne kot tudi enotna kazen zapora prej premile kot prestroge. Sicer pa tudi obtoženec v pritožbi ne navaja nobenih novih okoliščin, ki bi utegnile vplivati na izrek še milejše kazenske sankcije.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določila čl. 376 ZKP pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon na škodo obtoženega A. V.. V izrečeno enotno kazen mu namreč ni vštelo pripora (čl. 365 tč. 6 ZKP). V zvezi s kaznivim dejanjem, storjenim dne 24.8.1991, je bila tudi obtožencu dne 28.8.1991 ob 17. uri odvzeta prostost, in sicer na podlagi sklepa UNZ Kranj, v priporu pa je bil obtoženec do 30.8.1991, saj preiskovalni sodnik zoper njega po zaslišanju dne 30.8.1991 ni odredil pripora, pač pa je bil odrejen s sklepom preiskovalnega sodnika z dne 30.8.1991, le zoper obdolženca B. N. in J. M..

Pritožbeno sodišče je zato to kršitev kazenskega zakona odpravilo tako, da je obtoženemu A. V. v izrečeno enotno kazen vštelo pripor od 28.8.1991 od 17. ure do 30.8.1991. Izrek o stroških pritožbenega postopka, ki se nanaša na obtoženega A. V., ki s pritožbo ni uspel, temelji na določilih čl. 98/IV in 101 ZKP.