Jedro

V primeru, ko stranka pripozna zahtevek, mora sodišče brez nadaljnjega obravnavanja zadeve izdati sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku in ne raziskuje, ali je pripoznava tudi dejansko in pravno utemeljena. Ker v takih primerih sodišče ne ugotavlja dejanske podlage tožbe in ne uporablja materialnega prava, sodbe na podlagi pripoznave ni mogoče izpodbijati iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zmotne uporabe materialnega prava.

Stranki ne pripada povračilo DDV v okviru priznanih pravdnih stroškov za tiste storitve, ki jih je njen odvetnik opravil pred 1.7.1999.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se zato sodba sodišča prve stopnje v odločbi o stroških postopka spremeni tako, da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 407.334,40 SIT (namesto na prvi stopnji določenih 442.816,90 SIT), v preostalem delu pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo v uvodoma navedeni pravdni zadevi sodbo na podlagi pripoznave, s katero je toženi stranki naložilo, da tožniku izplača tolarsko protivrednost zneska 32.350 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi, ki veljajo za devizne vloge na vpogled za valuto v kraju izpolnitve in sicer od zapadlosti posamičnih, v izreku sodbe specificiranih zneskov do plačila, hkrati pa je še odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti 442.816,90 SIT pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu pritožuje tožena stranka, ker naj bi bila pripoznava zahtevka dana v zmoti ter zaradi napačne odločitve o stroških postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika za plačilo premij zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa, da naj sodbo razveljavi v celoti ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi zatrjuje, da je bila pripoznava zahtevka dana v zmoti. Pooblaščenec tožene stranke je namreč imel vseskozi v mislih, da priznava tožbeni zahtevek tožnika, ki se nanaša na zahtevke po izplačilu plače ter materialnih stroškov in zamudnih obresti. Ni pa se zavedal, da je tožnik poleg tega v tožbi, ki jo je spreminjal z raznoraznimi pripravljalnimi vlogami, zahteval tudi plačilo zapadlih premij na račun treninga in glede na uspehe v prvenstvu. Pravica do premije pa tožniku v obdobju, ko je bil odstavljen z mesta trenerja, ni šla, temveč je pripadla pravica do premij drugemu trenerju. Zato tega dela zahtevka niti ni bilo mogoče priznati oziroma o njem izdati sodbo na podlagi pripoznave. V kolikor bi prvostopno sodišče pred izdajo sodbe preverilo podlago tožbenega zahtevka, pogodbo, ki se nahaja v spisu, bi samo ugotovilo, da tožniku vtoževani znesek na račun premij ne pripada. Pritožuje pa se tudi glede stroškov postopka, saj zatrjuje, da je sodišče priznalo tožeči stranki določene pravdne stroške, ki niso bili nujno potrebni za uspeh v pravdi. Gre predvsem za stroške za številne pripravljalne spise, ki po mnenju pritožbe niso bili potrebni. Tožena stranka ni niti z enim samim svojim ravnanjem nakazovala potrebe po pisanju novih in novih pripravljalnih vlog. Poleg tega pa tudi tožena stranka ni dolžna plačati tožniku davka na dodano vrednost na tiste stroške, ki so nastali pred 1.7.1999. Pritožba je delno utemeljena glede stroškov postopka, v preostalem delu pa ne.

Po oceni pritožbenega sodišča so trditve tožene stranke v pritožbi, češ da je bilo priznanje zahtevka dano v zmoti, neutemeljene. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožena stranka prejela vse vloge tožeče stranke (tožbo in pripravljalne vloge), v katerih je jasno navedena vsebina (sestava) tožbenega zahtevka. Pritožbene trditve, da je tožeča stranka zahtevek vseskozi spreminjala držijo le deloma, saj je tožeča stranka s pripravljalnimi vlogami zgolj zviševala tožbeni zahtevek na račun sproti dospevajočih premij in plač, kar je v svojih vlogah tudi povsem jasno navedla. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 11.1.2001 pa tudi izhaja, da je tožeča stranka pojasnila posamezne zneske, kot so bili razvidni iz njenih dotedanjih navedb, izrecno je bilo pojasnjeno, da gre za pristopnino po pogodbi v višini 5.000 DEM ter za zahtevke iz naslova plače do vključno februarja 1995 in iz naslova premij ter iz naslova kilometrine v zneskih, kot so razvidni iz tožbe in nadaljnjih pripravljalnih vlog. Šele po taki pojasnitvi posameznih zahtevkov, ki so bili v pravdi sporni, je zakoniti zastopnik tožene stranke podal na zapisnik izjavo, da tožbeni zahtevek v celoti pripoznava. Če je kljub tako jasni vsebini zapisnika direktor tožene stranke imel v mislih, da priznava zgolj zahtevke za izplačilo plač, materialnih stroškov in zamudnih obresti, ne pa tudi premij, taka njegova morebitna zmota ne more biti opravičljiv razlog za izpodbijanje sodbe na podlagi pripoznave. Kot stranka v postopku mora namreč tožena stranka oziroma njen zakoniti zastopnik ravnati z določeno skrbnostjo in najmanj, kar se pričakuje od strank v postopku je, da sledijo dogajanju na obravnavi in vsebini zapisnika, ki ga podpisujejo. Pritožbeno sodišče torej zaključuje, da morebitna zmota zakonitega zastopnika tožene stranke v konkretnem primeru ni bila opravičljiva. Tožena stranka tudi nima prav, ko zatrjuje, da bi moralo prvostopno sodišče pred izdajo sodbe preveriti pravno podlago zahtevka in bi tako samo ugotovilo, da tožnik nima pravice do vtoževanih premij. V primeru, ko stranka pripozna zahtevek, mora namreč sodišče brez nadaljnjega obravnavanja zadeve izdati sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku in ne raziskuje, ali je pripoznava tudi dejansko in pravno utemeljena. Ker torej sodišče v takih primerih ne ugotavlja dejanske podlage tožbe in ne uporablja materialnega prava, sodbe na podlagi pripoznave tudi ni mogoče izpodbijati iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zmotne uporabe materialnega prava. Prvostopno sodišče torej niti ni moglo samo preverjati, ali ima tožnik v resnici pravico do vtoževanih premij.

Neutemeljena je pritožba tudi v tistem delu, kjer zatrjuje, da je sodišče neupravičeno priznalo tožeči stranki povrnitev pravdnih stroškov za pet pripravljalnih vlog. Iz spisovnih podatkov namreč izhaja, da je tožeča stranka s temi vlogami sproti prilagajala tožbeni zahtevek dejanskemu stanju, tako kot so posamezni zneski terjatve zapadli v plačilo. Te vloge so torej bile potrebne za pravdo, saj tožeča stranka ni mogla predvideti, kdaj bo sodišče v njeni zadevi razpisalo obravnavo oziroma ali ne bo morebiti tožena stranka tekom postopka pripoznala zahtevka, pa ta ne bi bil usklajen s sproti dospevajočimi terjatvami. Po oceni pritožbenega sodišča je torej prvostopno sodišče povsem pravilno štelo te stroške tožeče stranke kot potrebne pravdne stroške v smislu 155. čl. ZPP. Pač pa ima tožena stranka prav v delu, kjer zatrjuje, da ni dolžna plačevati tožniku davka na dodano vrednost na tiste pravdne stroške, ki so nastali pred 1.7.1999. Sodišče namreč odloča o povrnitvi pravdnih stroškov, ki jih je imela stranka (ne odvetnik), podlaga za izplačilo DDV pa je v računu, ki ga izstavi odvetnik stranki, ko opravi določeno storitev. Tožeči stranki torej za tiste storitve, ki jih je njen odvetnik opravil pred 1.7.1999, ko je stopil v veljavo Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV), ne pripada povračilo DDV. Stranka namreč ni izkazala, da bi ga kljub temu plačala svojemu odvetniku. Pritožbeno sodišče je zato za tožbo in pripravljalne spise z dne 30.3.1995, 23.6.1995, 17.5.1995 in 17.8.1995 odbilo 19 % DDV, ki ga je prvostopno sodišče tožeči stranki neutemeljeno priznalo. Glede na nagrado v vrednosti 2.075 odv. točk znaša 19 % DDV 35.482,50 SIT. Ta znesek je pritožbeno sodišče od stroškov, ki so bili na prvi stopnji priznani v višini 442.816,90 SIT odbilo tako, da pravilno odmerjeni stroški tožeče stranke znašajo 407.334,40 SIT (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbo iz zgoraj navedenih razlogov zavrnilo in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane odločbe pomanjkljivosti v postopku, na katere mora paziti po 2. odst. 350. čl. ZPP po uradni dolžnosti, ni našlo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).