Jedro

1. Solastnik lahko od drugega solastnika zahteva izročitev solastne nepremičnine le, če je solastna stvar že razdeljena med solastnike glede uporabe in posesti. Če stvar še ni razdeljena, lahko v primeru spora o skupnem upravljanju od sodišča zahteva, da v nepravdnem postopku uredi medsebojne odnose solastnikov ali da se z delitvijo razdre solastninska skupnost (1).

2. Če je sodišče prve stopnje že štelo, da so navedbe pomanjkljive, bi moralo tožečo stranko na to opozoriti. Opustitev te dolžnosti je nedvomno vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je bil zahtevek zavrnjen samo zaradi pomanjkljivih navedb.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, tako da se izpodbijana sodba glede odločitve o plačilu 21.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter glede odločitve o stroških razveljavi in se v razveljavljenem delu zadeva vrne v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (glede odločitve o izročitvi v posest, dopustitvi vstopa in uporabe nepremičnin) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek na izročitev nepremičnin v posest in na plačilo uporabnine. Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožnik solastnik nepremičnin do 5/8, toženka pa do 3/8, da je toženka del nepremičnin ves čas pripravljena odstopiti v uporabo tožniku, da je dejansko tudi izročila tožniku ključe garaže in dovolila obdelavo trt, ostalega pa ne, da stanovanjsko hišo uporablja izključno toženka, ki je tudi menjala ključavnico in na ta način preprečila tožniku vstop v hišo. Ker pa iz tožbenih navedb ne izhaja, na kateri parceli stoji hiša in kolikšen del predstavljajo izročeni objekti, ni mogoče oceniti, ali toženka uporablja več od njenega solastniškega deleža in je sodišče že zaradi pomanjkljivih navedb zahtevek na izročitev v posest zavrnilo. Iz enakega razloga, to je zaradi pomanjkljivih navedb, zaradi česar naj ne bi bilo mogoče ugotoviti, ali je bil toženec zares prikrajšan, je bil zavrnjen tudi zahtevek na plačilo uporabnine.

2. Zoper sodbo se tožnik pritožuje. Navaja, da je že v prvi točki tožbe pojasnil, kaj je predmet njegovega zahtevka in je zato ugotovitev sodišča, da iz tožbe ni razvidno, kaj vtoževani parceli predstavljata v naravi, protispisna, poleg tega pa pomeni tudi napačno ugotovitev dejanskega stanja. Nenazadnje med strankama nikoli ni bilo sporno, katere nepremičnine so predmet zahtevka. Če pa je sodišče štelo, da so navedbe pomanjkljive, bi moralo v okviru materialnega procesnega vodstva tožnika pozvati, da jih dopolni. Kršitev 285. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, hkrati pa odločitev sodišča pomeni kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejansko stanje je bilo napačno in nepopolno ugotovljeno že zato, ker ne more biti dvoma, da nepremičnine, na katerih naj bi tožnik izvrševal posest po sestanku v letu 2007, niti približno ne predstavljajo njegovega solastniškega deleža. Toženka mu kljub večkratnim pozivom ni želela izročiti ključev stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja. Toženka ne more sama določiti, katere nepremičnine bo kateri od solastnikov izključno uporabljal. Tožnik namreč nikoli ni pristal na tak način izvrševanja posesti, tak dogovor ne obstaja in ga toženka tekom postopka ni uspela izkazati. Bistveni del predstavlja uživanje stanovanjske hiše, ki bi jo tožnik v svojem večjem solastniškem deležu lahko tržil, zaradi česar je prikrajšan. Tožnik je toženko večkrat pozval k izročitvi nepremičnin v posest, kar pa je toženka kategorično zavračala. Med strankama ni sporno, da parc. št. 3329 v naravi v celoti predstavlja stanovanjsko hišo, zato je protispisen zaključek, da naj ne bi bilo tožbenih navedb o tem. Celo če bi to držalo, pa se tožnik tudi glede uporabnine (enako kot glede izročitve v posest) sklicuje na kršitev 285. člena ZPP in s tem povezano kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba je delno utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

4. Razlogi, iz katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo stvarnopravni zahtevek na izročitev v posest in dopustitev uporabe, so sicer napačni in temeljijo na kršitvi postopka (kot bo pojasnjeno v zvezi z odločitvijo o zahtevku na plačilo uporabnine), vendar kršitev, kolikor se nanaša na stvarnopravni zahtevek, ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Tožbeni zahtevek je namreč v tem delu nesklepčen in mu že zato ni mogoče ugoditi. Solastnik lahko od drugega solastnika zahteva izročitev solastne nepremičnine le, če je solastna stvar že razdeljena med solastnike glede uporabe in posesti. Če stvar še ni razdeljena (kot v obravnavanem primeru), lahko v primeru spora o skupnem upravljanju od sodišča zahteva, da v nepravdnem postopku uredi medsebojne odnose solastnikov ali da se z delitvijo razdre solastninska skupnost (1). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo, v delu, v katerem se nanaša na stvarnopravni zahtevek, zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

5. Utemeljeno pa pritožba opozarja na kršitve postopka, ki jih je sodišče prve stopnje zagrešilo v zvezi z zahtevkom na plačilo uporabnine in ki so vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče mora na primeren način poskrbeti, da stranke navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe in da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank (285. člen ZPP). Če je sodišče prve stopnje že štelo, da so navedbe pomanjkljive, bi moralo tožečo stranko na to opozoriti. Opustitev te dolžnosti je nedvomno vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je bil zahtevek zavrnjen samo zaradi pomanjkljivih navedb. Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo glede zavrnitve zahtevka na plačilo 21.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razveljavilo, zadevo pa v razveljavljenem delu vrnilo v novo sojenje (354. člen ZPP). Istočasno je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških, saj je ta odvisna od končnega uspeha strank v pravdi.

6. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje tožnika pozvati, da ustrezno dopolni svoje navedbe in predloži ustrezne dokaze (v zvezi s spornim vprašanjem, ali toženka uporablja in izključuje tožnika iz uporabe nepremičnin, ki presegajo njen solastni delež 3/8), po potrebi izvesti predlagane dokaze in odločiti.

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.

op. št. 1: Primerjaj sodno prakso, na primer odločbi VS RS II Ips 73/2000 in VSL I Cp 4262/2008.