Jedro

Prehodna določba 206. člena ZGO-1 se nanaša na pristojne soglasodajalce, ki podajajo projektne pogoje in z njimi povezana soglasja k projektnim rešitvam. Ta določba se ne nanaša na soglasje mejaša, ki je praviloma določeno v prostorskem aktu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek prizadete stranke A.A. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je drugostopenjski organ v 1. točki odpravil odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostava Šiška, št. 351-198/2008-61102 z dne 6. 1. 2009, s katero je prvostopenjski organ tožečima stranka izdal gradbeno dovoljenje za nadzidavo podkletne terase in za prizidavo stopnišča k stanovanjskemu objektu na zemljišču parc. št. ... k.o. Vižmarje, in v 2. točki zavrnil zahtevek tožečih strank za izdajo predmetnega gradbenega dovoljenja. Iz obrazložitve je razvidno, da je treba pred izdajo dovoljenja za gradnjo poleg pogojev, ki jih določata 54. in 66. člen Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 104/04 – uradno prečiščeno besedilo in 126/07, v nadaljevanju: ZGO-1), upoštevati tudi prostorske predpise, ki urejajo pogoje gradnje na določenem območju. V obravnavani zadevi je relevanten prostorski akt Odlok o sprejetju zazidalnega načrta za zazidalne otoke ŠS 110/1, ŠS 110/2, ŠS 110/3 in ŠR 18 Vižmarje – Vižmarje nad Klancem (Uradni list SRS, št. 19/83, v nadaljevanju: Odlok o zazidalnem načrtu), katerega sestavni del je Pravilnik za izvajanje zazidalnega načrta za zazidalne otoke ŠS 110/1, ŠS 110/2, ŠS 110/3 in ŠR 18 Vižmarje – Vižmarje nad Klancem (v nadaljevanju: Pravilnik), ki določa, da so v območju obstoječe novejše individualne stanovanjske zazidave možne prizidave, nadzidave in prizidave obstoječih stanovanjskih objektov (med drugim) pod pogojem, da investitor pridobi soglasja mejašev in krajevne skupnosti. Odlok o zazidalnem načrtu torej za nameravano gradnjo zahteva tudi soglasje prizadete stranke kot mejaša, ki pa soglasja ni dal, zato je gradbeno dovoljenje nezakonito in ga je treba odpraviti. Pri tem drugostopenjski organ še ugotavlja, da ni pravilno stališče, da glede na določbo 3. odstavka 206. člena ZGO-1 soglasje mejaša nima več pravne podlage. To določilo se namreč nanaša na pristojne soglasodajalce k projektnim rešitvam, mejaš pa nima položaja pristojnega soglasodajalca, kar izhaja tudi iz sodne prakse (sodba Upravnega sodišča RS, opr. št. U 2248/2004-11 z dne 8. 9. 2005).

Tožeči stranki v tožbi navajata, da je tožena stranka zmotno uporabila 1. in 3. odstavek 206. člena ZGO-1. Za izdajo gradbenega dovoljenja namreč ni potrebno soglasje mejaša, saj iz določil 3. odstavka 206. člena ZGO-1 izhaja, da je prizadeta stranka le stranski udeleženec in tako njegovo soglasje ni potrebno. V postopku izdaje gradbenega dovoljenja je prizadeta stranka tudi sodelovala kot stranski udeleženec, vendar ni dokazala, da zaradi gradnje prizidka ne bodo izpolnjeni minimalni sanitarni pogoji glede osončenja objekta. Iz dopolnitve projekta z dne 11. 11. 2008 izhaja, da objekt in prizidek ne bosta metala sence na južno stran objekta na zemljišču parc. št. ... k.o. Vižmarje, kjer ima sosednji objekt dnevne prostore. Zaradi predvidene gradnje niso zmanjšani sanitarno tehnični pogoji za bivanje, zato predvideni projekt ne vpliva negativno na sosednji objekt in ni razlogov za zavrnitev gradbenega dovoljenja. V ... ulici je 14 stavb, od katerih so trije lastniki na enak način izvedli prizidavo in nadzidavo obstoječih objektov, in če v danem primeru gradbeno dovoljenje ne bi bilo izdano, bi šlo za neenakopravno obravnavanje. Sklepno tožeči stranki predlagata, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Prizadeta stranka A.A., ki jo zastopa odvetnica B.B., v odgovoru na tožbo navaja, da je mejaš in neposredno prizadeta stranka. Če gradbeno dovoljenje ne bi bilo odpravljeno, bi ji bilo bistveno poslabšano bivanje (osončenje in hrup), saj bi bila predmetna gradnja od njenega zemljišča oddaljena približno 3 m, kar je premajhna razdalja. Iz navedenih razlogov tudi ni podala svojega soglasja, ki je nujno potrebno v tem postopku. Sklepno predlaga, da sodišče tožbo zavrne, tožečima strankama pa naloži, da ji povrne vse stroške tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Pristojni organ je pred izdajo gradbenega dovoljenja med drugim dolžan preveriti, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom in ali so k predvideni gradnji pridobljena vsa predpisana soglasja (1. in 3. točka 1. odstavka 66. člena ZGO-1). Prostorski akt, ki ureja območje predvidene gradnje, je Odlok o zazidalnem načrtu, katerega sestavni del je tudi Pravilnik, ki pod točko 2.3.1.1. določa, da so v območju obstoječe novejše individualne stanovanjske zazidave možne prizidave, nadzidave in prizidave obstoječih stanovanjskih objektov, obrtnih delavnic in drugih spremljajočih objektov, če je vertikalni gabarit v skladu z gabaritom sosednjih objektov in ne višji od P+2 z izkoriščenim podstrešjem, če se razmerje zazidanih in prostih površin ne zmanjša pod 1:2 ter če investitor pridobi soglasje mejašev in krajevne skupnosti. Za predmetno nadzidavo in prizidavo Odlok o zazidalnem načrtu torej med drugim zahteva tudi soglasje mejaša – prizadete stranke. Ni sporno, da tožeči stranki v postopku izdaje gradbenega dovoljenja nista pridobili soglasja prizadete stranke, ki gradnji izrecno nasprotuje. To pa pomeni, da tožeči stranki za nameravano gradnjo nedvomno nista izpolnjevali enega izmed pogojev, določenih v prostorskem aktu, zato je bilo tudi po presoji sodišča gradbeno dovoljenje izdano nezakonito in ga je drugostopni organ pravilno odpravil ter v posledici zavrnil zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja.

Tožeči stranki v tožbi neutemeljeno ugovarjata, da je tožena stranka zmotno uporabila določbo 206. člena ZGO-1, na podlagi katere soglasje prizadete stranke za izdajo gradbenega dovoljenja naj ne bi bilo potrebno. Že drugostopni organ je pravilno ugotovil, da mejaš nima položaja pristojnega soglasodajalca. Kot je jasno razvidno iz zakonskega besedila, se prehodna določba 206. člena ZGO-1 nanaša na pristojne soglasodajalce, ki podajajo projektne pogoje in z njimi povezana soglasja k projektnim rešitvam. Ta določba se torej ne nanaša na soglasje mejaša, ki je praviloma določeno v prostorskem aktu. Soglasja zakonsko določenih pristojnih soglasodajalcev tako ni mogoče enačiti s soglasji mejašev, zato je treba ločiti položaj pristojnega soglasodajalca k projektnim rešitvam od položaja, ki ga ima v postopku izdaje gradbenega dovoljenja mejaš kot lastnik sosednjega zemljišča gradnje. Prizadeta stranka tako v smislu 206. člena ZGO-1 ni pristojni soglasodajalec, temveč je mejaš, katerega soglasje pred izdajo gradbenega dovoljenja zahteva Odlok o zazidalnem načrtu.

Ker je v obravnavani zadevi relevantno le, da tožeči stranki ne razpolagata s soglasjem prizadete stranke, tudi niso relevantne vse tožbene navedbe, ki se nanašajo na osončenje in oceno o vplivih na okolje, ki jih je zaradi nepravilne uporabe 206. člena ZGO-1 kot relevantne izpostavil prvostopenjski organ.

Tožeči stranki se ne moreta sklicevati na neenakopravno obravnavanje pred upravnimi organi s pavšalnimi navedbami, da naj bi nekateri lastniki objektov v njihovi ulici na enak način kot tožeči stranki izvedli prizidavo in nadzidavo obstoječih objektov, saj je odločilnega pomena le dejstvo, da mora investitor v skladu prostorskim aktom pridobiti ustrezno soglasje mejaša, kar velja za vse (predvidene) gradnje, ki se nahajajo v tem območju.

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 in 107/09 – odločbi Ustavnega sodišča, v nadaljevanju: ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Izrek o zavrnitvi tožbe vsebuje tudi zavrnitev zahtevka tožečih strank za povrnitev stroškov postopka.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo je zavrnilo tudi zahtevek prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka, saj na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1 v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.