Jedro

Verzijska terjatev iz naslova javnopravne dajatve (doplačilo storitev institucionalnega varstva po ZSV), ki se pridobi in izgubi le na podlagi posamičnega upravnega akta, je urejena v 2. odst. 40. čl. ZSV, ki predpisuje dolžnost vrnitve dobljenih sredstev z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru, če je upravičenec pravico pridobil z lažnim prikazovanjem podatkov oziroma če ni sporočil sprememb podatkov. Glede na navedeno specialno ureditev v razmerju do splošne ureditve verzijskega zahtevka v obligacijskem pravu, tožeča stranka ne more zahtevati vrnitve dobljenih sredstev iz naslova javnopravne dajatve za obdobje, na katero se odločba o odpravi predhodno dodeljene pravice ne nanaša.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je toženec dolžan plačati znesek 31.392,22 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 01.10.2001 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (tč. I izreka sodbe) ter še odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka (tč. II izreka sodbe). Nadalje je s sklepom odločilo, da se toženca ne oprosti plačila sodnih taks.

Zoper sodbo se po svoji pooblaščenki pritožuje tožnica, iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, stroške te pritožbe pa šteje kot nadaljnje stroške tega postopka. Pri tem navaja, da se sodišče sklicuje na določbe ZUP iz leta 1999, čeprav bi se moralo na ZUP iz leta 1986, glede na to, da je bila odločba CSD Ž., ki je odločala o toženčevi pravici, izdana dne 28.2.1995. Sodišče je zmotno uporabilo tudi določbe 100., 100 a. in 100 b. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV), ki je stopil v veljavo 16.6.1999, torej potem, ko je bilo odločeno o toženčevi pravici. Pravilno bi namreč moralo uporabiti določbe ZSV iz leta 1992. Glede na določbo 1. odst. 100. člena ZSV, ki je veljal v času izdaje odločbe z dne 28.2.1995, namreč ni bilo pravne podlage, da bi bil toženec oproščen plačila oz. delnega plačila stroškov institucionalnega varstva. ZSV iz leta 1992 prav tako ni imel določb o vknjižbi prepovedi odtujitve in obremenitve oz. o vknjižbi zastavne pravice, če je imel upravičenec premoženje. Za vknjižbo je takrat predstavljala pravno podlago določba 86. člena Samoupravnega sporazuma o uresničevanju socialno varstvenih pravic (Ur. l. RS, št. 26/84 s spremembami - SaS), ki je prenehal veljati 25.01.2004. V sporni zadevi je toženec pred izdajo odločbe z dne 28.2.1995 dal na zapisnik pri CSD Ž. soglasje, da bo dovolil zemljiškoknjižno zavarovanje terjatve in je pod tem pogojem dobil denarno pomoč v obliki doplačila stroškov institucionalnega varstva. Tožencu družbena denarna pomoč ne bi bila odobrena, če kot lastnik takšnega soglasja ne bi podal. CSD je, skladno z 39. členom ZSV iz leta 1992, po uradni dolžnosti začel postopek ugotavljanja upravičenosti toženca do denarne pomoči. Po določbi 3. odst. 41. člena v zvezi z 39. členom in 37. členom ZSV mora namreč upravičenec ves čas prejemanja denarne pomoči izpolnjevati pogoje zanjo. V konkretnem primeru pa toženec teh pogojev ni izpolnjeval, saj ni ravnal po določbi 1. odst. 86. člena SaS. Po določbi 41. člena ZSV pa je upravičenec dolžan prejete zneske vrniti skupaj z zamudnimi obrestmi od dneva prejema dalje do plačila. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe povzema odločitev VDSS pod opr.št. 140/2002 z dne 17.4.2003, vendar pa ne gre za enak primer, kot je sporni. Tožnica prvostopnemu sodišču očita še napačno oceno izvedenih dokazov, konkretno zapisnika CSD Ž., izjave toženca pred izdajo odločbe o pravici ter odločb z dne 28.2.2005 in dne 24.1.2000. Meni, nasprotno od razlogovanja sodišča prve stopnje, da je prav soglasje za zemljiškoknjižno zavarovanje terjatve vplivalo na pravico toženca do prejemanja denarne pomoči in je do prenehanja izplačevanja le-te prišlo v posledici kršitve zaveze toženca. S tem pa je izpolnjen pogoj iz 41. člena ZSV iz leta 1992, pravna podlaga pa je podana še v povezavi z določbo 210. člena ZOR. Tožnica stroškov pritožbe ni priglasila.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ob pravilni uporabi materialnega prava, tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 36/2004 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZPP).

Za odločitev je bistveno, da je predmet spora t.i. verzijska terjatev iz naslova javnopravne dajatve. Značilnost javnopravne dajatve, med katere sodi tudi doplačilo storitev institucionalnega varstva po Zakonu o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 54/92 – v nadaljevanju: ZSV) pa je, da se pridobi in izgubi le na podlagi posamičnega upravnega akta, izdanega po zakonu o splošnem upravnem postopku. Glede na določbo 86. člena ZSV namreč, ko socialno varstveni zavodi v izvrševanju javnih pooblastil odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, postopajo po zakonu o splošnem upravnem postopku, če niso posamezna vprašanja postopka v tem ali drugem zakonu drugače urejena. Vprašanje izdaje upravnopravne odločbe pa v ZSV ni urejeno, torej je potrebno glede tega vprašanja uporabiti določbe vsakokrat veljavnega zakona o splošnem upravnem postopku. Ker torej v konkretni zadevi ne gre za terjatev civilnopravne narave, ni mogoča neposredna uporaba 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 29/78 s spremembami, v nadaljevanju: ZOR), po kateri za utemeljenost vrnitvenega zahtevka zadošča že zgolj to, da nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ne uresniči ali pozneje odpade, zato je ta, ki je neupravičeno prejel določena denarna sredstva, prejeti znesek dolžan vrniti. Določba 2. odst. 40. člena ZSV, ki predpisuje dolžnost vrnitve dobljenih sredstev z zamudnimi obrestmi v primeru, če je upravičenec pravico pridobil z lažnim prikazovanjem podatkov oz. ni sporočil sprememb stanja, je namreč specialna glede na splošno ureditev verzijskega zahtevka po ZOR, uporabljiva pa je le v povezavi s postopkovno ureditvijo pridobitve in izgube pravic.

Glede na takšno pravno podlago za razsojo o spornem razmerju pa je ključnega pomena dejstvo, da je bila pravica toženca do doplačila oskrbnih stroškov, dodeljena mu z odločbo Centra za socialno delo Ž. št. 572-50/94-3 z dne 28.2.1995, sicer odpravljena z upravnopravno odločbo istega organa št. 572-50/94 z dne 24.1.2000, vendar pa šele z dnem 1.2.2000. To pa v posledici pomeni, da bi imela tožnica pravno podlago za uveljavitev verzijskega zahtevka le za dajatve, izplačane tožencu po 1.2.2000. Ker pa tožnica v tem sporu vtožuje dajatve, izplačane tožencu v obdobju od novembra 1994 do januarja 2000, tak zahtevek glede na to, da nima podlage v odločbi o odpravi predhodno dodeljene pravice, ni utemeljen in ga je zato sodišče prve stopnje pravilno in zakonito zavrnilo.

Ker za odločitev o zadevi druge pritožbene navedbe in uveljavljani razlogi niso pravno upoštevni, se pritožbeno sodišče do njih ni posebej opredeljevalo in je, glede na vse navedeno, na podlagi 353. člena ZPP, pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.