Jedro

Z ugotovitvijo, da je alkoholni opoj vplival na toženčeve psihofizične sposobnosti (prizadete sposobnosti zaznavanja, razumevanja, nekritičnosti do nevarnosti), je dokazno breme, ki je sicer na tožeči stranki, glede vzročne zveze med alkoholiziranostjo in nastankom škode, prevaljeno na toženca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je odločeno, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 10038/2007 z dne 19.9.2007 ostane v veljavi, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 5.020,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.8.2007 dalje ter izvršilne stroške v višini 76,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.10.2007 dalje. Glede stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 1.392,23 EUR.

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo sklep o izvršbi razveljavljen in zahtevek zavrnjen, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opozarja, da je predlagala pridobitev policijskega zapisnika o nezgodi. Iz dokumenta, naslovljenega na Slovenski zavarovalni biro, je mogoče zaključiti zgolj to, da naj bi toženec prevozil rdečo luč in s tem kršil 6. odstavek 119. čl. ZVCP-1 ter da je slednje vzrok prometne nesreče. Po splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti tožena stranka zaradi prevožene rdeče luči ne izgubi zavarovalnih pravic; slednjih ne izgubi tudi v primeru, če dokaže, da ni vzročne zveze med alkoholiziranostjo in nastalo škodo. Opozarja, da je zaradi izključitve vzročne zveze med alkoholiziranostjo in nesrečo predlagala postavitev izvedenca medicinske stroke, česar sodišče ni izvedlo, niti pojasnilo, zakaj je ta dokazni predlog zavrnjen. Izvedenec za raziskave prometnih nezgod na vprašanje, kako je alkoholiziranost vplivala na toženca, ni mogel odgovoriti. Opozarja, da ni pojasnjeno, ali se za nedopustno ravnanje šteje prevoženje rdeče luči ali alkoholiziranost. Poudarja, da iz izvedenskega mnenja izvedenca K. ne izhaja, da bi tožena stranka ravnala nedopustno in neskrbno, kakor sodba to napačno in izkrivljeno povzema na 6. strani. Izvedenec je strokovno opisal, da s časovno potno analizo gibanja vozil ni mogoče ugotoviti, kdo od udeležencev je zapeljal v križišče pri rdeči luči na semaforju. Tudi v spisovnih podatkih ni našel podlage za odgovor na to vprašanje in je napisal, da je razlog za nastanek prometne nezgode ta, da je nekdo od udeležencev zapeljal v križišče, ko je v njegovi smeri svetila rdeča luč. To mnenje sodišču ne daje opore za zaključek, da je to storil toženec. Priče C., R. in P. se prometne nesreče ne spominjajo. Meni, da izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke ne daje odgovora na vprašanje primernosti višine zatrjevanih odškodninskih postavk.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Opozarja, da tožena stranka zunanjega vzroka, ki bi bil vzrok prometne nesreče, ni izkazala in da izvedenec medicinske stroke ne more ugotavljati vzročne zveze med alkoholiziranostjo in povzročitvijo prometne nesreče. Opozarja, da stopnji alkoholiziranosti tožena stranka ni ugovarjala. Navaja, da je sodišče ugotovilo protipravnost toženčevega ravnanja, ki je v kršitvi cestnoprometnih predpisov. Meni, da toženec dejstva, da je zapeljal v redečo luč, ni uspel izpodbiti. Opozarja, da je toženec višini škode ugovarjal zgolj pavšalno. Priglaša stroške, nastale z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Listina, naslovljena na Slovenski zavarovalni biro (dokaz A5), vsebuje podatke o dejstvih, ki jih je policija zbrala po škodnem dogodku. Gre za ustaljen način posredovanja tovrstnih informacij; listina je običajno opredeljena kot policijski zapisnik. Dejstvo, da je po nesreči toženec podpisal izjavo, da ni upošteval rdeče luči na semaforju, tožeča stranka dokazuje s Poročilom o prometni nesreči (v nadaljevanju evropsko poročilo – dokaza A9 in A 21) in ne s policijskim zapisnikom (1). Tej listini oz. dejstvu, da je toženec s podpisom evropskega poročila podpisal izjavo, da ni upošteval rdeče luči na semaforju, sodišče prve stopnje ni dalo teže. Ravnalo je pravilno, ker je toženec na kraju samem zaradi oblastvene funkcije, ki jo izvajajo v nesreči udeleženi policisti, res lahko dojel, da podpisuje policijsko poročilo in ne evropsko poročilo o prometni nesreči. Toženčeva izpoved, da nanj nanašajočega se dela poročila (na desni strani), ni napisal, je verodostojna, saj je iz poročila razvidno, da je celotno vsebino pisala ista oseba. Kot že rečeno, toženčev podpis izjave o okoliščinah nesreče neposredno po škodnem dogodku nima dokazne vrednosti, kar je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje upoštevano. S tem dokazom sodišče prve stopnje odločitve ne utemeljuje.

6. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je logična, razumljiva in zato prepričljiva ter dovolj skrbna in natančna. Ugotovitev, da je prometno nesrečo povzročil toženec z nepravilno vožnjo v križišču (nespoštovanje rdeče luči na semaforju) utemeljuje več dokazov: izvedensko mnenje izvedenca cestno prometne stroke, policijsko poročilo in izpovedi prič. Izpovedi prič o poteku škodnega dogodka so zaradi časovne oddaljenosti dogodka res skope, vendar so vsi (C., P. in R.) izpovedali, da je do nesreče prišlo zaradi nepravilne vožnje v nesreči udeleženega vozila in ne nepravilne vožnje vozila, v katerem sta so se vozili oz. ga je C. upravljal. C. in P. sta govorila o vožnji v nesreči udeleženega vozila v križišče pri rdeči luči, R. pa o nasproti vozečem avtomobilu, ki je z zavijanjem v levo zaprl pot. Izvedenec cestno prometne stroke je tak potek dogodka na osnovi podatkov, ki so mu bili na razpolago, označil kot najbolj verjeten. Dokazi so med seboj skladni in dvoma v pravilnost zaključka, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi toženčeve protipredpisne vožnje, ni. Toženec ni upošteval svetlobnega prometnega znaka (semaforja); konkretno rdeče luči, ki mu je prepovedovala vožnjo v križišče (119. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa – ZVCP-1).

7. Ker je toženec v času škodnega dogodka vozilo upravljal pod vplivom alkohola, kar ni sporno, je zavarovalne pravice izgubil (4. točka 1. odstavka 3. čl. Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti; v nadaljevanju splošni pogoji). Da škodni dogodek ni v vzročni zvezi s toženčevo alkoholiziranostjo, je toženec zatrjeval, dokazni postopek pa tega ni potrdil. Splošno znano in iz medicinske literature ugotovljivo je, da alkoholiziranost, kakršna je bila pri tožencu ugotovljena, vpliva na prostorsko orientacijo, gibalne sposobnosti, sposobnost zaznavanja (vid in druga čutila), reakcijski čas, kritičnost do nevarnosti, spomin, razumevanje. Neupoštevanje prepovedi vožnje v križišče ob rdeči luči je dejanje, ki je zelo verjetno pogojeno z alkoholnim opojem – npr. zaradi prizadetih sposobnosti zaznavanja, razumevanja, nekritičnosti do nevarnosti. S to ugotovitvijo je dokazno breme, ki je na tožeči stranki, prevaljeno na toženo stranko, ki bi morala sodišče prepričati, da alkoholiziranost na toženčevo ravnanje ni vplivala. Ker izvedenec za alkoholimetrijo toženca ne more pregledati v stanju, v kakršnem je ob nesreči bil, tudi izvedenec lahko podal le splošne ugotovitve o psihofizični prizadetosti alkoholizirane osebe. Pritožbeno sodišče zato soglaša, da je toženčev ugovor o tem, da alkoholiziranost ni vplivala na njegovo ravnanje, sodišče prve stopnje lahko zavrnilo brez strokovne pomoči izvedenca medicinske stroke. Količina zaužitega alkohola ni sporna. Razen tega je določba 1b točke 2. odstavka 3. čl. splošnih pogojev (ohranitev zavarovalnih pravic v primeru odsotnosti vzročne zveze med nastankom škode in alkoholiziranostjo) izjema od pravila o izgubi zavarovalnih pravic. V sodni praksi je zato uveljavljeno stališče, da zavarovanec ne izgubi zavarovalnih pravic samo takrat, kadar je do nastanka škode prišlo zaradi zunanjega, samostojnega vzroka, torej na tak način, da zavarovančeva vinjenost nikakor ni vplivala na nastanek in obseg škode; takih okoliščin pa v obravnavni zadevi ni.

8. Pritožbena trditev, da mnenje izvedenca medicinske stroke – prof. dr. M. C. dr. med. ni ustrezna podlaga za presojo višine škode, ni argumentirana. Izvedenec je razumljivo podal podatke o nepremoženjski škodi, ki sta jo utrpela oškodovanca R. C. in M. R.. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da odškodnina, ki jo je tožeča stranka izplačala, ustreza škodi, ki sta jo oškodovanca utrpela, izvedenec pa v izvedenskem mnenju natančno opisal. 9. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).

(1) Kljub temu je prvostopenjsko sodišče sledilo tudi toženčevemu dokaznemu predlogu in neposredno od Policijske postaje B. pridobilo s strani policije zbrane podatke o nesreči (listine C1).