22. 11. 2006

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž. na seji senata 7. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 32/2004 z dne 5. 1. 2005 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.V pravdnem postopku je pritožnica uveljavljala tožbeni zahtevek za povrnitev škode, ki naj bi jo utrpela zaradi kršitve kontrahirne dolžnosti v zvezi z odkupom stanovanja po 117. členu Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in nasl. – v nadaljevanju SZ). Zahtevala je vračilo preveč plačanih zneskov najemnine, saj je sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje dosegla šele v pravdi, ves čas od vložitve zahteve za odkup stanovanja do odločitve sodišča pa je za to stanovanje plačevala neprofitno najemnino. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožnica se je zoper prvostopenjsko sodbo pritožila, Višje sodišče pa je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Svojo odločitev je oprlo na enotno stališče sodne prakse, po katerem so pritožničine koristi zavarovane že s prisilno sklenitvijo prodajne pogodbe za nižjo kupnino pod pogoji iz 117. člena SZ in zato nadaljnje sankcije po Zakonu o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju ZOR) ne pridejo v poštev.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi izraža nestrinjanje z odločitvijo Višjega sodišča. Zatrjuje kršitev 14., 15., 22. in 26. člena Ustave. Meni, da je z izpodbijano odločitvijo postavljena v neenak položaj v primerjavi s tistimi upravičenci do odkupa stanovanja po 117. členu SZ, s katerimi so bile pogodbe o odkupu stanovanja sklenjene v zakonskem roku (tj. 30 dni od vložitve zahteve za odkup stanovanja). Pritožnica je prepričana, da je v času od vložitve vloge do sklenitve pogodbe po nepotrebnem plačevala najemnino. Meni, da je sklicevanje na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi št. II Ips 309/99 v obravnavanem primeru neprimerno, saj naj bi šlo v navedeni zadevi za popolnoma drugačno dejansko stanje. Razlaga 117. člena SZ, ki jo je podalo Višje sodišče v izpodbijani sodbi, je po mnenju pritožnice popolnoma napačna in kot taka arbitrarna. Pritožnica pri tem pojasni svoje razumevanje navedene zakonske določbe. Ustavnemu sodišču predlaga, naj sodbo Višjega sodišča razveljavi.

B.

3.Kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), pritožnica utemeljuje z zatrjevanjem, da je z izpodbijano odločitvijo postavljena v neenak položaj v primerjavi s tistimi upravičenci do odkupa stanovanja po 117. členu SZ, s katerimi so bile pogodbe o odkupu stanovanja sklenjene v zakonskem roku. Vendar je njen očitek neutemeljen. Glede na vsebino pritožničinih navedb je treba pojasniti, da se pritožnica med tistimi, ki so bili upravičeni do odkupa stanovanja po 117. členu SZ, lahko primerja le s tistimi kupci, ki so morali (tako kot ona) pravico do odkupa stanovanja uveljavljati v pravdi. Kot izhaja iz obrazložitve Višjega sodišča, je sodna praksa v tovrstnih primerih sprejela enotno stališče, po katerem so kupčeve koristi ustrezno zavarovane že s prisilno sklenitvijo prodajne pogodbe za nižjo kupnino pod pogoji iz 117. člena SZ in zato sankcije po ZOR ne pridejo v poštev. Kot je pojasnilo Višje sodišče, gre za v praksi splošno sprejeto stališče, ki ga je Vrhovno sodišče uporabilo v več svojih odločitvah in ne le v zadevi št. II Ips 309/99, na katero se pritožnica izrecno sklicuje. Dejstvo, da se pritožnica s tem stališčem ne strinja in da materialno pravo razume drugače od sodišča, pa za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave ne zadošča.

4.Kršitev pravice iz 22. člena Ustave pritožnica utemeljuje tudi z zatrjevanjem, da je razlaga 117. člena SZ, ki jo je podalo Višje sodišče v izpodbijani sodbi, popolnoma napačna in kot taka arbitrarna. Oceno arbitrarnosti odločitve bi lahko Ustavno sodišče izreklo le v primeru, če sodišče svoje odločitve ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijani sodbi ni mogoče očitati. Višje sodišče je dovolj izčrpno in razumno pojasnilo stališče, na katerega je oprlo svojo odločitev.

5.Pritožnica zatrjuje tudi kršitev pravice do povračila škode iz 26. člena Ustave. Tudi ta očitek je neutemeljen. Zgolj okoliščina, da je bil pritožničin tožbeni zahtevek zoper državo (za povrnitev neutemeljeno plačane najemnine) zavrnjen, kršitve te ustavne pravice ne izkazuje.

6.Pritožnica ne pojasni, v čem vidi kršitev 15. člena Ustave, zato Ustavno sodišče tega očitka ni moglo preizkusiti.

7.Dopolnitvi ustavne pritožbe, ki ju je pritožnica poslala 18. 7. 2005 in 15. 3. 2006, Ustavno sodišče ni moglo upoštevati, saj sta prispeli po izteku roka za vložitev ustavne pritožbe. Zakon o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v prvem odstavku 52. člena določa, da se ustavna pritožba lahko vloži v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Ker je ta rok prekluziven, Ustavno sodišče upošteva le navedbe, ki jih ustavni pritožnik navede v ustavni pritožbi in morebitnih dopolnitvah, ki so na Ustavno sodišče poslane v zakonskem roku.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić