Jedro

Ker je bila tožnica nesporno rojena po prenehanju druge svetovne vojne in s tem izven časovnega obdobja, ki ga kot relevantnega določa 2. člen ZZVN-UPB1, ni mogoče šteti, da je bila izpostavljena vojnemu nasilju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote A, št. ..z dne .., s katero je bil zavrnjen njen zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja-begunke s pripadajočimi pravicami. V obrazložitvi je tožena stranka pritrdila organu prve stopnje, da tožnica glede na določbe Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/03-uradno prečiščeno besedilo, dalje ZZVN-UPB1) do uveljavljanega statusa ni upravičena, saj ni bila izpostavljena nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Žrtev vojnega nasilja je po določbah 2. člena ZZVN-UPB1 namreč le oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile (izgnanec), poslale v taborišče (taboriščnik), zapor (zapornik), na prisilno delo (delovni deportiranec) ali internacijo (interniranec) oziroma je bila kot pripadnik bivše jugoslovanske vojske v vojni od 6.4.1941 do 17.4.1941 odpeljana v ujetništvo, ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem (begunec). Po določbah 4. odstavka istega člena pa je begunec tudi oseba, ki je bila v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945, zaradi izvajanja povračilnih ukrepov okupatorja ali njegovih sodelavcev zoper družine partizanov, pobitih talcev ali zaradi sodelovanja z NOB, nasilno pregnana iz svojega doma in oseba, ki je bila v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 nasilno pregnana iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njene stanovanjske hiše ali stanovanja od okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar se ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece. Glede na listine v spisih, iz katerih je razvidno, da je bila tožnica rojena dne 3.3.1948, ni mogoče šteti, da je bila v vojni izpostavljena nasilnemu dejanju pregona. Tožena stranka se sicer strinja s tožnico, da je bilo bivanje njihove družine v zasilnem bivališču težko in povezano z določenim trpljenjem, kateremu ne bi bila podvržena, če njihov dom med drugo svetovno vojno ne bi bil porušen, vendar pa ZZVN-UPB1 statusa begunca osebam, ki so rojene po vojni in se na porušen dom niso mogle vrniti, ne priznava.

Zoper tako odločitev je tožnica vložila tožbo. V njej navaja, da je bila vas A, v kateri je živela njena družina, med vojno požgana s strani nemškega okupatorja, zaradi česar so njeni starši zbežali v vas B. Ko so se preselili nazaj, so živeli v kleti, kjer so vladale nemogoče življenjske razmere. Res je sicer, da se je rodila po končani vojni, vendar je bila slaboten otrok in je komaj ostala živa. Mati je še pet let po njenem rojstvu od Rdečega križa dobivala posebno hrano za otroke. Tudi v šoli je bila bolehna, ker so živeli v nemogočih razmerah je imela invazijo glist, zbolela pa je tudi za "prisadnimi pikami" na nogah. Ob njenem rojstvu je bilo v družini deset otrok, kar še dodatno kaže na težke razmere, v katerih so živeli. To lahko potrdi priča AA. Meni, da je njeno trpljenje posledica opisanih dogodkov, kar zadostuje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, čeprav dogodkom v času do 15.5.1945 ni bila direktno izpostavljena. Že po Ustavi RS se šteje, da gre za kršitev otrokovih pravic, če ni imela doma zaradi posledic nekega dogodka, enako pa določa tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah, kjer se še posebej poudarja pravice mladoletnih otrok. Glede na navedeno vztraja pri priznanju statusa žrtve vojnega nasilja in smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da vztraja pri pravnih in dejanskih razlogih izpodbijane odločbe. Meni, da tožnica, ki je bila rojena 3.3.1948, do statusa žrtve vojnega nasilja ni upravičena, saj je bila rojena zunaj obdobja, ki ga opredeljuje ZZVN. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

Zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni priglasil. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila hiša tožničinih staršev dne 11.4.1944 porušena s strani nemških okupacijskih sil, kakor tudi ne, da je bila tožnica rojena dne 3.3.1948. Sporno pa je, ali je tožnica po določbah ZZVN-UPB1 upravičena do statusa žrtve vojnega nasilja zaradi težkih življenjskih razmer, v katerih je po končani vojni živela njena družina.

Kot je bilo pravilno pojasnjeno že v obrazložitvi izpodbijane odločbe, veže ZZVN-UPB1 priznanje statusa žrtve vojnega nasilja na izpostavljenost nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 (1. in 2. člen). Ker je bila tožnica nesporno rojena po prenehanju druge svetovne vojne in s tem izven časovnega obdobja, ki ga kot relevantnega določa 2. člen ZZVN-UPB1, ni mogoče šteti, da je bila izpostavljena vojnemu nasilju. S koncem druge svetovne vojne oziroma s 15.5.1945 so namreč prenehala vsa nasilna dejanja in prisilni ukrepi okupatorja, ki so podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Ker torej zakonsko relevantno nasilje tožnice ni prizadelo v obdobju vojne, ji tudi po presoji sodišča zahtevanega statusa ni mogoče priznati.

Nepravilno si tožnica razlaga določbe ZZVN-UPB1, ko meni, da je do uveljavljanega statusa upravičena že iz razloga, ker je zaradi vojnih dogodkov njena družina živela v hudem pomanjkanju tudi v času po koncu druge svetovne vojne in še po njenem rojstvu v letu 1948. Pogoj za priznanje zahtevanega statusa je namreč izpostavljenost vojnemu nasilju (1. člen ZZVN-UPB1) in ne zgolj posledicam takega nasilja. Primera, kot je tožničin, zakon ne ureja in njegovih določb po nobeni od pravno dopustnih metod razlage ni mogoče uporabiti tako, kot želi tožnica. Ob tem so neupoštevni tožbeni ugovori, da so bile tožnici zaradi slabih življenjskih pogojev kršene temeljne otrokove pravice, priznane oziroma zavarovane s kasneje sprejetima pravnima aktoma, na katera se sklicuje tožba, to dejstvo, tudi v kolikor bi bilo izkazano, po določbah ZZVN-UPB1 ne predstavlja dejanske podlage za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

V obravnavani zadevi zato sodišče tudi ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem priče AA, ki naj bi izpovedal o težkem življenju tožnice. Glede na navedeno materialnopravno podlago ter glede na nesporno dejstvo, da je tožnica rojena po koncu druge svetovne vojne, ta dokaz za odločitev v sporu ne more biti relevanten.

Ker je sodišče ugotovilo, da so tožbeni ugovori v celoti neutemeljeni, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00).