Up-757/03

13. 6. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 31. maja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 371/2002 z dne 29. 5. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1287/2001 z dne 19. 12. 2001 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. III P 977/98 z dne 29. 5. 2003 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pritožnica je v odškodninskem sporu zaradi objave dveh člankov od izdajatelja časopisa zahtevala odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 34.000.000 SIT (od katerega lahko tožena stranka obdrži 20 % za štipendiranje novinarjev) in objavo sodbe. Sodišče prve stopnje ji je prisodilo znesek 900.000 SIT, višji denarni tožbeni zahtevek in zahtevek za objavo sodbe pa zavrnilo. Pritožba in revizija sta bili zavrnjeni.

Pritožnica v ustavni pritožbi izraža svoje nestrinjanje z odločitvijo Vrhovnega sodišča. Očita ji protiustavnost in nezakonitost in meni, da ni opravila funkcije učinkovitega pravnega sredstva, saj naj ne bi popravila storjenih krivic, pač pa naj bi zgolj potrdila krivice sodstva iz preteklosti. Pritožnica naj ne bi bila deležna poštenega in nepristranskega sojenja, kršena pa naj bi ji bila tudi pravica do sojenja v razumnem roku. V ustavni pritožbi pritožnica pojasnjuje, v čem vidi nekorektnost obeh člankov. Navaja, da je bil njun namen diskreditirati pritožnico v očeh javnosti in pomagati odgovornim zdravnikom, da se rešijo kazenske odgovornosti, medtem ko njej ni bila dana možnost, da bi bile javnosti predstavljene resnične okoliščine njenega medicinskega primera in da bi bile kot njene izjave navedene tiste izjave, ki jih je sama resnično podala. Čeprav naj bi sodišče ugotovilo, da novinarka v zvezi z zagotovitvijo objektivnosti člankov ni storila vsega, kar bi lahko, ji odškodnine ni priznalo. Pritožnica nasprotuje stališču sodišča, da je v dogovoru z novinarjem toženke privolila v objavo podatkov iz njene zasebne sfere in dala dovoljenje za objavo spornih člankov. Razlogi izpodbijane sodbe naj bi nasprotovali navedbam in izpovedbam na glavnih obravnavah in dokaznim listinam v spisu. Navaja, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ker ji sodišče ni priznalo odškodnine za duševne bolečine zaradi širjenja neresničnih navedb v zvezi s spornima člankoma. Trdi, da v vseh drugih pravdnih zadevah sodišča tožnikom, ki tako nesporno in trdno dokažejo svoje navedbe, kot jih je pritožnica, priznavajo pravična zadoščenja, medtem ko sama ni bila deležna poštene obravnave. Pritožnica navaja, da je dejanski obseg škode in pravno podlago za njeno priznanje podrobno razdelala že v pritožbi in reviziji, zato Ustavnemu sodišču predlaga, naj pri odločanju o ustavni pritožbi upošteva tudi te njene navedbe. Nepošteno obravnavo in kršitev enakega varstva pravic pritožnica revizijskemu sodišču očita tudi glede stroškov postopka. Zatrjuje kršitve 2., 8., 14., 15., 21., 22., 23., 34., 35. in 39. člena Ustave ter prvega odstavka 6. člena in 13. člena Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP).

B.

Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodbo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Ker 2. in 8. člen Ustave neposredno ne urejata človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države ter veljavnost in uporabo mednarodnega prava), se nanju za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati. Ker je vsebina prvega odstavka 6. člena EKČP zajeta v 22. in 23. členu Ustave, vsebina 13. člena EKČP pa v četrtem odstavku 15. člena Ustave, je Ustavno sodišče pritožničine očitke o kršitvi te konvencijske pravice presojalo v okviru zatrjevanih kršitev ustavnih pravic.

V zvezi s pritožničinim predlogom, naj Ustavno sodišče pri odločanju o ustavni pritožbi upošteva tudi njene pritožbene in revizijske navedbe, velja pojasniti, da je ustavna pritožba posebno pravno sredstvo s posebnim obsegom izpodbijanja in presoje. Zato je treba v ustavni pritožbi argumente, ki naj bi jo utemeljili, izrecno navesti. Zgolj s sklicevanjem na trditve, ki jih je pritožnica uveljavljala v vlogah v pravdnem postopku, ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti.

Pritožnica z obširnimi navedbami o vsebini in pomenu spornih člankov ter o njunem učinkovanju v javnosti izraža nezadovoljstvo z dokazno oceno in posledično z ugotovljenim dejanskim stanjem. Enako velja tudi na njeno nasprotovanje stališču sodišča, da je pritožnica v objavo podatkov iz njene zasebne sfere v medijih privolila s tem, ko se je o objavi dogovorila z novinarjem. Nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja samih po sebi pa – kot je bilo pojasnjeno že v 3. točki sklepa – Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne presoja, zato ustavna pritožba v tem delu ne more biti uspešna.

Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, je lahko kršena, kadar sodišče brez utemeljenega razloga odloči drugače, kot sicer odločajo sodišča v enakih primerih. Očitek o odstopu od sodne prakse na področju odškodnin za nepremoženjsko škodo za pretrpljene duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice pa je povsem pavšalen; pritožnica ga ne konkretizira in ne predloži sodnih odločb, iz katerih bi izhajala drugačna sodna praksa.

Absolutnih zneskov prisojenih odškodnin tudi sicer ni mogoče primerjati. V nekaterih primerih je zaradi tesnega prepletanja posameznih vrst škod določena enotna odškodnina, večinoma pa je odškodnina sestavljena iz več elementov (običajno so to odškodnina za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), odmera vsake od teh odškodnin kot tudi odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice pa je odvisna od več okoliščin posamičnega primera. Razpon odškodnin za posamezno vrsto škode je zato lahko zelo velik. Upoštevati je treba, da je instančno sodišče v pravdnem postopku (predvsem Vrhovno, pa tudi višja sodišča), ki ima pregled nad celotno sodno prakso in njenimi trendi, v bistveno boljšem položaju za zagotavljanje uravnoteženih in usklajenih kriterijev za višino odškodnine za primerljive škode kot Ustavno sodišče. Posebej pri problematiki višine odškodnin za nepremoženjske škode in njihove primerljivosti je zato utemeljen zadržan pristop Ustavnega sodišča. Le v posebej očitnih primerih velikih odstopanj glede višine odškodnin bi Ustavno sodišče lahko ugotovilo kršitev pravice do enakega varstva pravic. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre.

Pritožnica z zatrjevanjem, da "se v konkretni zadevi ščiti sfero, ki nima opore v zakonih", da je več kot očitno, da gre pri odločanju revizijskega sodišča za nepošteno obravnavo in da je njegova odločitev pristranska, uveljavlja kršitev pravice iz 22. člena Ustave (pravica do enakega varstva pravic) in kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave (pravica do nepristranskega sodišča). Vendar teh kršitev pritožnica z navedbo, da bi Vrhovno sodišče v primeru poštenega in nepristranskega sojenja moralo ugotoviti v reviziji obrazložene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava, ni izkazala. Zgolj njeno nezadovoljstvo z odločitvijo pa očitka o kršitvi teh ustavnih pravic tudi ne more utemeljiti.

Nepošteno obravnavo in kršitev pravice do enakega varstva pravic pritožnica očita revizijskemu sodišču tudi glede odločanja o stroških postopka, vendar v ustavni pritožbi ne pojasni, v čem vidi zatrjevano kršitev.

Pritožnica zatrjuje tudi kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva, vendar je z navedbami v ustavni pritožbi ne izkaže. Četrti odstavek 15. člena Ustave kot lex specialis v razmerju do 23. člena Ustave z dikcijo "zagotovljeno je varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin in pravica do odprave posledic njihove kršitve" zagotavlja sodne postopke, v katerih bo glavno vprašanje uveljavitve oziroma varstva človekovih pravic. Tak sodni postopek je pritožnici bil zagotovljen. Zgolj dejstvo, da pritožnica s tožbenim zahtevkom ni uspela, pa kršitve te pravice ne izkazuje. Kolikor pritožnica z očitkom, da "revizijska sodba ni opravila funkcije učinkovitega pravnega sredstva, česar niti ni treba posebej obrazlagati", po vsebini zatrjuje kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, pa Ustavno sodišče pojasnjuje, da 25. člen Ustave ne zagotavlja več kot pravice do pritožbe.

Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje tudi kršitev pravice do varstva človekove osebnosti in dostojanstva iz 21. člena Ustave, pravice do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave in pravice do varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave. Predmet ustavne pritožbe je sodba Vrhovnega sodišča, izdana v pravdnem postopku, v katerem je sodišče odločalo o odškodnini za nepremoženjsko škodo, ki naj bi pritožnici nastala zaradi posega v njene osebnostne pravice z objavo dveh člankov o zdravstvenih zapletih pri porodu. Glede na to sodišče že po naravi stvari zgolj z delno zavrnitvijo tožbenega zahtevka ni moglo kršiti pravic iz 21., 34. in 35. člena Ustave. Drugih razlogov, ki bi izkazovali zatrjevane kršitve, pritožnica v ustavni pritožbi ne navaja. Iz istega razloga sodišče v tem pravdnem postopku z izpodbijano odločitvijo ni moglo poseči v pritožničino svobodo izražanja, ki jo zagotavlja Ustava v 39. členu. V zvezi z njenim zatrjevanjem, da ni imela možnosti javnosti predstaviti resničnih okoliščin njenega medicinskega primera in da v spornih člankih niso bile navedene njene resnične izjave, pa Ustavno sodišče dodaja, da ji je že Vrhovno (pred tem pa tudi Višje) sodišče pojasnilo, da bi bila glede neresničnih navedb upravičena do objave popravka, ki jo zagotavlja 40. člen Ustave.

Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

Pritožnica zatrjuje tudi, da naj bi ji bila v pravdnem postopku kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ker je sodni postopek, v katerem naj bi bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave, že končan, kršitve te pravice v tem postopku ni več mogoče odpraviti. Povračilo morebitne škode, ki bi bila storjena s kršitvijo ustavnih pravic, lahko prizadeta stranka zahteva v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člena Ustave). Ker navedene oblike pravnega varstva pritožnica ni izčrpala, ustavna pritožba v tem delu ni dopustna, zato jo je Ustavno sodišče zavrglo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka in druge alineje prvega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić